Če imata premier Janez Janša in njegov zunanji minister Dimitrij Rupel morda občutek, da ‘nekdo’ ta ‘občutljivi trenutek’ slovenskega predsedovanja EU izkorišča za ‘doseganje svojih ciljev’, potem se najbrž niti ne motita. ‘Nekdo’ pač vedno poskuša ‘izkoristiti trenutek’ in ni razloga, da bi bil čas, ko ‘Slovenija in ministrstvo za zunanje zadeve rešujeta nekaj odprtih problemov, enega od teh v sosednji regiji’, kakšna izjema. Nasprotno, za ‘nekoga’ je prav ta ‘trenutek’ kot nalašč in bilo bi pravzaprav nenavadno, če ga ne bi poskušal ‘izkoristiti’.

Pravo vprašanje torej ni ne zakaj in pravzaprav tudi ne kdo, ampak kako. Kako namreč je mogoče, da se premier in zunanji minister na dogajanje odzoveta tako, kakor sta se? Kako je mogoč tako katastrofalen krizni menedžment, ki se je začel z nesorazmernim besednim zapornim ognjem in se zdaj nadaljuje z enako nesorazmernimi in povrh pravno dvomljivimi dejanji? Je to zgolj posledica ‘nerodnosti’ in ‘presenečenja’ nad ‘izkoriščanjem trenutka’ ali gre tudi ali predvsem za takojšen poskus, izkoristiti zadevo z objavljeno diplomatsko zabeležko za kratkoročne politične namene? Oboje bi bilo resda ‘legitimno’ in ‘razumljivo’, a je zato še manj verjetno, da bomo kdaj izvedeli za dejstva (in ne zgolj interpretacije).

V vsem skupaj je precejšen odmerek ironije. Pred skoraj natančno letom dni se je vlada odločila uvesti ‘izredni nadzor’ nad Sovo, ustanovila je komisijo, razkritih je bilo nekaj podatkov, za katere bi bilo bolje, da ne bi bili, videli smo nekaj aparatov, konspirativk, parafov in računov, premeščenega je bilo nekaj gradiva, navsezadnje je bil zamenjan celo vrh agencije, izvedeli smo, da je Sova v preteklosti ’spremljala mednarodni sistem zvez’, ne vemo pa, kaj pravzaprav sta se leta 2004 pogovarjala Janša in predsednik hrvaške vlade in ali je Sova te pogovore poslušala legalno. Kaj se dogaja z vloženimi kazenskimi ovadbami ni znano, končnega poročila o delu vladne komisije še vedno ni in ni posebej verjetno, da ga kdo sploh ima namen sestaviti, prav tako se zunaj ‘razumnega roka’ nadaljuje sestavljanje poročila paramentarnih nadzornikov.

Zdaj imamo ‘izredni nadzor’ v zunanjem ministrstvu, spoznavamo diplomate, za katere drugače ne bi vedeli, beremo o diplomatskih zabeležkah, tudi takšnih, ki bi po ’starosti’ najbrž že sodile v Arhiv Slovenije ali pa bi morale biti zaupne, odstopil je politični direktor ministrstva, vemo za presunljivo dejstvo, da se uslužbenci ministrstva pogovarjajo z novinarji, ne moremo pa biti prepričani, ali ‘preiskovalci’ te podatke o pogovorih pridobivajo legalno. (Kako bi tudi lahko bili, ko pa se še ugledni pravniki ne strinjajo.) Če bo šlo tako naprej - in tirnice se zdijo dobro utrjene - tudi o izsledkih tega ‘izrednega nadzora’ nikoli ne bo ‘končnega poročila’, vse, kar bo prihajalo na dan, pa bo sproti mogoče spodbijati in poljubno razlagati (za kar bodo tudi v tem primeru med drugimi poskrbela državnozborska komisija).

Tudi ‘bistvo’ zapleta, ki ne dovoljuje ‘razpleta’, je v obeh primerih isto. Je pomembnejša forma oziroma postopek ali vsebina? Drugače rečeno, kaj narediti z vsebino, če je bil postopek sporen? Konkretno, kakšno politično težo in posledice bi imelo morebitno ‘dogovarjanje incidentov’ iz leta 2004 (če bo sploh kdaj zanesljivo ugotovljeno, ali je res šlo zanj), če bi Sova te podatke pridobila nezakonito (spet, če je o tem sploh še mogoča verodostojna presoja)? Sploh kakšne ali nikakršnih, ker so/bi bili podatki pridobljeni nezakonito? Oziroma, ‘prevedeno’ na aktualni primer zabeležke, je bolj pomembna ‘odtujitev’ dokumenta, ki bi ‘po svoji naravi’ moral biti zaupen (a kdo ve iz kakšnih razlogov ni bil označen za takšnega) ali to, kaj v dokumentu piše?

Kdor se je v obeh primerih odločil za ekskluzivnost ‘postopka’, težko govori zgolj o, denimo, odgovornosti bivšega direktorja Sove (za nezakonito prisluškovanje), ne pa tudi o odgovornosti zunanjega ministra (za nezaščitenost občutljivih dokumentov). Kdor pravi, da je pomembna samo ‘vsebina’ (ali se je Janša dogovarjal, ali je Slovenija klonila pod pritiski), pa ne more problematizirati ‘posega v zasebnost’ le v drugem primeru. Dvoma potemtakem ne more biti, oboje je ‘bolj pomembno’, postopek in vsebina, vendar je prvo pravno vprašanje, drugo pa politično.

Ker se ta ločnica ne spoštuje, bo znova veliko žrtev, resničnih in namišljenih, posamičnih in kolektivnih, političnih in poklicnih, približno toliko, kolikor je sodelujočih v tem igrokazu. Med njimi znajo biti tudi pravna država, diplomati in, širše, uradniki kot poklicni sloj, politična kultura in, hm, mednarodni ugled države. Čeprav se morebiti bodo in bomo strinjali, da so prav to ‘največje žrtve’, ne bodo in ne bomo soglasni glede tega, kdo ima te žrtve na vesti, kdo je ‘nekdo’. Kar ima, ne rečem, da ne, za ‘nekoga’ tudi svoje prednosti, kajti ‘nekdo’ je potem vedno ‘drugi’.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |