Zakaj takšen in tolikšen vihar okrog nekakšne ‘diplomatske zabeležke’ pravzaprav ne razumem. Dobro, da je prišla v javnost, ni vsakodnevno, presunljiva redkost pa tudi ne, ne tukaj ne kod drugod. Da bi šlo malodane za ‘veleizdajo’, kakor je soditi po uradnih reakcijah, pa …, no, se mi zdi precej pretirano. Podoben ‘podton’ zgroženih izjav in komentarjev, namreč da zapisnik pogovora razkriva ‘vazalstvo’ v najvišjih državnih vrhovih, ne opravičuje niti sodb o nelojalnih državljanih niti priseg na ‘defaultna’ prijateljstva niti podtikanj o partijskih politbirojih, hladni vojni in pozdravljanju jugoslovanskih tankov.

Zapeljiva je misel, da bi intenziteto strasti, ki jih je razvnelo razkritje preprostega dejstva, da imajo ZDA tudi v primeru Kosova svoje interese, ki jih hočejo tako ali drugače uveljaviti (če s tem povzročijo kakšen prepir v EU, pa toliko bolje), pripisal predvolilnemu boju. A vsaj iz dveh razlogov tega ne morem: če bi šlo za to, prvič, potem bi se me najverjetneje polotil brezup spričo bojazni, da letos ne bo šlo za boj, kaj šele tekmo, ampak predvolilno klanje, in, drugič, preveč preprosto bi bilo vse skupaj, skoraj opravičevalno, kakor tista ponarodela slovenska strpnost do alkoholikov (saj je drugače dober, ženo in otroke pretepa pa po hiši razbija le, ko je pijan). Hej, pa ne more nekdo zahtevati, da ga javnost dojema kot uglajenega, zadržanega in verodostojnega diplomata oziroma zunanjega ministra (ali predsednika vlade), hkrati pa kar naprej, celo ob najbolj slovesnih priložnostih, uporabljati besed, manipulacij in podtikanj, kot da je v ’stanju zmanjšane prištevnosti’.

Dimitrij Rupel in Janez Janša imata dolgo zgodovino ‘nesporazumov’ z mediji, njihovimi lastniki in posameznimi novinarji, Dnevnik in Igor Mekina pa imata v njej posebno poglavje. Za Janšo je Dnevnik, ne glede na to, kdo je njegov lastnik ali odgovorni urednik, del medijske ‘osi zla’ vse od osamosvojitvenih dni naprej, pač kot vse in vsi, ki niso glave vtaknili v trobento, ko je ta zatrobila, za Rupla pa je Mekina še iz časov, ko je bil na Mladini, poosebljena zarota proti njegovemu liku in delu oziroma kar slovenski zunanji politiki. Enkrat, leta 2005, je Rupel Igorja celo zamenjal z Borutom in romunskega zunanjega ministra prepričal, naj Boruta ne sprejme na že dogovorjeni pogovor, češ da je ‘komunist sovjetskega kova in anarhist’, pri čemer je iz konteksta razvidno, da priimka ni povezal s ‘pravim’ imenom; Rupel se kasneje tega ‘pripetljaja’, v odgovoru na poslansko vprašanje, ni spomnil, možnost očitanega mu posega pa je izključil.

Da je zadeva z objavljeno božično diplomatsko zabeležko neprijetna za vlado in da tudi k večjemu ugledu države ne bo nujno prispevala, se lahko do določene mere strinjam, a zlobno dodajam, da bi lahko bila zunanji minister in premier obelodanitve po svoje celo vesela. Jima v tujini vsaj ne bo več treba odgovarjati zgolj na vprašanja Kako je kaj pri vas s svobodo tiska, saj bodo pogostejša vprašanja o tem, kako je poskrbljeno za nedostopnost internih dokumentov; če pa bi kdo vendarle še tečnaril s vprašanji o vladnih pritiskih na medije, imata zdaj prepričljiv dokaz, da jih ne more biti in da je vlada, kot v sleherni spodobni državi, glavna tarča pretežnega dela medijev. Če nič drugega, ni mogoče reči, da si vlada te vloge ni pošteno prislužila.

Objavljeno pod slovenija | | |