V Financah sem na začetku meseca objavil komentar z naslovom Balada o nategovanju Slovencev, ki je govoril o razvpiti študiji ekonomistov Veljka Boleta in Janeza Prašnikarja. Spomnimo se, kako sta nas omenjena ekonomista pred pridružitvijo EU zastraševala in držala v napetosti: napisala sta študijo, kjer sta prerokovala, da je v Sloveniji zaradi nekakšnih “šokov” potencialno ogroženih več kot 50 tisoč delovnih mest! Ker sta za študijo dobila ogromno davkoplačevalskega denarja, sem se pozabaval s tem, da sem pogledal, kako so se njune prerokbe uresničevale. Rezultati so bili za »staroekonomista« Veljka Boleta in Janeza Prašnikarja porazni.

Podatki statističnega urada kažejo, da je v času pisanja njune študije (pred vstopom v EU in fiksiranjem tečaja) v tretjem četrtletju leta 2003 bilo pri nas zasedenih in prostih skupaj 770,913 delovnih mest, v tretjem četrtletju 2007, ko naj bi nas po črnih prerokbah Boleta in Prašnikarja teple domnevno negativne posledice vstopa v EU in uvedbe evra, pa 825,206. Razlika je plus 54,293 delovnih mest, medtem ko sta Bole in Prašnikar napovedovala izgubo okoli 50 tisoč delovnih mest. Malce cinično sem napisal, da sta se zmotila “zgolj” v predznaku. Namesto prerokovane izgube več kot 50 tisoč delovnih mest je bilo ustvarjenih dodatnih 54 tisoč delovnih mest, relativna napaka njune napovedi pa je okoli 200 odstotkov. Na koncu kolumne sem se retorično spraševal, ali bosta gospoda zaradi nestrokovnega prerokovanja vrnila davkoplačevalski denar, potiho pa sem pričakoval njun odgovor.

Odgovor je prišel v obliki kratkega sestavka, ki je napačno trdil, da sta gospoda Bole in Prašnikar prerokovala izgubo “le” 26 tisoč delovnih mest, da njune študije nisem prebral in nato navrgla se nekaj osebnih žalostink zaradi tega, ker Mitja Gaspari ni bil izvoljen za dosmrtnega guvernerja Banke Slovenije. Njun celoten odmev si lahko preberete tukaj.

Ker pa se staroekonomista Bole in Prašnikar zaradi svoje nestrokovnosti nista opravičila slovenski javnosti in ker davkoplačevalcem nista vrnila denarja, pa zadeve ne smemo pustiti vnemar. Zato na tem mestu podrobno razlagam njuno strokovno polomijo in bralce pozivam, da v bodoče njune prerokbe berejo z več kot le zrnom soli.

Gospoda Veljko Bole in Janez Prašnikar v zagovoru svojih strokovnih napak trdita, da je njuna študija, citiram: »napovedala 26,000 dodatno ogroženih delovnih mestih v primeru, da bi gospodarstvo prizadeli zunanji šoki enake velikosti, kot so se v najslabši možnosti že zgodili v preteklosti.« Seveda, hočeta zmanjšati sramoto, ki sta jo doživela zaradi svoje porazne napovedi, zato prikrivata, da sta v študiji napisala tudi: »V sedanjem trenutku bi šok, ki bi bil enake moči največjega dejanskega šoka izgube povpraševanja v menjalnem sektorju v preteklosti, povečal ogroženo zaposlenost za 35 odstotkov. Če bi do njega prišlo hitro (v obdobju enega leta), bi se ogrožena zaposlenost lahko povečala za 70 odstotkov (na okoli 40,000 zaposlenih).”« Grozila sta torej z “okoli 40 tisoč” ogroženimi delovnimi mesti v menjalnem sektorju (mimogrede, v študiji sta napisala, da 35 odstotkov ogroženosti pomeni 23 tisoč delovnih mest, potem je 70 odstotkov 46 tisoč in ne 40 tisoč, mar ne?). Če k 46 tisoč po njunem lastnem pisanju ogroženih delovnih mest v menjalnem sektorju dodamo še (spet po njunem lastnem priznanju) ogrožena delovna mesta v nemenjalnem sektorju, bi »hitri šoki« ogrozili približno 50 tisoč delovnih mest, kar je bistveno več, kot po novem zavajajoče trdita gospoda. In to ni lepo. Ni lepo, da iz svojega pisanja izbirata tiste številke, ki jima trenutno ustrezajo, ostale pa potiskata v pozabo. Tako selektivno izbiro jima omogoča to, da je njuna študija narejena neznanstveno in zavajajoče, saj pavšalno pišeta o »ogroženosti delovnih mest«, nikjer ne navedeta verjetnosti ogroženosti teh delovnih mest. Zato njuno argumentiranje vodi do naslednjega absurda: ker Zemljo lahko zadane meteor in uniči civilizacijo, so ogrožena vsa delovna mesta, pri čemer nas verjetnost tega dogodka ne zanima.

Gospod Bole, glavni avtor študije, je zagrešil več ekonometričnih napak. Ker gre za tehnično debato, jih bom poskušal opredeliti čim bolj intuitivno.

1. V njegovem modelu obstajata zgolj dve stanji podjetja, stanje brez zloma likvidnosti in stanje z zlomom likvidnosti. Če se podjetju zlomi likvidnost, so delovna mesta ogrožena, v nasprotnem pa ostanejo nespremenjena. Bole je tako namerno pridelal scenarij, kjer se število delovnih mest sploh ne more povečati, lahko se kvečjemu zmanjša zaradi negativnih šokov. Da gre za absurden in neznanstven pristop, nam pokaže enostaven razmislek. Microsoft, ki od ustanovitve ni doživel zloma likvidnosti, bi po Boletu kljub svoji astronomski rasti še vedno bil le garažno podjetje z 2 zaposlenima. Neverjetno, ampak resnično! Zaradi napak so Boletovo študijo kritizirali že, ko je bila predstavljena na strateškem svetu vlade Toneta Ropa, ampak se ni pustil motiti. Torej, v modelu se zaposlenost nikoli ne more povečati, lahko se le zmanjšuje, Bole je tako s trikom pridelal pristranski model, ki ga je potem uporabil za nasvete ekonomski politiki, kar je milo rečeno sumljivo. Na dolgi rok Boletov model zaradi seštevanja šokov napoveduje ogroženost vseh delovnih mest in 100% brezposelnost, kar je seveda absurd. Pravilno bi bilo, da bi Bole ocenil markovski proces sprememb stanja podjetja, kjer se to stanje lahko tudi izboljša. To je jasno kot beli dan, ampak računal je s tem, da bo malokdo bral turobno prozo njegove študije.

2. Druga napaka gospoda Boleta je v tem, da je za napovedovanje ogroženosti brezposelnosti uporabil model, kjer število zaposlenih sploh ne nastopa. Da, prav ste prebrali! Uporabil je nekakšen model likvidnosti (ne zanima me, ali je podoben model pozneje prodal tudi NLB), napovedal zlom likvidnosti podjetja in iz podatkov o zaposlenosti v ogroženih podjetjih izračunal število ogroženih delovnih mest. Šel je torej okoli zadnje plati v žep, spremenljivke, ki bi jo moral napovedati, sploh ni v njegovem modelu, pobral jo je iz poročil SURS-a.

3. V Boletovem modelu se podjetja sploh ne morejo prestrukturirati, ne morejo odpustiti le dela zaposlenih, ne morejo povečati produktivnosti, nimajo notranjih rezerv in podobno. Podjetja so le povsem zdrava ali pa na smrtni postelji. Rahlo prehlajenih podjetij ali pa podjetij, ki so jim zaradi gangrene amputirali eno roko, so pa preživela, v modelu ni. Gre za ekstremistično metodo, ki sta jo gospoda uporabila predvsem zato, da sta lahko zapakirala in prodala trivialen model (logistično regresijo), ki ga v petih minutah lahko z običajno ekonometrično programsko opremo oceni skoraj vsak študent. (Temu pristopu se reče tudi push button econometrics.)

4. Na koncu ne moremo mimo tako imenovane Lucasove kritike ekonometričnih modelov, za katero je ekonomist Robert Lucas dobil Nobelovo nagrado. Lucas je kritiziral naivno ekstrapolaciji iz preteklih meritev, prav takšno, kakršno sta si privoščila gospoda Bole in Prašnikar. Spomnim se, da mi je prvi pred leti s samozadovoljnim nasmeškom na obrazu razlagal, da je »potrebno razumeti, kdaj je Lucasova kritika relevantna«. Za vraga, Lucasova kritika je vedno relevantna, ker gre za logično zahtevo doslednosti modelske strategije. Morda se je Lucasov a kritika in na njej temelječ pristop gospodoma zdel nepomemben, ampak ignoriranje te kritike ju je močno udarilo po glavi. Zaradi naivne ekstrapolacije iz preteklih opazovanj brez razumevanja strukture gospodarstva (rudarjenje podatkov, angl. data mining), sta gospoda enaka tistim meteorologom, ki na podlagi kratkoročnih sprememb sredi vročega avgusta napovedo, da bo naslednji dan minus 30 stopinj Celzija. Ko se izkaže, da je bila temperatura v resnici plus 30 stopinj Celzija, pa se branijo z zavajanjem, da so v resnici napovedali »le« 15 stopinj pod ničlo in da naj bi njune študije kritiki ne brali. Zanima me, kako dolgo bi taka gospoda ostala meteorologa, kako dolgo bi lahko na televiziji napovedovala vreme, če bi enkrat samkrat udarila mimo za 200 odstotkov. Nobenega razloga ni, da še naprej govorita o ekonomiji.

Napak bi bilo zgoraj navedeno kritiko razumeti le kot prerekanje o tehničnih detajlih. Gre za dosti bolj resno zadevo s praktičnimi posledicami za vse davkoplačevalce, saj svetovanje ekonomski politiki s poudarjanjem neverjetnih scenarijev vodi do dragih napačnih ukrepov. V konkretnem primeru do neupravičene uporabe proračunskega denarja za nevtralizacijo praktično neverjetnih scenarijev. Zato bi se morala gospoda Bole in Prašnikar zavedati svoje odgovornosti do smotrne porabe davkoplačevalskega denarja, ne pa sejati panike. Če bi davkoplačevalce vprašali ali so pripravljeni dati svoj denar za nekaj, česar verjetnost je manj od promila, bi ti ne dali nič ali pa bi dali zelo malo. Gospoda pa sta s pristransko metodo in nespoštovanjem strokovnih standardov sejala paniko in (namerno?) predstavila napačno gospodarsko sliko s ciljem subvencioniranja izvoznikov. (Zato sta v študijo vtaknila tudi analizo poslovanja Mure - da je Mura lažje dobila deset milijonov evrov subvencij.) S tujim denarjem sta se igrala kot boga, vzvišenost zaradi katere ju davkoplačevalci moramo poklicati na zagovor. Zato je potrebno preverjati ali so se njune napovedi uresničile, ne zaradi iskanja tehnične perfekcije v študijah, temveč zato, ker sta se igrala tujim denarjem. Seveda pa se bo zgodil znan scenarij: mogočni medijski stroj, ki ga nadzorujejo gradualisti, bo dosegel, da bodo njune napake padle v pozabo, denarja, ki sta ga dobila za študijo, ne bosta vrnila, nihče ne bo odgovarjal za nič in kmalu bomo spet izpod peresa kake falirane študentke v Sobotni prilogi brali (naročene?) slavospeve velikima ekonomistoma gospodoma Boletu in Prašnikarju. O tempora, o mores!

Objavljeno pod gospodarstvo | | |