Finančni investitorji, ki jih je nekdanji nemški podkancler Franz Müntefering* leta 2005 poimenoval kobilice, so precej boljši, kot je njihov sloves, je v študiji ugotovila skupina ekonomistov z univerz v Bonnu, v Aberdeenu in Tehnične univerze München. Analizirali so 52 podjetij, v katerih so med letoma 1998 in 2007 finančni investitorji kupili vsaj 5 odstotkov delnic. Kot novi lastniki v teh podjetjih zaposlenim praviloma niso drastično znižali plač, pa tudi množičnih odpuščanj praviloma ni bilo. Po letu dni se število zaposlenih namreč ni bistveno spremenilo, plače pa so se celo precej povečale. “Število zaposlenih se je sicer v povprečju v letu dni rahlo zmanjšalo, vendar to znižanje ni bistveno, ” razlaga ekonomist na bonnski univerzi dr. André Betzer. Če odstranimo vpliv konjunkture, se je število zaposlenih celo rahlo povečalo, je pokazala analiza. Povprečna plača zaposlenih v analiziranih podjetjih se je v letu dni povečala za šest odstotkov.

Tudi na borzni tečaj delnic je vstop finančnih investitorjev dobro vplival. Ob objavi nakupa se je v povprečju povečal za slabih šest odstotkov. Veliko podjetij v Nemčiji je v lasti enega velikega investitorja. V tem primeru je odziv borze še bolj pozitiven, ugotavljajo avtorji študije.

Podjetja se večinoma odločijo prevzeti drugo podjetje iz strateških razlogov, bodisi se hočejo znebiti konkurenta na trgu, kupiti njegovo znanje ali prek sinergije zmanjšati stroške. Dolgoročno se hočejo utrditi na trgu. “Motivi finančnih investitorjev pa so izključno finančni. Delnice kupujejo, da bi pridobili vpliv na vodenje podjetij, da bi tako povečali ceno za svoje delnice,” pojasnjuje André Betzer. Zaradi tega so ti investitorji na slabem glasu, saj naj bi jih premalo zanimala dolgoročna uspešnost podjetja. Franz Müntefering jih je zato primerjal s kobilicami, ki napadejo podjetje, ga izčrpajo in gredo naprej.

Povsem iz trte zvita Münteferingova ugotovitev vendarle ni, priznavajo avtorji študije. “Kot v vsaki panogi, so tudi med finančnimi investitorji črne ovce,” pravi Betzer. Je pa med njimi tudi veliko čebel, ki so s svojim kapitalom najprej zagotovijo preživetje podjetja. Čebele so po tem opisu recimo finančni investitorji KKR, EQT in Fortress. KKR je lastnik podjetij Demag Cranes, MTU Aero in Wincor Nixdorf, EQT ima v lasti podjetji Symrise in Tognum, Fortress pa podjetje Gagfah. Omenjenih šest podjetij, ki so jih omenjeni trije finančni investotorji prevzeli, je med največjimi stotimi podjetji v Nemčiji.

Kobilica pa je denimo britanski finančni investitor BC Partners, ki je leta 1998 kupil podjetje Grohe, pobral njegov lastni kapital, ga nadomestil z dragim posojilom, potem pa podjetje preprodal naprej. Vodstvo podjetja Cewe Color je finančni investitor skušal prisiliti, naj najame visoko posojilo in denar delničarjem izplača kot izredno dividendo. Tudi zaradi takšnih primerov André Betzer opozarja, da je treba od finančnih investitorjev zahtevati bolj transparentno poslovanje, v javnosti in politiki pa bi morali začeti razpravo, kako s predpisi zagotoviti boljši nadzor, predvsem pa onemogočiti takšna izplačila, kot je izredna dividenda takoj po prevzemu.

Avtorji študije poudarjajo, da njihove ugotovitve temeljijo na uradnih podatkih podjetij, ne na anketnih odgovorih. To je tudi prva študija, ki analizira vpliv finančnih investitorjev na gospodarstvo.

* _{Manche Finanzinvestoren verschwenden keinen Gedanken an die Menschen, deren Arbeitsplätze sie vernichten – sie bleiben anonym, haben kein Gesicht, fallen wie Heuschreckenschwärme über Unternehmen her, grasen sie ab und ziehen weiter.}

Objavljeno pod gospodarstvo | | |