Breclje, casarje in frkovićeve v razpisne komisije
darja, sobota, 16. februar 2008“Prodajalci zelo radi nastopajo s krilatico ‘kupec ima vedno prav’. V prevodu to pomeni, da je dovoljeno vse, kar kupec pogoltne. In Dars je veliko pogoltnil. V kapitalizmu se ne smemo čuditi, če prodajalci avtocest hodijo po skrajnem robu. Od njih domoljubja ne gre pričakovati. Investitor je tisti, ki je prodajalca dolžan držati v šahu. Tega pa Dars ne počne. Prav nasprotno. Dars kar sam utemeljuje, zakaj se je neki avtocestni odsek podražil. Namesto da bi odigral vlogo kupca, se od vsega začetka obnaša kot nekdo, ki avtocestni program prodaja parlamentu in javnosti,” je inženir Janez Črnivec oktobra lani povedal za Mladino. V Odmevih na javni RTV je v četrtek povedal podobno.
Tisti, ki v imenu in za državo pripravljajo razpisno dokumentacijo, projekte in javne razpise, morajo poskrbeti, da vse to pripravijo tako, da lahko omejujejo apetite izvajalcem del, ki seveda poskušajo iz vsakega posla potegniti največ. Namen teh Črnivčevih opozoril zanesljivo ni, da bi zagovarjal menedžerje, ki so v preiskavi, kot nekdanji član nadzornega sveta Darsa in inženir, ki je vodil gradnjo enega največjih objektov v Sloveniji - termoelektrarno Šoštanj - nedvomno zelo dobro ve, kako je mogoče s kakovostnimi projekti, dokumentacijo in javnimi razpisi preprečiti razmetavanje z javnim denarjem in izvajalce stisniti v kot, da dela opravijo kakovostno po ceni, ki je za naročnika, pri državnih poslih je to davkoplačevalec, najbolj ugodna. Inženirje, ki znajo napisati kakovostne projekte, pripraviti dobro razpisno dokumentacijo, pripraviti javni razpis in dosledno nadzirati gradnjo, tudi imamo, kakor zatrjuje Vekoslav Korošec, direktor Združenja za inženirig pri GZS.
Dokler bodo v ministrstvih in državnih podjetjih javne razpise, projekte in projektno dokumentacijo pripravljali ljudje, ki niti ne vedo, kaj pravzprav prodajajo, kaj potrebujejo in česa ne, koliko kaj stane, dokler bodo gradnje nadzirali ljudje, ki se jim bodisi ne sanja, ali izvajalec dela izvaja v skladu s standardi bodisi nadzor celo izvajajo v korist izvajalca, dokler bodo dodatna dela opisana tako ohlapno, da bodo izvajalci lahko dodatno zaračunali tako rekoč vsak malo večji kup zemlje, ki se usuje na gradbišče, in nenazadnje, dokler bodo šefi po ministrstvih in v javnih podjetjih lahko podrejenim prostodušno naročali “pripravi mi javni razpis za to in to podjetje”, se za davkoplačevalce nič ne bo spremenilo, tudi, če bodo osumljeni iz nedavne akcije kriminalistov morali za zapahe. Samo v druge žepe se bo stekal denar.
V korist davkoplačevalcev bodo pristojni na ministrstvih in v javnih podjetjih delali šele, ko ljudem, kot je Božidar Casar z Onkološkega inštituta, potem, ko bodo opozorili na nepravilnosti, ne bo treba protestno odstopiti iz razpisne komisije. V to me bodo politiki in visoki državni uradniki prepričali, ko se bo vodja investicij na ministrstvu ali v javnem podjetju pohvalil, da je z unovčenjem garancij prihranil toliko in toliko davkoplačevalskega denarja, ne pa se izgovarjal, da za unovčenje nima pravne podlage, pa tudi, ko bo izvajalec gradnjo, kot je onkološki inštitut ali predor Šentvid dogradil v roku in na podlagi ene pogodbe, brez kakršnega koli aneksa.
Da z mojim denarjem na ministrstvih in v javnih podjetjih ravnajo skrbno, bom lahko verjela, ko vodji oddelka za patologijo Snježani Frković-Grazio ne bo več treba opozarjati na pomanjkljivosti s seznamom, ki ga nihče od pristojnih noče videti, ampak bo te nepravilnosti preprečila že bodisi kot članica razpisne komisije ali kot strokovnjakinja iz prakse v kateri koli drugi skupini v fazi priprave investicije. Da država z davkoplačevalskim denarjem res kupuje le tisto, kar res potrebuje, me bodo politiki in visoki uradniki prepričali šele, ko bo kirurg Erik Brecelj lahko operiral toliko bolnikov, kot jih zmore, ker prostora za dodatne postelje ne bodo zasedali aparati, ki jih bolnišnica sploh ne potrebuje. Pa tudi kleti ne bodo prenatrpane s podobnimi aparati in opremo, ki jih zdravstvenim ustanovam gotovo ne prav poceni prodajajo seveda zasebni - pogosto dvorni - dobavitelji. Enako velja tudi za šolstvo, javno upravo, policijo in druge državne in javne ustanove, ki zaradi podobnega zapravljanja davkoplačevalskega denarja nemara niso toliko na očeh javnosti.
Akcija proti gradbenemu lobiju in kartelnemu dogovarjanju, ki so jo v tem tednu začeli kriminalisti, bo davkoplačevalcem dolgoročno koristila šele, ko bo gradbenik ob prevzemu posla, če bo hotel delati, s strani Darsa ali katerega drugega državnega naročnika del dobil v podpis pogodbo, v kateri bo jasno navedeno, da bo zagotovo sam nosil vse stroške za sanacijo predora, če bo vgradil napačen beton, hkrati pa plačal mastno kazen za vsak dan, če bo z gradnjo zavlačeval in zamudil rok. Stalna folklora slovenskih gradbenih podjetij je namreč tudi prestavljanje rokov, na koncu pa še poberejo nagrado, ker gradnjo končajo pred zadnjim rokom, ki si ga seveda postavijo sami. Prav tako me politiki in visoki državni uradniki ne bodo prepričali, da skrbno ravnajo z denarjem, ki mi ga poberejo v obliki davkov, dokler bodo reševalci s praktično vajo dokazali, da je pomurska avtocesta preozka, na Darsu pa bodo zagotavljali, da njena širina ustreza vsem predpisanim standardom.
Če bodo v prihodnje v razpisnih komisijah sedeli ljudje, kot so Erik Brecelj, Božidar Casar in Snježana Frković-Grazio, ki so se že izpostavili pri Onkološkem inštitutu, bo država kot kupec res privarčevala milijone davkoplačevalskega denarja, izvajalci gradbenih del in dobavitelji opreme pa bodo prisiljeni ponuditi najboljše, kar imajo, za čim bolj ugodno ceno. Kdor bo hotel dobiti posel, bo moral za vsako cev in aparat natančno obrazložiti, zakaj ga je vključil v ponudbo, katere so prednosti in katere slabosti, ki bo za vsak evro moral povedati, za kaj ga je zaračunal.
Dodeljevanje državnih poslov pod mizo, ohlapne pogodbe, utaja davkov niso nikakršna slovenska posebnost. Kjer pravna država deluje, kjer sta policija in sodstvo neodvisna od politike, vsake toliko časa izvedejo akcijo - v Nemčji so eno takšnih akcij recimo ravnokar začeli s preiskavo v službenih prostorih in hiši predsednika uprave nemške pošte (Deutsche Post) Klausa Zumwinkla - , polovijo, obsodijo in spravijo za zapahe večje in manjše ribe, bolj in manj ugledne menedžerje, popolnoma pa tovrstnih goljufij ni mogoče preprečiti. Pohlep je premočan. Nepravilnosti pa običajno pridejo v javnost šele, ko razmere postanejo res nevzdržne - pri nas je recimo tak primer Onkološki inštitut - ali ko si udeleženci - bodisi člani kartela ali drugačne združbe, ki si deli denar bodisi politični zavezniki - skočijo v lase. A čeprav je vsaka akcija, ki opozori na nečednosti, in vsaka obsodba vpletenih dobrodošla, ker opozori na problem in se vpleteni vendarle počutijo negotove, koga pa od tovrstnih dejanj tudi odvrnejo, lahko Aleksander Jevšek in Barbara Brezigar odpravita samo manjši del problema.







ni odzivov na “Breclje, casarje in frkovićeve v razpisne komisije”
Please Wait
odziv na članek