GOST razgledi.net

Borut Meh
predsednik Združenja delodajalcev Slovenije
borut.meh@zds.si

Napovedi stavk zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju imajo tako pravno, kot tudi ekonomsko razsežnost. V okviru pravne plati se kot temeljno postavlja vprašanje izpolnjevanja posameznih dogovorov. Pravila, ki so vzpostavljena skozi ta vidik problema, so temelj načrtovanja v posameznih organizacijah in v tem pogledu delodajalskim organizacijam predstavniki sindikalnih organizacij zasebnega sektorja ne morejo očitati neizpolnjevanja dogovorov, saj so se plače v minulem letu povečale bolj, kot je bilo dogovorjeno. Zadnji razpoložljivi podatki kažejo, da so se bruto plače zaposlenih v Sloveniji od januarja do novembra povečale za 5,8 odstotka, neto plače pa kar za 8,1 odstotka. S tega stališča lahko pogrom sindikatov proti delodajalskim organizacijam označimo kot neupravičen, če ne tudi kot rušenje pravne države, saj dogovorov ne gre spoštovati zgolj tedaj, ko nam ustrezajo. Odgovorni partnerji v takem primeru ravnajo odgovorno in v okviru strpnega dialoga predlagajo spremembo sprejetega dogovora, ne pa na način, kot smo mu trenutno priča. Njihova trditev, da je stavka civilizacijsko sredstvo pritiska ne velja za vse okoliščine, prav gotovo ne za današnje.

Vse bolj pa se zdi, da predstavniki delojemalskih organizacij v zasebnem sektorju svoje zahteve, ki nimajo temelja v podpisanih dogovorih, želijo opravičiti z upravičenimi delojemalskimi zahtevami v javnem sektorju, ki terjajo zgolj tisto, za kar se so se predstavniki njihovega delodajalca – države, obvezali da jih bodo izpolnili.

Tako je nastala paradoksalna situacija, da so postali talci delodajalskih organizacij tako tisti, ki svoje obveznosti izpolnjujejo (zasebni sektor) kot tisti, ki svojih obveznosti ne izvršujejo (država). Država, že zaradi zgleda državljanom, mora izpolnjevati svoje prevzete obveznosti, saj v nasprotnem primeru od državljanov ne more terjati, da izpolnjujejo in spoštujejo njene predpise. Izmikanje države pri izpolnjevanju prevzetih obveznosti je v tem trenutku povzročilo zgolj to, da se je destabilizirala celotna situacija v zaposlitvenem sektorju, kar pa ima lahko dolgoročno negativne narodnogospodarske posledice.

Socialni dialog, ki so ga vpeljale prejšnje vlade ter nadaljevala sedanja, je po podpisu socialnega sporazuma za naslednje obdobje povsem zamrl. Brez tega dialoga in dogovorov, ki so jih socialni partnerji vseskozi spoštovali, prevzem evra najbrž ne bi bil mogoč. Sedanja vlada se je okviru dogovarjanja socialnih partnerjev postavila več ali manj na stran delojemalskih organizacij, pa naj je šlo za potrebne spremembe zakona o delovnih razmerij, ki bi odpravile rigidnost sedanjih zaposlitev in omogočile prožnejšo varnost, bodisi ob dogovarjanju v zvezi s plačnimi politikami. V delodajalskih organizacijah smo razumeli to držo vlade, vendar danes, ko je treba ukrepati za dolgoročno vzdržno rast in ohranjanje konkurenčnosti, tega ne razumemo več. Lansko jesen smo vladi predlagali sedem ukrepov razbremenitve dela davčnih bremen, s katerimi bi povečali prožnost trga, žal niti eden od njih ni bil sprejet. Za vseh sedem predlog smo dobili iz ustreznih ministrstev negativen odgovor.

Zmotno je prepričanje, da delodajalska stran nasprotuje dobremu plačilu, ko gre za dobre delavce in poslovni rezultati podjetij to dopuščajo. Poslovodstva podjetij vodijo politiko, ki je dolgoročno naravnana, k taki politiki pa bi morala stremeti tudi ostala dva socialna partnerja, česar pa niti v preteklem niti v trenutnem dogovarjanju ne zasledimo.

Gospodarska konjunktura, ki smo ji bili v priča v preteklem letu in se že ohlaja, je posledica širitve EU in izvira iz ugodnega ekonomskega cikla v naših najpomembnejših zunanjetrgovinskih partnericah ter na pospešenih domačih vlaganjih v infrastrukturo. Prav vladno ignoriranje gornjih dejstev in pretirano poudarjanje vlade, da nam gre dobro kot nikoli prej, ob sočasnem proračunskem presežku, je v delojemalskih organizacijah vzbudilo pretirane zahteve po dvigu plač bodisi preko zahtev zaradi dviga na temelju produktivnosti, kot v zadnjem primeru zaradi inflacijskih vzrokov.

Če podrobneje pogledamo prihodkovno plat proračuna, bomo videli, da je proračunski presežek posledica večjih prihodkov, ne pa manjše, racionalnejše porabe države. Vplačila javno finančnih prihodkov so se v letu 2007 glede na leto 2006 nominalno povečala za 8,3 %, realno pa za 4,5 %. Od tega je bil priliv davka od dohodka pravnih oseb za 18,1 % višji kot leto prej, vplačil od davka na dodano vrednost je bilo 6,9 % več. Kljub spremembi dohodninske lestvice se vplačila dohodnine niso znižala in so večja za 0,6 %, zaradi povečanja plač in 30.000 več zaposlenih v gospodarstvu pa so bile manjše obremenitve socialnih blagajn, kar je prav tako imelo vpliv na presežek. V zdravstveno blagajno je bilo vplačanih 8 % več prispevkov, v pokojninsko invalidsko blagajno pa celo 8,6 %. Vplačila prispevkov za zaposlovanje so se povečala za 9 % in za porodniško varstvo 8,4%, manjša (12,9 %) so bila le vplačila od davka na izplačane plače, ki pa je bil začasno uveden pred več kot desetimi leti kot enoletni ukrep in predstavlja svojevrstno slovensko posebnost.

Združenje delodajalcev Slovenije je navedene trende kot tudi povečano stopnjo inflacije zaznalo že sredi preteklega leta. Da bi zadržalo konkurenčnost podjetij na svetovnem trgu, podatki SURS kažejo, da so naši izvozniki leta 2007 (podatek je za januar - november) v primerjavi z enakim obdobjem 2006 uspeli dvigniti cene za investicijske dobrine 2,3 %, medtem ko se je izvoznim proizvodom za široko potrošnjo cena znižala za 0,6 %, je vladi konec junija združenje predlagalo šest ukrepov na področju fiskalne politike, s katerim bi ohranili konkurenčnost podjetij in povečali plače zaposlenim in tako preprečili ali se izognili sedanjim socialnim napetostim.

Vlada je navedene predloge v celoti zavrnila. Po kriterijih OECD so plače v Sloveniji obremenjene s približno 46 odstotno davčno stopnjo, kar nas uvršča v sam vrh držav, v katerih je delo davčno najbolj obremenjeno, zato bi bilo smiselno te obremenitve znižati, ker bomo izgubljali delovna mesta v delovno intenzivnih panogah.

V nastali situaciji je torej nujno potrebno obnoviti socialni dialog na enakopravnih osnovah in razumevanju vseh vpletenih strani o njihovi soodvisnosti. Zgolj povečanje plač bo dodatno znižalo konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva, to pa utegne povzročiti propad podjetij v delovno intenzivnih panogah, večjo nezaposlenost in posledično manjše prilive v proračun in večjo obremenitev socialnih blagajn.

Objavljeno pod gost razgledi.net, gospodarstvo | | |