Catch the cash, ameriška finančna kriza in Pivovarna Laško
darja, torek, 5. februar 2008Več kot berem o razlogih, zaradi katerih je v ZDA prišlo do finančne krize, več podobnosti najdem s sistemom, po katerem je predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot skupaj s prijatelji prišel do prevzema tega pijačarsko-finančno-medijskega holdinga. V ZDA so banke zaradi ugodnih obrestnih mer množično dajale posojila za nakup hiš na podlagi hipotek ljudem, ki teh posojil zaradi nezadostne garancije, da jih bodo lahko vrnili, ne bi smeli dobiti. Ta rizična posojila so banke potem preprosto proeblikovale v nove finančne pakete in jih z obljubami o visoki donosnosti prodajale naprej drugim bankam, katerih menedžerji so v visokih donosih videli priložnost za izboljševanje poslovnih rezultatov in za napihovanje svojih nagrad, ker so dosegli nadpovprečno dobre poslovne rezultate.
Zaradi povečanega povpraševanja so cene nepremičnin v ZDA nadpovprečno rasle, ko je ta rast prišla do roba, se je trg zlomil in cena nepremičninam je močno padla. S tem je padla tudi vrednost hipotek, s katerimi so imeli Američani zavarovali svoja posojila, ki jih ne morejo vračati. Namesto velikih dobičkov banke objavljajo vedno nove odpise teh slabih naložb. Nekatere evropske banke je že morala reševati država, z denarjem davkoplačevalcev seveda.
Z zastavo delnic je prišel do svojega imperija tudi Boško Šrot. Podjetje A je zastavil za nakup B, B za C, B in C za D. “Najprej moram povedati, da je Pivovarna Laško v tistem času zaključila prevzem Pivovarne Union in finančno nismo bili pripravljeni na nakup Mercatorja, zato o tem nismo razmišljali. Prav tako pa nismo bili pripravljeni prodati delnic Dela,” je Šrot pred časom priznal v pogovoru za Delo. Torej je Mercator lahko kupil le s sposojenim denarjem. Banka mu je dala posojilo, on pa je kot garancijo, da bo kredit vrnil, zastavil delnice. In tega ni naredil le enkrat, ampak so te hipoteke prepletene podobno kot celotna hobotnica podjetij okrog Pivovarne Laško. Tako so bolj ali manj vse delnice podjetij, ki sodijo v pijačarsko-finančno-medijski holding Pivovarne Laško, na čelu katerega je podjetje Kolonel, ki ima samo poštni predal v enem od ljubljanskih stanovanjskih blokov, pod hipoteko. Njihov lastnik so pravzaprav banke, ki računajo, da bo laška pivovarna kredite odplačevala z zaslužki od poslovanja svojih podjetij. Da bo podjetje A odplačalo puf za podjetje B, B za C in C za D.
Da bodo ta podjetja te kredite lahko odplačala, morajo uspešno poslovati in zaslužiti dovolj, da lahko pokrijejo stroške poslovanja, zagotovijo razvoj, ki ga terja konkurenca, širitev na nove trge in odplačilo anuitet za bančna posojila skupaj z obrestmi. Po dostopnih podatkih pri tem niso najbolj uspešna. Namesto, da bi se širila, tržni delež izgubljajo, namesto, da bi prodala vedno več pijač in časopisov, jim prodaja pada. Namesto, da bi se širila na nove trge, jim izvoz pada.
Pivovarna Laško s pivom, sokovi in vodo domači trg obvladuje v glavnem prek Mercatorja. To je lahko precej kratkoročno. Mercator ima doma vse več konkurence, poleg tega so trgovski centri v Italiji in Avstriji z odpravo kontrol na mejah po vstopu v schengensko območje postali bolj dosegljivi, kot so bili do zdaj. Če je pivo lokalna pijača, za sokove in vodo to ne velja, tam je treba slediti trendom in kupce pridobivati z vedno novo ponudbo. Pri tovarnah, ki so v lasti Laščanov, pa imam občutek, da še zmeraj delajo po enakem sistemu kot pred desetimi leti, samo sem in tja uvedejo kakšno novo steklenico in embalažo.
Predvsem pa je zaskrbljiva stagnacija na trgih v državah na območju nekdanje Jugoslavije, kjer sta bili zlasti blagovni znamki Fructal in Radenska (manj to velja za pivo) zelo visoko na lestvici prepoznavnih in tudi priljubljenih. Bili sta cenjeni. Ker širitev na teh trgih za Laščane ni v prvem planu, predvsem mladi odraščajo ob blagovnih znamkah in ponudbi konkurence. Kar Radenska in Fructal na teh trgih v zadnjih letih zgubljata, bo izjemno težko nadomestiti, če sploh. Območje nekdanje Jugoslavije z 20 milijoni potrošnikov je za slovenske proizvajalce živil in pijač ključno predvsem zaradi tega, ker jim ustreza po velikosti. To pomeni, da lahko proizvedejo dovolj, da zadostijo povpraševanju. Nemcev je 80 milijonov, Francozov 60 milijonov, za tak trg so slovenski živilci in pijačarji premajhni, za butično ponudbo premalo kakovostni, še zlasti, ker njihovi lastniki ne vlagajo v razvoj. Trge starih članic EU in tudi trge novih članic iz Vzhodne Evrope že obvladujejo zahodnoevropski živilski in pijačarski koncerni. Na Poljskem je recimo največji trgovec francoski Carrefour, jasno je, da v svojih blagovnicah prodaja živila in pijače francoskih proizvajalcev. Poljsko gostinsko ponudbo obvladuje prav tako francoski Eurest, ki podobno potrebuje precej več vode in sokov, kot jih lahko proizvedeta Radenska in Fructal. Avstrijci imajo svoje močne proizvajalce, ki v zadnjih letih pospešeno osvajajo tudi slovenski trg. Predvsem pa jih na slovenski televiziji precej več promovirajo kot Pivovarna Laško, Union, Radenska in Fructal skupaj vse svoje pijače.
Medijski podjetji Delo in Večer sta zaradi specifičnosti panoge omejeni na domači trg, kjer jima število naročnikov že nekaj let pada in s tem tudi prihodki od naročnine. Ko ocenjujemo tveganost hipotek, s katerimi so podjetja iz pijačarsko-finančno-medijskega holdinga Pivovarne Laško (a ne samo ona) zavarovala svoja posojila, ne gre pozabiti tudi podatka, da so borzni tečaji slovenskih blue chipov, med katerimi je tudi Pivovarna Laško, v povprečju rasli hitreje od, recimo, delnic Googla. Vsaj za Laščane ni mogoče reči, da ta rast temelji na nadpovprečnih poslovnih rezulatih.
Zaradi tega bi bilo dobro slišati, kako so banke ocenile rizik delnic podjetij, ki jih je v zameno za posojila zastavil Boško Šrot, in kako so se zavarovale, da bodo denar dobile vrnjen. So bile bolj previdne kot banke, ki so kupovale ameriške finančne pakete z rizičnimi hipotekami?
Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija |
|
|






Pravkar izšlo pri založbi Sophia


Dnevnik: Na dan prihajajo podrobnosti financiranja skorajšnjega prevzema Pivovarne Laško. Vse kaže, da bodo poleg domačih bank nosile pomemben del finančnega bremena tudi družbe iz kroga Laščanov. Tako so iz Centra Naložb, sicer največjega lastnika holdinga Infond, včeraj po spletni strani ljubljanske borze sporočili, da so v petek - na dan objave namere za prevzem pivovarne - pridobili plačilno bančno poroštvo v višini 60 milijonov evrov za potrebe Infonda, ki skupaj s CPM, Fidino in Kotom prevzema Laščane.
Gre za znesek, s katerim bi lahko Infond Holding - pod pogojem, da bo prevzemna cena enaka včerajšnjemu enotnemu tečaju delnice Laškega (85 evrov) - kupil dobrih osem odstotkov pivovarne. Višina bančnega poroštva, ki ga je družba zavarovala z lastnimi sredstvi (delnicami Infonda?), skoraj za trikrat presega kapital Centra Naložb iz leta 2006.
http://www.dnevnik.si/tiskane_.....ik/297351/
Torej zaradi tako imenovanih nacionalnih interesov, za katerimi se v resnici skrivajo ozki privatni interesi Kučanovega kroga in njegovih podpornikov v ne-evropskih strankah (Zares, SLS, DeSUS), Sloveniji že kmalu grozi totalni finančni zlom.