Zgodba o, hm, kako pravzaprav?, izmišljenem, nepristnem, ponarejenem, podtaknjenem … pogovoru s predsednikom vlade resda ni ‘domača’, a ni nobenega razloga, da se kaj podobnega ne bi pripetilo kjer koli, potemtakem tudi v Sloveniji. Se že dogaja, če sem natančen, iz dneva v dan, v čedalje večjem obsegu in tudi vse bolj predrzno, le ‘pojavne oblike’ so drugačne kakor v primeru Ivo Sanader za Jutarnji list. Z drugimi besedami, med ‘pogovorom’, kakršnega je objavil zagrebški dnevnik (ne da bi na vprašanja odgovarjal predsednik hrvaške vlade), in pogovorom, kakršen je bil, denimo, ponedeljkov Vroči stol na nacionalki (s slovenskim zunanjim ministrom), ni bistvene razlike. In še več, prvi je, odkar vemo, da je bil režiran, pravzaprav ‘pristen’, drugi pa, za katerega velja domneva, da je pristen, se skozi vprašanja vseskozi kaže kot režiran.

Da ne bo nesporazuma, Vroči stol je tukaj zgolj primer, prav tako nacionalka; tovrstnih pogovorov vrste novinark in novinarjev s politiki (in ne le njimi) smo videli in brali že nešteto, v času uravnoteževanja in pred njim, v času eldeesovske vladavine in pred njo (ampak denimo, da so časi pred letom 1990 ‘neprimerljivi’ s tistimi kasneje). Ne vem za tukajšnjega predsednika vlade ali države, ki si trenutka za intervju in okvira pogovora ne bi določil sam, ki ne bi hotel vnaprej imeti še vprašanj, ki ne bi določenih vprašanj hotel črtati kot neprimerna in ki povedanega ne bi hotel avtorizirati (če je šlo za časopisni intervju). Ministri, državni sekretarji, strankarski veljaki in kajpak vodilni menedžerji, čast izjemam, glede tega niso kaj prida zaostajali in malodane sleherni pogovor te vrste je imel ‘predzgodovino’ in ‘poustvarjalno’ obdobje v obliki različnih ‘usklajevanj’ z intervjuvancem ali njegovimi piarovci.

Posamezni medij lahko v takšno ‘prakso’ privoli ali ne; pri slednjem se mora zavedati, da ‘konkurenca’ gotovo ne bo imela pomislekov, da se bo torej gotovo našel nekdo, ki bo pogovor s tem-in-tem posnel in objavil, pa če bodo okoliščine, v katerih je nastal, še tako dvomljive in ‘poniževalne’ in/ali odgovori še tako prazni. To ni niti opravičilo niti razlaga niti očitek, ampak dejstvo. Imeti rupla (ali sanaderja) pred mikrofonom zdaj , je namreč edino, kar šteje, vsebina je ’stranski učinek’ (če je kaj ’sočnega’, toliko bolje, če ne, nič usodnega). Ravnanje kolegov iz Jutarnjega lista to nazorno kaže: v ‘premierovih’ odgovorih ni bilo baš ničesar, kar bi bilo vredno objave, sama splošna mesta, pa še prekratek je bil za predvideno rubriko - a je bil vendarle objavljen. Paradoksalno, toda ‘profesionalna napaka’ te vrste se lahko najhitreje zgodi prav izkušenim, ki se zavedajo in živijo s pritiskom, da ‘konkurenca nikoli ne spi’ (kar je v tej ‘prevari’, če je v njej ‘zares’ neposredno sodelovala ‘konkurenca’ Jutarnjega lista, še posebej cinično prišlo na dan).

Tukaj bi se strinjal z marsičem, kar je v Dnevniku zapisal Marko Crnkovič,

Mene osebno ne moti toliko prominentnost političnih tém, temveč predvsem direktno nastopanje politikov v medijih. Moti me, da se politiki tako pogosto pojavljajo v medijih - bodisi pred kamerami ali v tisku - s svojimi mnenji in stališči, pa naj gre za intervjuje, soočenja ali zgolj kratke priložnostne izjave. Politiki govorijo v medijih dobesedno na dnevni bazi! Vsak dan jim je dana pravica do besede. Ne bom hudobno trdil, da več govorijo, kot delajo. A dejstvo je, da ne naredijo nič, ne da bi še isti dan in isti teden hlastno, hvaležno in podrobno o tem tudi govorili v medijih.

vendar bi dodal, da ne gre le za problem ‘pojavljanja politikov’ (in tudi ne nekakšne svojevrstno slovenske politično/kapitalske instrumentalizacije medijev), ampak očitni in splošni trend ‘pozabavljanja’ oziroma trivializacije informacij.

Kakor, recimo, ‘pogovor’ s Sanaderjem ni imel nobene informativne vrednosti in kakor te ni imelo, na primer, prav tako ponedeljkovo ‘raziskovanje v sledi izjav Boruta Pahorja’ v 24ur (ali pa ste si morebiti, če ste gledali, zapomnili en sam stavek iz izjav Gregorja Golobiča in Katarine Kresal?), je pred tedni ni imelo (ta primer mi nikakor ne gre iz spomina) ‘raziskovanje’ nesreče športnega letala v zasavskih hribih. Zanj so na PopTV porabili uvodnih deset ali še nekaj več minut 24ur, našli nekaj sogovornikov in naredili lepe nočne posnetke megle, povedali pa le to, da ne morejo povedati nič zanesljivega, ne glede na to, kako trdovratno radovedni so bili v studiu. (Sploh na PopTV s podobnimi prispevki v 24ur kar uspešno nadomeščajo zabavno oddajo As ti tud’ not padu, vsaj njeno rubriko ‘terenski reporter’.)

Drugače rečeno, medije, elektronske in tiskane, danes in tukaj pokrajinska ali kazenska zakonodaja, položaj v Srbiji ali predsedovanje EU, volitve v ZDA ali borzna kriza … zanimajo le, ko in kolikor je o temi mogoče ‘nekomu’ postaviti eno in isto vprašanje - Kako pa komentirate izjavo, rezultat, napoved, razmerje sil, nesrečo … oziroma kolikor je mogoče ‘ugibati’, kaj bi ‘nekdo’ na to dejal. To pa ni nadomestek za družbeno razpravo, ki naj bi jo mediji artikulirali, ampak njen anestetik. Izjava pač rodi izjavo, še boljše, če polemiko, kajti v družbi, kjer politiki neposredno med seboj ne komunicirajo, mediji tako sebi prihranijo trud in stroške, ‘potrošnikom’ pa miselni napor. Ko postane ‘predmet’ nepomemben, je tudi ‘okupacija’ medijev s katere koli strani pravzaprav odveč, med avtoriziranimi in ’spontanimi’ pogovori ali izjavami ter med pristnimi in izmišljenimi intervjuji ni razlike.

Objavljeno pod mediji in splet | | |