Denimo, da bi bila diplomatska zabeležka o božičnih pogovorih zdaj že bivšega političnega direktorja MZZ Mitje Drobniča označena kot zaupna in da bi do novinarjev in v javnost prišla kot takšna. Bi bilo mogoče ’storilca’, torej uradno osebo, ki jo je spravila do novinarjev, kazensko preganjati (kakor ga zdaj, ker zabeležka pač ni imela nikakršne oznake zaupnosti, verjetno sploh ni mogoče)? Gotovo, ni pa nujno, da bi bil, če bi ga našli in spravili pred sodišče, storilec tudi spoznan za krivega.

Veljavni kazenski zakonik namreč pozna nekakšen ‘približek’ anglosaksonskemu pravnemu institutu whistleblower, torej zaščiti za človeka, ki prekrši uradno ali poslovno tajnost z ‘dobrim namenom’.

<sub>Izdaja uradne tajnosti
266. člen
(1) Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja uradne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so uradna tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.
(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da jih neupravičeno uporabi, na protipraven način pride do podatkov, ki se varujejo kot uradna tajnost, kakor tudi kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.
(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz koristoljubnosti ali z namenom objave ali uporabe podatkov v tujini, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
(4) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.
(5) Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena se ne kaznuje, kdor uradno tajnost, katere vsebina je v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, posreduje za objavo ali objavi z namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju in vodenju službe, če objava za državo nima škodljivih posledic.
(6) Za uradno tajnost se štejejo podatki, ki so z zakonom, z drugim predpisom, splošnim aktom ali s sklepom pristojnega organa, ki so izdani na podlagi zakona, razglašeni za uradno tajnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice za službo.</sub>

Predlog kazenskega zakonika, nad katerim pretežni del strokovne javnosti ni navdušen, te možnosti nima.

<sub>Izdaja tajnih podatkov
260. člen
(1) Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.
(2) Enako se kaznuje, kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.
(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz koristoljubnosti ali zaradi objave ali uporabe podatkov v tujini, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
(4) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.</sub>

Predlagani člen je, kakor piše predlagatelj, spremenjen glede na medtem sprejeti zakon o tajnih podatkih, vendar določba v tem zakonu vsebinsko ni videti enakovredna, saj med drugim zahteva, da je bila tajnost podatka določena prav z namenom prikrivanja.

_{6. člen
Podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen.}

Kajpak za aktualni primer velja sedanji kazenski zakonik, torej bi bilo treba v primeru, da bi bila Drobničeva zabeležka zaupna, med sojenjem ugotoviti, ali je njena objava imela škodljive posledice za državo. O slednjih Bojan Bugarič z ljubljanske pravne fakultete v današnjem Dnevniku med drugim pravi

Takšno formulacijo bi v ureditvi whistleblowinga morali natančneje opredeliti. Postavlja se vprašanje kriterijev “škodljivosti”: ali zadostuje, da je nekdo med politiki slabe volje zaradi takšnega dejanja, ali pa gre mogoče za bolj “otipljive” škodljive posledice.

In še

Zelo se odmikamo od ideala pravne države, če vsakršno kritiko oblasti, še tako bolečo, uvrstimo med “blatenje države”. Zdravje demokracije se meri prav s tem, koliko takšnega “blatenja” še dopušča. Če ga ne, potem vemo, da smo daleč od liberalne ustavne države.

Objavljeno pod slovenija | | |