Bojan Šrot in Karl Erjavec sta dan po tem, ko nista ‘izključila nobene možnosti’, pisala Janezu Janši. Rada bi, po možnosti ta petek, koalicijski ’sestanek na vrhu’, na katerem naj bi se vladne stranke dogovorile glede nadaljnjih privatizacij, v prvi vrsti Telekoma in Triglava. Pogovore o privatizaciji Telekoma, ki že poteka, je Janša nemudoma zavrnil (Bilo bi zelo napačno, če bi spreminjali odločitve in strategije glede na to, kako potekajo različni kadrovski procesi v različnih koalicijskih strankah. To bi bilo tudi neodgovorno.), poleg tega pa podkoalicionarja v opoziciji milo zaprosil, naj ne vznemirjata borze. Sestanek pa, hja, sestanek lahko katera koli stranka zahteva kadar koli, tudi brez posebnega povoda. Še kaj? Ne od premiera o sestanku, je pa javnost prav včeraj - kaj vse se ne zgodi po naključju - izvedela, da je tožilstvo iz Krškega zoper Šrota kot celjskega župana vložilo obtožnico zaradi domnevno nevestnega ravnanja.

Zlobneži pravijo, da bo že čez teden ali dva predlagani ‘vrhunski sestanek’ spričo dogajanja na svetovnih borzah morda odveč, a koalicijskim strankam najbrž ne kaže jemati volje do tega, da vsaj v medsebojnih odnosih oživijo ‘mrtvo črko na papirju’ in na posebni seansi prikličejo duh ’sporazuma o sodelovanju v času predsedovanja EU’. Duha koalicijske pogodbe ne morejo več, kajti ta je ušel iz steklenice in ga noben urok ali abrakadabra več ne more spraviti vanjo. Lahkotnost uporabe težkih besed postaja neznosna: odkar si je premier novembra lani ‘odprl vse možnosti’, si jih odpirajo tudi drugi, z izjemo NSi, ki si na vse kriplje trudi kitati vedno nove razpoke na koalicijskem pročelju. Kajti, pravi aforizem iz nekih drugih časov, temelji so res majavi, vendar ostanek zgradbe poka od trdnosti.

Šrotova zagotovila, da SLS ne namerava zapustiti koalicije in da bodo njeni ministri v vladi ostali tudi, če bodo glede privatizacije preglasovani, so v tem pogledu simptomatična. Izražanje tolikšne lojalnosti koaliciji ob hkratnem poigravanju z ‘vsemi možnostmi’ sporoča, da je ljudska stranka s to koalicijo v bistvu že ‘opravila’ in misli le še na to, kako iz volitev potegniti čim več. Zakaj? Če bi Šrotu bilo do koalicije, bi najprej, in to diskretno, sam ali v nejavnem dogovoru z Erjavcem, predlagal ‘vrhunski sestanek’; šele na podlagi ugotovitev s sestanka bi šel v javnost s pomisleki o ‘vnukih in praznih hlevih’ oziroma kritiko vladnih načrtov.

Ker si je izbral nasprotno pot, je očitno, da gre Šrotu zgolj za ‘delanje vtisa’ na volivce (’naši zadržki pri prodaji Telekoma in Zavarovalnice Triglav so sicer že splošno znani‘) in izzivanje premiera, ki nima veliko manevrskega prostora; poučen s slabo izkušnjo lastne stranke Šrot ve, da SLS ne sme zapustiti koalicije, hkrati pa tudi, da ga Janša ne sme ‘izobčiti’ (ker se to v očeh volivcev ne bi obrestovalo SDS). Prostodušen, kakršen je, je Erjavec to taktiko pravzaprav razkril, ko je dejal, da je ‘premier dovolj izkušen politik, da v tem trenutku ne bi tvegal razhajanja koalicije‘.

Janšev položaj potemtakem ni prijeten, a tudi Šrotov ne. Vse bolj se zdi, da se je v ekspedicijo podal hlastno in slabo zavarovan, povrh pa je podcenil Janševo, hm, odločenost, da uporabi vsa razpoložljiva sredstva, vključno z ‘nenadoma prebujenimi’ deli državnega aparata. Prvi Janšev protiudarec je ta teden priletel z Vročega stola.

Najprej bi rekel, da so nekateri za svoje vnuke dobro poskrbeli, ne, ne samo za otroke, tudi za vnuke, v tem času slovenske tranzicije. In, takšne izjave včasih zvenijo cinično. Kar se tiče usklajevanj v koaliciji, tudi ko gre za umik države iz gospodarstva, ta usklajevanja potekajo. Ta vlada ni poslala v Državni zbor v tem mandatu še nobenega zakona, ki ne bi bil koalicijsko usklajen. /…/ Panika je nastala, ko se je vlada odločila, da lahko pri privatizaciji sodelujejo tudi državljanke in državljani in ko je bil izkazan zelo velik interes pri prodaji določenega deleža Nove kreditne banke Maribor. Takrat pa se je nekaterim slovenskim tajkunom zazdelo, da pa nekdo prodaja nekaj, kar so si že nekje v ozadju razdelili, ne vem, v kakšnih krogih in nastala je panika.

Za drugega je poskrbelo tožilstvo v Krškem, na katerega je generalna državna tožilka delegirala že pozabljeno in v Velenju davno zavrženo ovadbo (iz leta 2004) zoper celjskega župana. Iz ovadbe je na krškem tožilstvu nastala obtožnica in kakor kaže, bo Šrot navsezadnje moral pred sodišče. Šrotu se to zdi zanimivo (’Je pa zanimivo, da tožilstvo najprej zavrže ovadbo, potem kdo pokliče in se ta ovadba znova vzame iz koša. Včasih imam občutek, da se ti postopki zlorabljajo tudi za dnevnopolitične potrebe.‘), morda pa se bo zdelo nekaterim njegovim potencialnim prevolilnim koalicijskim partnerjem, s katerimi ima država prav tako še nekaj ne dokončno razčiščenih računov, celo svarilno.

S stališča vladnih strank je položaj brezupen, vendar ne tudi izgubljen. Nobena od strank se v koaliciji ne počuti (več) dobro, vse nekako slutijo, da se tako doma kot v svetu lahko v naslednjih mesecih dogajajo samo še stvari, za katere jih volivci ne bodo nagradili, istočasno pa nobena ne upa kot prva ‘ven’, ker bi se to utegnilo zanjo končati še slabše. O ’skupinskem izstopu’ pa odloča Janša. Videti je, da so res vse možnosti odprte.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |