Nekaj pomembnih šibkosti v finančnem sistemu je pokazala ameriška finančna kriza. Zato je čas za izboljšanje poročanja, novo ocenitev upravljanja z riziki in zagotoviti je treba, da uprava dobi potrebne informacije “za varno in uspešno plovbo, tudi ko piha veter”. Stabilnost finančnega sistema je odvisna od kakovosti standardov za upravljanje z riziki in poročil več tisoč podjetij. Žal v zadnjih mesecih slabih in neustreznih standardov ni bilo težko najti, opozarja evropski komisar za notranji trg Charlie McCreevy.

We must have appropriate data and disclosure that could help identify problems in the securitized market at an early stage. Then liquidity will return to the market. And monetary and supervisory authorities could get a better overview. Market participants should deliver it – and deliver it now!

O goljufiji v francoski banki Société Générale Charlie McCreevy meni, da zakonodaja nobenega podjetja ne more povsem obvarovati pred goljufi, hkrati pa tudi kaže, da je vodstvo banke spregledalo prve signale.

I do not think any regulation can shield a company completely from the activities of a rogue trader. At the same time, it appears that the bank’s management may have overlooked early warning signals. Again, rigorous risk management is at the heart of the problem.

Ameriška finančna kriza je pokazala, da so banke prevzele rizike, za katere niso imele ustreznega kapitalskega kritja. Kako je vrhunski menedžment to dopustil? Ali regulatorji - kako so lahko dopustili, da so nekatere manjše banke lahko poslovale brez upoštevanja katerega koli dejavnika tveganja, sprašuje komisar McCreevy.

How could this be defendable? And how could top management allow this to happen? Or regulators - with some small banks clearly over-exposed by any measure of risk.

McCreevy je okrcal tudi agencije za vrednotenje rizikov, čeprav ni mogoče reči, da so edine odgovorne za krizo. Prva lekcija za vse udeležence na trgu je, da morajo vedeti, da agencije za vrednotenje rizikov merijo možnost, da dolžnik dolga ne bo poravnal, ne odgovarjajo pa za podatke, ki jih dobijo za ocenjevanje in tudi ne za uporabo svojih ocen.

It is the duty of every business to carry out due diligence, and a subscription to a credit rating report is certainly not an excuse. Lesson number one is for all market participants to remember what credit ratings are. They measure the probability of default but with no responsibility to validate data provided to them on asset pools and no legal duty of care or legal liability to those who use the ratings. Many forget that. Yet, since credit ratings are used by some banks for calculating capital, based on legislation, it is our duty as regulators to ensure that credit ratings rest on a solid foundation. And lately questions have emerged: Were rating agencies really sufficiently clear about the limitations of their ratings?

Čas je, da agencije za vrednotenje rizikov predlagajo izboljšave, da za razična posojila ne bodo več podeljevale ugodnih ocen. Če same izboljšav ne bodo predlagale, bo namesto njih to storila evropska komisija, je odločen pristojni komisar. Banke pa morajo takoj objaviti, katere rizike so prevzele. Do zdaj so že morale odpisati za več milijard posojil, ki so jih prevzele, ker Američani ne morejo vračati posojil za svoje hiše. Zaradi te krize bo evropska komisija že v jeseni predlagala nove spremembe pravil za zagotovitev lastnega kapitala bank, čeprav so nekatere novosti kot predpisi Basel II šele začele veljati.

Politike morajo skrbeti tveganja, ki so se pojavila v finančnem sektorju, pravi tudi izvedenec Evropskega centra za politične študije (CEPS) Karel Lanoo. Te šibkosti lahko spodkopljejo stabilnost finančnega sistema in vplivajo na prihanke državljanov. Vendar pa nova zakonodaja po izvedenčevem mnenju ne more preprečiti prihodnje krize. Že sedanja evropska zakonodaja zadovoljivo pokriva veliko področij, ki so se ob tej krizi izkazala kot problematična. Predpisani so postopki upravljanja, predpisano je, da morajo banke in finančne institucije razpršiti rizike, regulatorji in nadzorniki pa preverjati kapitalsko ustreznost.

Problem je, ugotavlja Lanoo, da veliko bank ni ustrezno izvajalo predpisov, kontrole rizikov so očitno ostale le želja, vprašanje je, če bi bolj dosledna uveljavitev zakonodaje res omogočila zaznavo problemov, ki jih je veliko menedžerjev bank opazilo šele, ko je bilo že prepozno.

Even in the U.S., where enforcement is much tighter and more centralized than in Europe, extensive on-site supervision of Citibank did not prevent write-downs at that bank of $14 billion in the last quarter of 2007.

Razumljivo je, da voditelji, ki so se na povabilo britanskega premiera Gordona Browna konec januarja sestali v Londonu - povabil je nemško kanclerko Angelo Merkel, francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, predsednika italijanske vlade Romana Prodija in predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa -, hočejo pokazati, da ukrepajo. Toda javnosti naj ne dajejo vtisa, da lahko vplivajo na finančni sistem, svari Lanoo.

It is understandable that the policy makers who met last week in London want to be seen as “doing something” about the unfolding crisis. But they should not give the public the erroneous impression that they can really control the financial system. The underlying problem is largely one of perverse incentives in the banking sector. The consequences of banks’ excessive risk-taking are often borne by the whole economy, as when the U.S. Federal Reserve cuts interest rates despite inflationary pressures.

Regulatorjem in nadzornikom Lanoo predlaga, naj za ocenjevanje rizikov oblikujejo kriterije, ki jih bo vsakdo razumel, in te informacije sproti objavljajo. Takšni standardi bi bili v primerjavi z ocenami agencij za vrednotenje tveganj veliko bolj transparentni in dosegljivi javnosti.

Tako kot so se članice EU dogovorile za maastrichtske kriterije, ki določajo omejitve za javni dolg in proračunski primanjkljaj, zahtevajo srednjeročno uravnoteženje javnih financ, bi se morale dogovoriti tudi za preproste standarde za določanje kakovosti finančnega stanja bank. Ti kriteriji bi morali vključevati likvidnost, zahteve za lastni kapital, kakšen rizik lahko sprejmejo glede na kapital, določbe za razpršitev naložb in indeks za merjenje dobrega upravljanja podjetja. Določiti bi bilo treba minimalno stopnjo in ciljno stopnjo, ki bi jo banke morale doseči na dolgi rok. Te stopnje ne bi smelo biti preveč težko izračunati, saj jih bančni analitiki na splošno uporabljajo. Banka, ki bi se odločila za naložbe v bolj tvegane sklade, bi imela višje stroške financiranja od banke, ki bi se odločila za bolj varne naložbe. Druge banke bi bolj rizični banki bolj previdno posojile denar, potrošniki pa bi bili bolj previdni, ko bi se odločali, ali v takšni banki imeti račun in varčevati.

These criteria must include liquidity, the regulatory capital requirement, the capital at risk (i.e., the degree to which banks expose their capital to risk), asset diversification ratios, and an index measuring good corporate governance. European authorities should in each case set a minimum rate as well as a target rate — a more ambitious standard to which banks should aspire in the long term. These targets should not be too difficult to calculate, as bank analysts commonly use them. Hence, a bank that uses depositors’ funds for risky trading positions would have a higher cost of financing than a bank with a low risk profile, as other banks would be hesitant to lend to this bank and customers to deposit their savings there.

Karel Lanoo pravi, da bi učinke uvedbe takšnega nadzora občutili šele čez nekaj časa. Stranke pa bi lahko ustrezno ovrednotile banke, saj bi imele na voljo objektivne podatke.

This should stimulate peer pressure and market discipline. It would lead to much more disclosure about sound banking than we have today.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |