Zakaj bi bilo dobro, da bi Katarina Kresal včeraj molčala
vojko, petek, 15. februar 2008Opozicija je zdržala komaj 48 ur. Vsaj predsednica LDS Katarina Kresal. Zaradi pompoznosti, s katero so bile aretacije izvedene, in pa premierove izjave, da v njih vidi predvsem preventiven učinek za naprej, je izjavila Kresalova za sinočnjih 24ur, se ne moremo znebiti občutka, da gre za nekaj več, da gre za politično konotacijo in motivacijo. Domnevna pompoznost akcije je hudo šibek argument; prav včeraj so, denimo, nemški preiskovalci z zgodnjejutranjo hišno preiskavo pri enem najmogočnejših nemških menedžerjev izvedli enako ‘pompozno’ akcijo in danes je že bolj ali manj gotovo, da prava ‘pompoznost’ šele pride, saj nemški mediji napovedujejo pravcato davčno racijo proti stotini uglednih oseb. Vse, kar je bilo v torkovi akciji slovenskih kriminalistov in tožilstva ‘pompozno’, je bilo dejstvo, da je bila prva te vrste v Sloveniji in da česa podobnega pač nismo ‘vajeni’.
Kaj pa torkova izjava Janeza Janše, da gre za ‘dalj časa načrtovano akcijo’ in njeno ‘dobro preventivo’? Ni dvoma, predsednik vlade, ki bi hotel javnost prepričati, da policija in tožilstvo samostojno in neodvisno opravljata svoje delo, bi za pravno državo (in zase) storil največ, če česa takšnega ne bi izjavil. Če bi, kratko malo molčal oziroma ostal pri prvem delu izjave o zaupanju v policijo in tožilstvo, da ‘odgovorno in zakonito opravljata svoje naloge’ (že nadaljevanje o sposobnosti boja ‘z bolj organiziranim kriminalom’ je bilo odveč). Drugače rečeno, Kresalova ima prav, če meni, da se od te Janševe izjave dalje ‘ni mogoče znebiti občutka’, problem je le v tem, da bi bilo za pravno državo (pa tudi njo in njeno stranko) bolje, če tega - ne bi izjavila.
Zakaj? Z njo je za nazaj ‘legitimirala’ politizacijo postopka, s katero je začel premier, ko je razkril, da je vedel ‘za dalj časa načrtovano akcijo’ in z napovedjo ‘preventivnega učinka’ poskusil prejudiciral njen izid. Če se Janša, kot je videti, ne zaveda, da takšne izjave ne ‘zbujajo občutka’ o samostojnosti različnih vej oblasti in ne krepijo zaupanja v pravno državo, je torej Kresalova očitno spregledala, da njen komentar premierove izjave nemara pritiče odvetnici, ne pa predsednici politične stranke. (Da je povrh tega je njena izjava politično ‘neoportuna’ zanjo in stranko, ki jo vodi, je manj pomembna plat, si pa težko predstavljam, da je mogoče v tem primeru z ‘relativiziranjem’ pregona domnevnih koruptivnih dejanj pridobiti naklonjenost volivcev.)
‘Nepotrebnost’ včerajšnje izjave Kresalove je očitna toliko bolj, kolikor je sam premier že v sredo akcijo organov pregona še dodatno politično ‘uokviril’ z obljubo, da ‘bodo davkoplačevalci v prihodnje prihranili nekaj sto milijonov evrov’ in kolikor je bila na drugi strani v televizijski ‘montaži’ svojevrstni ‘uvod’ v izjavo direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota, da gre pri vsem skupaj ‘za neprimerno demonstracijo moči državnih represivni organov’ in ‘predstavo za ljudstvo za nabiranje političnih točk’. Predsednica LDS seveda za Šrotove besede ni mogla vedeti in tako tudi ne predvideti, da se bo na koncu 24ur gledalec lahko utemeljeno vprašal, zakaj neki Kresalovo in Šrota dajejo tako zelo podobni ‘občutki’.
Kot rečeno, politizacijo akcije organov pregona je začel premier, jo sam nadaljeval in zelo verjetno je, pač na podlagi dosedanjih izkušenj, da je vladna koalicija sploh sposobna storiti veliko za to, da postopek spravi v še bolj čudno luč. Stranke pa, ki mislijo volivce resno prepričevati v to, da se bodo potrudile krepiti pravno državo in spoštovati samostojnost različnih vej oblasti, če pridejo na oblast, imajo zdaj imenitno priložnost, da nepremišljene komentarje prepustijo medijem in vsem drugim, ki imajo pet minut časa.
Pravkar izšlo pri založbi Sophia
..imajo zdaj imenitno priložnost, da nepremišljene komentarje prepustijo medijem in vsem drugim, ki imajo pet minut časa…
torej, glede na povabilo h komentarjem..
recimo, sem v sistemu javnega naročanja, rabim tiskalnik, izberem takega z določenimi značilnostmi in v internetni ponzudbi zanj najdem ceno 300€. No, tega ne morem kupiti, zato povprašam in dobim ponudbe za tiskalnik, ki iamjo ceno od 400 do 450€. Najcenejšega moram izbrati, če hočem tiskalnik. na povpraševanje se javlja krog podjetij, enkrat je cenejši eden, drugič drugi, vsai pa so vedno dražji od tistega kar bi iz svojega žepa kupil sam. A je na to mislil premier? Opisan je tiskalnik, lahko pa gre tako tudi pri predoru, nadvozu, bolnici, raziskovalni opremi, letalonosilki ali sendvičih. Imam prav? a je to tisti hlev, čez katerega bi morali speljati veletok, da ga očistimo. A je premier mislil na lokalce, ki so mimo pravil porabili EU denar in ga bomo sigurno morali vračati davkoplačevalci, ker je pogodba med občinami in državo tako “krasna”. A je o vsem tem govoril premier? Mogoče pa je in je njegov nastop več od show-a. Mogoče pa res.
Strinjam se s poanto -politično krepko nespametno je metati “otroka” -in to “prvorojenca” stran skupaj z obvezno “umazano vodo”
dnevnolitičnega predvolilnega obračunavanja s tajkuni.Še bolj pa bi me veselilo, če bi se bili Razgledi zamislili tudi nad Kresalove in LDS-a idejami o privatizaciji “nacio-šampionov”, kajti tam bomo davkoplačevalci oškodovani za precej več, kot bo korist od preiskav proti prostozidarjem. Brez tega pa cela reč diši po dobrem starem manevru lovljenja malih rib, da bi velike ušle; kaže, da Razgledi “via facti” proti tej logiki nimajo nič. Seveda prostozidarji niso najmanjše ribe, a T-kom, Triglav, elektrogospodarstvo…so neprimerno večje.
@ Igor Vidmar
Dr. Dusan Mramor je v pogovoru za dnevnikov Objektiv, tudi iz prakse razlozil, da je mogoce recimo v elektropodjetjih ucinkovitost doseci tudi s povecanjem moci drzavnih reglatorjev, ki jih prisilijo, da znizajo stroske:
Zakaj pa ni konkurence?
Vzrokov je več. V nekaterih sektorjih je, na primer, zaradi majhnosti države enostavno nesmiselno, da bi se z določeno storitvijo ukvarjalo večje število podjetij. S tem problemom so soočene številne manjše države.
Se da kaj narediti?
V takšnih primerih je potrebna strožja državna regulacija. Ta regulacija mora biti usmerjena v stroške poslovanja teh podjetij. Zelo sistematično smo se lotevali sektorjev, v katerih ni konkurence, preučevali smo njihove stroške, zahtevali smo zniževanje stroškov. Tam pa, kjer je konkurenco mogoče vzpostaviti, se ta vzpostavi bodisi s privatizacijo bodisi z dopuščanjem že obstoječim podjetjem, ki delujejo na konkurenčnih trgih, da svojo dejavnost razširijo. Tak primer je komunala. Konkurenca potem podjetja prisili, da sama nadzirajo stroške.
Državni regulatorji, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami ali električno energijo, morajo prevzeti svojo vlogo. Dokler pa regulatorji niso dovolj učinkoviti, mora država svojo vlogo odigrati tudi kot lastnica teh podjetij. Kot lastnica lahko, skratka, vpliva na stroškovno učinkovitost podjetij. Tu gre za trdo delo, ki zagotovo traja več let. Učinki državne regulacije naj bi bili glede stroškovne učinkovitosti podobni, kot so učinki tržne konkurence.
Je relativno neuspešen boj proti kartelnim dogovorom lahko razlog za inflacijo? Vzemimo aktualen primer, primer gradbeništva, in sume, da gradbene korporacije ob oddaji ponudb nastopajo usklajeno.
Tudi kartelni dogovori zmanjšujejo konkurenco. Vendar ima odsotnost konkurence v različnih sektorjih na inflacijo različen vpliv. Cena električne energije, denimo, ima velik vpliv. Ali pa prevoz, železnice, telekomunikacije. Gre, skratka, za vprašanje, kolikšen je posreden ali neposreden vpliv določenega sektorja na življenjske stroške.
Je boj proti sistemskim vzrokom inflacije politično tvegano početje? Predstavljam si, da imajo tisti deli gospodarstva, v katerih je stopnja konkurence nizka, kar precej političnega vpliva. Zato so posegi državnih regulatorjev enostavno nezaželeni.
Težko bi rekel, ali gre tudi za politično tvegano početje. Nedvomno pa sektorji z veliko tržno močjo, denimo elektrosistem ali železnice, ne bodo kar tako pristali na zahtevo, naj znižajo stroške poslovanja. Takšni sektorji lahko organizirajo odpor. Nikakor ne gre za enostavne ukrepe. So pa nujni. Podjetja, ki so na trgu, se dnevno borijo s stroški. Skušajo povečati konkurenčnost na svetovnem trgu. Enako bi moralo veljati tudi v podjetjih, ki so praktično brez konkurence in imajo zato veliko tržno moč.