Ko je lani pulitzerjevo nagrado za roman Cesta dobil Cormac McCarthy, sem postal pozoren na ameriškega pisatelja, ki ga dotlej razen po imenu nisem poznal. Kmalu potem se je razširila tudi novica, da nagrajeni roman že prevajajo v slovenščino, zato sem se odločil naročiti prejšnjega, Ni prostora za starce.

Že sam začetek me je popolnoma očaral oziroma uročil, kajti na videz šablonska zgodba o izjalovljenem prekupčevanju z drogo v Teksasu, o človeškem pohlepu in boju na življenje in smrt, ki je za nekatere igra, za druge pa krvavo resna zadeva, pritegne zaradi načina, na katerega jo pisatelj podaja: neposrednost, malo pridevnikov, preprost jezik, jasno izrisani liki. Ob branju ima človek pač občutek, kot da se pred njim odvija zelo dober filmski scenarij, in knjigo sem nemudoma priporočil v prevajanje.

Šele potem sem opazil, da so kvalitete knjige opazili tudi drugi. Na primer brata Ethan in Joel Coen, ki sta po njem posnela film. Ko sem ga začel gledati, sem z zadovoljstvom ugotovil, da vendarle še obstajajo režiserji (in scenaristi), ki se zavedajo, kaj je dobra zgodba in jo znajo tudi temu primerno posredovati.

Ja, Ni prostora za starce je film, ki vsaj za dve uri vrne veselje do gledanja ameriških (žanrskih) izdelkov in ki bi ga lahko imeli za v tople kraje postavljeni antipod mojstrovine bratov Coen, ki se je dogajala na mrzlem severu ZDA. Fargo in Ni prostora za starce sta dve plati iste ameriške patologije, druži pa ju tudi izvrstna igra vseh protagonistov. Josh Brolin je odličen v vlogi tipičnega teksaškega brezposelnega »taužentkunstlerja« in vietnamskega veterana, ki zna zgrabiti priložnost, kadar se mu ponudi, Javier Bardem je srhljiv v vlogi psihopatskega morilca Chigurha, ki mu je za petami, in Tommy Lee Jones je kot ostareli šerif, ki točno ve, kaj se bo zgodilo, vendar je vedno malo prepočasen (ker je prestar za takšno sranje), odigral morda svojo življenjsko vlogo.

Ni prostora za starce je film, v katerem se malo govori, pa zato toliko več strelja oziroma pobija, film, ki je elegičen, še preden gledalec sploh ve, zakaj je tako, in film, ki neustavljivo spominja na najboljše vesterne, kar smo jih kdaj videli. Če to ni dovolj velika pohvala, da se po dolgem času spravite v kino, naj dodam, da je film osvojil osem nominacij za letošnjega oskarja in dobil vrsto drugih nagrad. Ja, včasih tudi Akademija ve, kaj dela.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |