GOST razgledi.net

dr. Drago Kos
predavatelj na FDV Univerze v Ljubljani
drago.kos@fdv.uni-lj.si

»Problem odpadkov« je eno tistih presenečenj porabniško razvitih družb, ki ga je vse teže pometati pod preprogo. Razlog je očiten. Količine odpadkov naraščajo, zato jih je vse teže odstranjevati iz vidnega oz. zaznavnega polja. Čeprav se sliši radikalno, je res, da industrija ne proizvaja drugega kot odpadke. Po krajši ali daljši uporabni dobi se vse proizvedeno spremeni v neuporaben in nadležen odpadek. Gore odpadkov so pravzaprav bistven, vendar dolgo časa spregledan označevalec produkcijsko in porabniško razvitih modernih družb. Vendar problem kvantitete ni edini in tudi ne najtežji. Sodobne tehnološko vse bolj podprte družbe proizvajajo tudi vse bolj kompleksne odpadke, ki se jih težko lotimo z navadno metlo in podobnimi priročnimi sredstvi. Pri teh snoveh običajno priučeno vedenje o smiselnosti čiščenja in pospravljanja navadno ne zadošča. Nekaterih zelo nevarnih odpadkov sploh ne zaznavamo, pri večini pa smo zmedeni in povsem odvisni od strokovnih podpor.

Problem pa lahko še stopnjujemo. Če med odpadke uvrstimo vse snovne in energetske izgube, skratka vse emisije sodobnih proizvodnih in potrošniških sistemov, lahko to vprašanje povežemo z najaktualnejšo okoljsko temo, t.j. podnebnimi spremembami oz. segrevanjem ozračja. Jasno je torej, da ravnanje z odpadki še zdaleč ni marginalno »komunalno« vprašanje, temveč eno najpomembnejših vprašanj sodobnosti in prihodnosti. Nekateri celo priporočajo, naj smeti obravnavamo kot »simptome motenih odnosov med človekom in naravo« in s tem tudi kot simptom primitivnosti sodobnih tehnološko dovršenih družb. »Sociologija odpadkov« postaja torej najmanj tako aktualna, kot je bila pred desetletji industrijska sociologija. Njen raziskovalni repertoar je širok, med zanimivejše naloge pa sodi analiza razlogov, zaradi katerih mnoge še kar uspešne družbe pri reševanju tega vprašanja tako odpovedo.

Čeprav je v zadnjem času največ pozornosti vzbudil problem odpadkov v Neaplju, nas morajo bolj zanimati naše lastne neuspešne smetarske zgodbe. Zakaj je torej to področje v Sloveniji tako slabo urejeno? Zakaj so postali zapleti pri iskanju lokacij za odlagališča odpadkov že skorajda del slovenske lokalne folklore? Zakaj domnevno varčni prebivalci Slovenije niso bolj naklonjeni reciklaži odpadkov? Zakaj imamo pri nas še vedno dobesedno nešteto divjih odlagališč? Kako pojasniti, da lahko v mnogih grapah, jamah, tudi v bližini turistično zanimivih krajev in celo na območjih zaščitene narave naletimo na divja smetišča? Ravnanje z odpadki v Sloveniji lahko nedvomno obravnavamo kot zgovoren kazalec odnosa do okolja, narave, prostora itd., Še več, za sociološko analizo je pomembno, da lahko preko tega odnosa analiziramo tudi splošnejše družbene odnose, npr. razmerja med zasebnim in javnim, varnim in nevarnim, lepim in grdim, čistim in umazanim, zdravim in nezdravim ipd. Pri nas bi bilo npr. zanimivo raziskovati, kako »odgovorni« ljudje usklajujejo »spoštljivost do okolja« z odmetavanjem odpadkov v še neprešteta divja odlagališča.

Kako razumeti ljudi, ki si zgradijo svoja bivališča nad viri pitne vode in obenem divje zavračajo kakršnokoli možnost, da bi bilo v njihovi bližini po najnovejših standardih urejeno odlagališče komunalnih odpadkov; kako naj verjamemo anketnim raziskavam, ki ugotavljajo relativno visoko okoljsko zavest, ko pa je mogoče v najbolj idilični in navidezno »neokrnjeni« naravi najti celoten pretekli asortiman Gorenja in drugih proizvajalcev »gospodinjske tehnike«. Prav gotovo bi bilo nadvse poučno raziskovati tudi motivacije in stališča ljudi, ki odmetavajo veliko še vedno uporabnih predmetov oz. snovi in potem ne prenesejo Romov, ki se preživljajo z reciklažo »njihovih« odpadkov. Skoraj tudi ni mogoče ubežati ciničnim intepretacijam tega, da v »nerazvitem Prekmurju že kar nekaj let uspešno ločeno zbirajo komunalne odpadke, v državni in kulturni prestolnici pa ločeno zbrani odpadki dosegajo komaj petnajst odstotkov vseh odpadkov. Skratka, »sociologija odpadkov« bi v sodelovanju s psihologijo, ekonomijo, arheologijo, antropologijo in etnologijo lahko ponudila obilo zanimivih interpretacij sodobne slovenske družbe. Nedvomno ključno izhodiščno vprašanjo, pa je, zakaj količine odpadkov pri nas naraščajo, v nekaterih razvitejših družbah, npr. Nemčiji pa količine že nekaj časa upadajo.

Pri iskanju odgovorov je treba upoštevati specifično kombinacijo okoljskih, prostorskih, ekonomskih in splošno družbenih razlogov, ki skupaj tvorijo trdno zavozlan slovenski smetarski gordijski vozel. Čeprav zveni precej šablonsko, je kljub temu utemeljeno sklepanje, da je tudi odnos do smeti in posledično stopnja praktične obvladljivosti tega problema odvisna od dosežene stopnje individualne in institucionalne refleksije.

Po tej logiki lahko način ravnanja z odpadki razvrstimo v tri glavne razvojne faze: a) Za prvo tradicionalno fazo je značilna potlačitev oz. prikrivanje problema. Podlaga za takšno pozo je higienistična ideologija in praksa. Odpadki v tej optiki vzbujajo predvsem nelagodje in celo gnus. Ta močna čustva onemogočajo sistematično in racionalno urejanje problematike, zato je tako razširjena praksa odmetavanja v grape, jamo, potoke, reke. Dejstvo, da je slovenski relief zelo primeren za tovrstno ravnanje nedvomno precej prispeva k razširjenosti te prakse. Profesionalno ravnanje z odpadki je družbeno stigmatizirano opravilo, zato se s to dejavnostjo ukvarjajo skoraj izključno priseljenci oz. pripadniki marginalnih družbenih skupin. b) Druga, moderna faza nastopi, ko količina smeti naraste do mere, da postane odmetavanje v zemeljske razpoke neprimerno oz. preveč očitno v nasprotju z deklariranimi okoljskimi standardi. Kljub temu najtežji problem ni količina, pač pa iskanje ustreznih lokacij, kjer bi lahko odpadke odstranili na družbeno sprejemljiv način. Tehnologija ravnanja je večinoma primitivna, cilj je predvsem zmanjševanje volumna, kar olajša skrivanje odpadkov. Sežigalnice so ustrezna, tehnološko bolj intenzivna varianta odstranjevanja organskih odpadkov. Ravnanje z odpadki sicer postaja tudi zanimiva gospodarska niša, še vedno pa je družbeno statusno nizko vrednotena. c) V naslednji, postmoderni fazi je ključno geslo reciklaža. Po ocenah je mogoče reciklirati do osemdeset odstotkov odpadkov. Uspeh je odvisen od tehnologije, organizacijskih sposobnosti, prostovoljne in neprostovoljne kooperativosti gospodinjstev in seveda sestave odpadkov. Pojavijo pa se tudi radikalni programi »ničelne« količine odpadkov, kar mnogi ocenjujejo kot povsem utopičen projekt, ki pa ga je smiselno podpreti, ker premešča pozornost k nastajanju odpadkov. Recikliranje odpadkov in predvsem zmanjševanje količine odpadkov postane cenjeno in družbeno zaželeno tehnološko intenzivno delovanje.

Tako kot na nekaterih drugih področjih je Slovenija tudi na tem področju nekako med tradicionalno in moderno fazo. Splošno odnos do problematike še vedno močno oblikuje tradicionalistični higienizem, ki marsikje, navkljub zelo zagatnim situacijam, preprečuje racionalne dogovore, zlasti o lokaciji odlagališč. Tudi ekonomska logika še ni docela prodrla do uporabnikov in izvajalcev dejavnosti, zaradi česar se dogaja, da smetarski posel prevzemajo tuja podjetja in celo to, da Slovenija uvaža sekundarne surovine, oz. smiselno za ponovno uporabo sortirane smeti iz dežel, kjer je ekonomiziranje z odpadki že precej bolj utečen posel. Postmoderni smetarski premik, ki bo radikalno spremenil dojemanje in ravnanje z odpadki, pa je pri nas še skoraj povsem utopična zgodba.

Ali pa morda tudi ne. Nekoč, ne tako davno, sem na »kanti za smeti« pred svojim stanovanjem našel rumeno nalepko s črnim karantanskim panterjem ter napisom »To je Slovenija! «. Kar nekaj časa sem se nisem mogel nehati smejati. Ko pa sem se umiril, me je spreletelo, da so morda karantanski aktivisti bolj pronicljivi, kot si mislimo oz. si celo sami domišljajo. Kante za smeti so nedvomno pomemben družbeni indikator.

Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | | |