Bilo je presenetljivo, mnogi pa so prepričani, da tudi preuranjeno. In čeprav nikoli ni bil član LDS, je nekdanji finančni minister v vladah Janeza Drnovška in guverner BS ter neodvisni predsedniški kandidat (s podporo LDS) na zadnjih volitvah Mitja Gaspari po petkovi napovedi sodelovanja v morebitni prihodnji vladi Boruta Pahorja po svoje vendarle prestopnik. Svoj politični kapital, ustvarjen v dolgih letih ’sodelovanja’ z LDS in dodatno obrestovan prav zaradi tega (primer neimenovanja za drugi guvernerski mandat pred letom dni, ki je Gaspariju prinesel status ‘žrtve’ te vlade), je namreč dal na voljo drugi stranki, za povrh tisti, ki ‘kotira’ neprimerno bolje kot njegova ‘matična’.

Takšnih potez doslej od Mitje Gasparija (56) nismo bili vajeni. Prej nasprotno, čeprav bi, recimo, moral kot finančni minister zaradi proračunskih prekoračitev nekajkrat udariti po mizi ali celo odstopiti (kar je tudi sam napovedal), tega ni storil; vztrajal je v vladi in si lojalno, nemara proti svoji volji, izmišljeval celo kreativno računovodstvo, kakršno je bilo podaljšanje proračunskega leta. Res pa je, da si je Gaspari, odkar nima več ‘opraviti z denarjem’, enkrat že ‘premislil’, namreč lani zgodaj poleti, ko je predsedniško kandidaturo najprej pogojeval s širšo podporo levih strank, po tistem, ko je Pahor promoviral Danila Türka, pa se je v tekmo ‘zaradi ugodnih javnomnenjskih raziskav’ podal tudi ‘zgolj’ s podporo LDS.

Med predsedniško predvolilno kampanjo se je nato izkazalo, da za LDS Gaspari pomeni več kot stranka zanj, zato je razumljivo, da Katarina Kresal nad petkovim preobratom ni mogla biti navdušena. Še zlasti, ker se je neposredno po volitvah zdelo, da se Gaspari po dobrem izidu ne bo poslovil od politike (’Kampanja me je postavila v položaj, ko sem začel razmišljati o širših vprašanjih kot v preteklosti. To mi je bilo še posebej v veselje ob koncu kampanje in ne vidim razloga, zakaj bi to veselje prekinili.’) in da ostaja ‘zvest’ LDS, saj je podporo kateremu koli izmed tekmecev, ki sta šla v drugi krog, odrekel z besedami, da ‘nista dovolj dobra’.

Da ‘v ozadju mati partija združuje sinove pod rdečim praporom za naslednje volitve’, kakor meni vodja poslanskega kluba SDS Jože Tanko, je ena od ‘medijem bolj prijaznih’ razlag, ki spodbuja k nadaljnjemu ‘raziskovanju’ vrste ‘ali vi mislite, da je v ozadju tega presenečenja Milan Kučan‘. Iz iste ‘analitske šole’ so tudi neštetokrat slišane trditve, da Gaspari ‘dedno’ spada v’kadrovski rezervoar’ vseprisotnega ‘velikega malega moža’, ta pa spet da svojemu ‘mlademu nasledniku’ nikakor ni naklonjen, ker daje prednost ‘vsebini pred slogom’, torej Gregorju Golobiču pred Pahorjem.

Osebno si s tovrstnimi ‘analizami’ ne znam veliko pomagati, ne dvomim pa, da določenemu delu občinstva v vsej svoji protislovnosti zvenijo zanimivo. Zakaj se je torej Mitja Gaspari odločil ‘prestopiti’ k Pahorju? Eh, gotovo ne zato, ker bi z leti postal nepreviden. Če Gaspari že od nekdaj velja za človeka, ki ni naklonjen tveganju, mu je danes najbrž še manj; na drugi strani, če ga je politika že začela veseliti, potem - po ministrskem položaju in predsedniški kandidaturi - ne na katerem koli mestu. Liberalni demokrati so s Kresalovo po javnomnenjskih raziskavah tam, kjer so, vsekakor pa ni videti, da bi se lahko stranka prebila do položaja, na katerem bo imela po volitvah glavno besedo pri spreminjanju zakona o vladi in delitvi resorjev. Socialnim demokratom v tem pogledu kaže veliko bolje.

A hkrati drži, da bi Gaspari lahko mirno počakal še nekaj mesecev, kajti volitve so še dovolj daleč za zanesljive ocene. Pa še marsikatero pikro bi sebi in Pahorju prihranil. Tudi zaradi izjav, kakršna je bila tista petkova, da s Pahorjem ‘na stvari gledata enako ali podobno’, ki se v luči še nepozabljenih izjav, zakaj kandidira s podporo LDS, sliši prisiljeno. Kot da bi se Gaspari, v nasprotju z zagotovili, odločil na hitro in to zato, ker se je mudilo Borutu Pahorju.

Na to Pahorjevo naglico že od decembrske napovedi, da bo v spomladanskih mesecih sestavil in predstavil ministrsko ekipo, letijo bolj ali manj duhovite opazke, ni pa gotovo, ali je posledica želje nekaj narediti ali nekaj preprečiti ali nekaj demonstrirati. V Gasparijevem primeru, denimo, preprečiti njegovo sodelovanje z LDS (morda pa tudi pritiske iz lastne stranke), povrh pa prepričljivo ponazoriti prvenstvo stranke v zdaj že malodane ’splošnem ljudskem odporu’ proti ‘kapitalističnim kobilicam’. Glede slednjega je Gaspari za stranko ‘dinamičnega ravnovesja med konkurenčnostjo in solidarnostjo’ gotovo pravšnji izbor.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |