Potem, ko ima že skoraj vsak večji kraj v državi svojo občino, menda zdaj potrebujemo še pokrajine. Nobena parlamentarna stranka ne pravi, da jih ne potrebujemo, samo glede števila, imena in obsega posameznih pokrajin se prerekajo. Mene kot davkoplačevalko pa vendarle najprej zanima, kaj bom dobila s pokrajinami, česar mi občina in država ne moreta dati. Minister za javno upravo Gregor Virant namreč vztraja, da bodo upravne enote ohranile vse svoje pristojnosti, minister za lokalno samoupravo Ivan Žagar pa za občine zagotavlja, da bodo ohranile svoje pristojnosti.

Če bodo občine še naprej skrbele za gradnjo lokalnih cest, vodovodov, vrtcev, odločale bodo, katera zemljišča so zazidljiva, katera kmetijska, kje bo trgovski center, kje stanovanjsko naselje, država pa bo prek upravnih enot še naprej skrbela za izdajo prometnih dovoljenj, gradbenih dovoljenj, podaljševanje potnih listov, res ne vem, kaj bo ostalo pokrajinam. Kot kaže predvsem dodatna birokratizacija, ker bo kak sklep in odločbo moral s svojim pečatom in podpisom potrditi še predstojnik pokrajine. Ker bo seveda še prej tudi na ravni pokrajine treba opraviti javno obravnavo, pa obravnavati pripombe in vse te pripombe uskladiti, se bojim, da bo nov odlok recimo o gradnji stanovanjske soseske, vrtca ali obrtne cone namesto v enem letu lahko začel veljati šele po dveh letih.

Prej smo imeli nekaj več kot 60 občin, nekatere so približno že ustrezale sedanjim pokrajinam, potem pa so različni lokalni veljaki začeli ugotavljati, da je med posameznimi območji v občini tako nepremostljive razlike, da jo je treba razbiti. In smo v 17 letih dobili 210 občin. Zdaj, ko naj bi večina krajev že imela možnost, da lahko sami v svoji občini odločajo o svojih lokalnih zadevah in sami skrbijo za hitejši razvoj, je skupina veljakov, ki ima dovolj besede v centralah političnih strank, nenadoma ugotovila, da je država pa zdaj preveč razdrobljena na občine. Ker jih pač ne gre enostavno ukiniti, si je bilo treba izmisliti vmesno rešitev - ustanovitev pokrajin.

Ker se celotna razprava o pokrajinah v pretežni meri vrti okrog vprašanja, kdo bo kje, kdo je s kom lahko v isti pokrajini, kdo ne, ali res potrebujemo 14 pokrajin ali ne bi bilo morda dovolj le 8 ali celo 6, za njihovo ustanovitev pri najboljši volji vidim edini razlog le v tem, da bodo politične stranke za svoje kadre imele na voljo več stolčkov. In za to je treba poskrbeti še pred volitvami, saj nihče zagotovo ne ve, ali bo zanj v novi sestavi državnega zbora in vlade še mesto ali ne. Pa tudi tajnico, sekretarko, vodjo pisarne, svetovalce za različna področja bo treba imeti. Sandor je že oktobra napisal, da v Italiji povprečna pokrajinska uprava stane 30 milijonov evrov.

“Ta vlada in služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki jo vodim, je z zakonoma o financiranju občin in o skladnem regionalnem razvoju obseg neposrednih regionalnih spodbud povečala približno za desetkrat. Če govoriva v denarju, z 12,5 milijona evrov na približno 125 milijonov evrov. Toda če ustanovimo pokrajine, bomo nanje sistemsko prenesli še desetkrat toliko sredstev. /…/ O teh sredstvih se bo odločalo v pokrajinah, tam se bodo spodbujala delovna mesta, tam se bodo bolj poenotile resorne politike in tudi v razvojnem smislu bodo določene boljše politike in učinkovitost porabe teh sredstev bo zanesljivo večja,” trdi minister Ivan Žagar.

Ta obljuba se zelo lepo sliši, še lepše bi se slišala, če bi minister povedal, kje bo vzel dodatni denar za regionalni razvoj, glede na to, da finančni minister Andrej Bajuk ne načrtuje povečanja proračuna in je moral že zdaj za financiranje ukrepov za pomoč najrevnejšim precej oklestiti proračun za obrambo. Če pa Žagar misli na denar iz evropskih skladov - do leta 2013 ga je bistveno več kot doslej (skupaj ga je za 4,1 milijarde evrov) -, je na voljo, ne glede na to, ali bomo imeli pokrajine ali ne. Samo počrpati ga bo treba znati. Kako učinkovito bo to črpanje, bo odvisno predvsem od Žagarjevega ministrstva, ne od pokrajin. Vsakršno dodatno administriranje z raznimi novimi organi postopke samo zaplete, poleg tega se občine pri nekaterih projektih že zdaj povezujejo, imamo pa tudi regionalne razvojne agencije. Minister Žagar še obljublja, da se bodo z ustanovitvijo pokrajin bolj poenotile resorne politike Je hotel s tem povedati, da na ravni vlade tega usklajevanja ni? Če se že nekaj ministrstev ne more dogovoriti, ne verjamem, da se bodo lažje dogovorili na ravni pokrajin, kjer bo trboveljski del zahteval eno, kamniški del pokrajine pa nekaj čisto drugega.

Nekoč sem bil prepričan, da je ideja Tuđmanovih krojačev, da majhno, pritlikavo Hrvaško razdelijo na 22 županij in 420 (z besedo: štiristo dvajset!) občin, neprekosljivo absurdna in da dlje, manjše in neumneje od tega ne gre. Toda pri tem sem zanemaril slovensko pragmatičnost, ki iz cenenega makedonskega sadja bolje od Makedoncev samih izdeluje drage sadne sokove. Tako bo tudi iz hrvaškega modela lokalne samouprave izdelala še boljšega in še dražjega.*

_{* Boris Dežulović julija lani v Dnevniku}

Objavljeno pod nt, slovenija | | |