Kaže, da se zgodba ponavlja kot olimpijske igre, vsako četrto leto. Razpadanje vladne koalicije namreč. V volilnem letu 1996 (ZL)SD (še prej v istem mandatu SDS); štiri leta kasneje SLS(+ SKD); leta 2004 SLS. Koalicija je pač, kakor poudarjajo številne opredelitve, začasna politična naprava. Ko gre za stranke, običajno resda zveza, sklenjena za določeno obdobje, a po logiki pokvarljivosti vsega, kar je politično, velikokrat ne zdrži toliko časa. Z dolžino ‘demokratične tradicije’ to nima nujno kaj skupnega (značilen primer je Italija), je pa verjetneje, da se bo koalicijsko partnerstvo prej ‘obrabilo’ tam, kjer se politični interesi šele (ali ponovno) artikulirajo, pač skladno z razslojevanjem družbe na različnih podlagah.

Koalicija je lahko velika ali majhna, čezsredinska ali istorodna, dvo ali večstrankarska, bolj ali manj enakopravna in načelna, lahko je nesimetrična ali priložnostna, najmanjša možna, udobna ali ‘nadzadostna’, formalna ali tiha, lahko jo sestavi in vodi stranka z najboljšim volilnim rezultatom, ni pa nujno, koalicija je lahko napovedana vnaprej ali plod povolilne aritmetike … Pestrost pojavnih oblik je posledica proporcionalnih volilnih sistemov in seveda določenih zgodovinskih okoliščin ali izkušenj. Velike (čezsredinske) koalicije so, denimo, ponekod nezaželene in zato prej izjema (Nemčija) kot pravilo (Avstrija), zato je za odločitev volivcev velikokrat pomembno tudi, da vedo, s kom je kdo pripravljen iti v koalicijo. V Sloveniji doslej odgovor na to vprašanje morda ni bil posebej pomemben, v Avstriji, denimo, pa je dolga leta veljalo, da tisti, ki ne bo izključil možnosti povolilnega dogovarjanja s svobodnjaki Jörga Haiderja, ne more računati na dober izid. Malce paradoksalno v vezi s tem je, da je Haiderjeva privlačnost začela bledeti šele po tem, ko je njegova stranka navsezadnje prišla v vlado in ji je bilo, poenostavljeno in grobo rečeno, omogočeno, da se ‘osmeši pod nadzorom’.

V tem pogledu se mi zdijo zahteve, da bi se moral Borut Pahor vnaprej odreči morebitnemu povolilnemu sodelovanju z Janezom Janšo, precej protislovne. Prvič, izrekajo jih predvsem tisti, ki sicer pri Janši najraje izpostavljajo (utemeljeno) njegovo ‘nekonsenzualnost’, ‘izključevalnost’ in ‘nedialoškost’; drugič, izrekajo jih tisti, ki sicer menijo, da Pahor preveč hiti in da so volitve še daleč; tretjič, in to je bistveno, takšne zahteve iz Janše znova delajo političnega bavbava zunaj ustavnega loka in mu s tem ponujajo donosen status žrtve. Drži, tudi sam se zgrozim ob misli, da bi Slovenija po naslednjih volitvah dobila veliko koalicijo, toda ne zato, ker bi to morebiti bila koalicija SD-SDS, ampak zaradi velike koalicije same; zaradi mene je to lahko velika koalicija SD-Zares ali LDS-SLS ali katera koli druga, v kateri bosta obe največji stranki.

Razen v primeru ogroženosti države ali česa podobnega velike koalicije praviloma ne delujejo optimalno. Če je velika koalicija čezsredinska, se vsaka izmed strank počuti dovolj ‘legitimirano’, da v svojih stališčih ne popušča oziroma popušča zgolj toliko, kolikor to počne druga stran, kar največkrat pripelje do gnilih kompromisov, ki jih je mogoče poljubno tolmačiti: če je velika koalicija istorodna in deluje uglašeno, pa učinkovit nadzor opozicije preprečuje njena razdrobljenost, saj se stranke v opoziciji praviloma poskušajo profilirati vsaka zase. Na drugi strani so koaliciji ene večje in ene ali več manjših strank slednje nenehno v nevarnosti, da pretežni del ‘vladnega bonusa’ pobere največja stranka, prispevek manjših pa ostane manj opazen; celo v primeru, da volivci delo vlade ocenijo kot neuspešno, zna manjše koalicijske stranke zadeti bolj kot veliko. Zato so nesoglasja med partnerji proti koncu mandata ‘naravna’, saj želijo manjše stranke poudariti svoj prispevek k dosežkom koalicije oziroma se od njih ‘distancirati’. V vseh teh koalicijskih preračunavanjih od ‘večje demokratičnosti’ proporcionalnega volilnega sistema v primerjavi z večinskim nemalokrat ne ostane veliko več kot videz.

S tega stališča gledano tudi razpadi strank in ustanavljanje novih ali prestopi poslancev niso nič neobičajnega ali morebiti ‘neresnega’, je pa res, da volivci temu praviloma niso naklonjeni. Kdor razpusti koalicijo, vrže kakšnega partnerja iz nje ali izstopi, težko računa na dober volilni izid, razen, če ni imel za volivce res prepričljivega razloga. Četudi jim ne ‘načeloma’ verjamejo, volivci od politikov vseeno pričakujejo, da so ‘boljši’ od njih samih, da ne lažejo partnerju, ne izigravajo dogovorov in včasih tudi ‘malo potrpijo’, čeprav jim ‘v zakonu’ ni vse všeč. Še zlasti ta pričakovanja veljajo za koalicijske politike na oblasti, ki bi se vendar morali ukvarjati z ‘upravljanjem države’, ne pa medsebojnimi spori.

Če je vprašanje kako in s čim iti in v kakšno koalicijo pomembno neposredno po volitvah, zato ni nič manj pomembno, kako in zakaj jo zapustiti. Pred rednimi volitvami ali kadar koli med mandatom. Drugače rečeno, ni pomembno samo biti v koaliciji, pridno izpolnjevati njen program in volivcem razlagati, da počneš prav to, za kar so te izvolili; najmanj toliko pomembno je tudi ves čas imeti pri roki ‘izstopno opcijo’, torej vedeti, kaj boš, ko bodo stvari ‘enkrat tako daleč, storil, da ne boš v očeh volivcev obveljal za povzročitelja ali krivca razpada, ‘drugi strani’ pa dal možnosti, da pridobi točke kot ‘žrtev verolomstva’, ‘nenačelnosti’ ali ‘izdaje’.

In trenutno, kakor je videti, gre v vladni ‘koaliciji nejevoljnih’ zgolj še za to. Znamenita diagnoza Oni bi kao da se otcijepe, a mi im kao ne damo, se, prevedena na odnose med Janezom Janšo oziroma SDS in Bojanom Šrotom oziroma SLS, glasi: Janša bi Šrota vrgel ven, če bi zgledalo, da je Šrot kao sam šel ven, Šrot pa bi pustil Janšo, če bi zgledalo, da ga je Janša kao vrgel ven. (Mimogrede, Janez Drnovšek, če ga te stvari sploh še zanimajo, se najbrž nasmiha, ko bere, posluša in gleda, kako se mora premagovati ‘poglavar negativcev’. Da bi bila ironija zgodovine popolna, gre za pročeljem ’spora o privatizaciji’ tokrat za zamenjana izhodišča: svojčas predsednik vlade ni videl ‘udbomafije’, ki se je kar naprej prikazovala Marjanu Podobniku oziroma SLS, tokrat pa Šrot oziroma SLS ne vidi ‘tajkunov’, ki se prikazujejo predsedniku vlade.) Koalicija je postala podobna otroškemu krogu, ki se igra črnega Petra, kart pa je čedalje manj.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |