Spopadi v Keniji se nadaljujejo. Poznavalci pravijo, da nasilje ni zgolj posledica ponareditve volitev, ki so bile 27. decembra. Kuhalo se je veliko dalj časa, zaradi nesporazumov med različnimi plemeni, koruptivnosti oblasti pod vodstvom predsednika Mwaija Kibakija. Člani vlade in državni uradniki so samo pripadniki etnične skupine Kikuju, ki so sicer največja etnična skupina v državi, a ni jih več kot 20 odstotkov vsega prebivalstva. Že desetletja so privilegirani, dobivajo najboljše službe, oblast tam, kjer živijo, gradi infrastrukturo, zagotovljeno imajo boljšo socialno varnost kot pripadniki drugih etničnih skupin. Privilegij, da vladajo Keniji, so si pridobili že ob ustanovitvi države, saj je bil tudi njen ustanovitelj Jomo Kenyatta Kikuju, poroča nemški Spiegel. Kibaki je seveda prav tako Kikuju.

Vodja opozicijske stranke Oranžno demokratično gibanje Rail Odinga je Luo. Ta etnična skupina predstavlja dobro desetino prebivalcev Kenije. Njeni pripadniki živijo v glavnem na zahodu države, ob obali Viktorijinega jezera. Luo trdijo, da jih Kikuji, ki živijo predvsem v osrednjem delu Kenije, že desetletja diskriminirajo. Njihovega voditelja Toma Mboya je leta 1969 umoril pripadnik Kikujev, česar ljudstvo Luo vse do danes ni pozabilo.

Mwai Kibaki pa tri tedne po volitvah odločno ne zavrača vsakršnega dogovora z Odingo zgolj zato, ker je pripadnik Kikujev. Kot piše britanski Economist, so bili Američani prvi pripravljeni priznati njegovo vnovično izvolitev. Kibaki je namreč bil njihov trden zaveznik v boju proti terorizmu, Odinga pa je dobil večino glasov od Kenijskih Muslimanov. Kljub temu so ZDA zdaj stopile nazaj in se nstrinjajo z Britanci in Evropsko unijo, da bi moral Kibaki v vladi Odingi zagotoviti močan položaj ali ponoviti volitve. Slednje je malo verjetno, saj je pred tednom dni odločno dejal, da bo nove volitve razpisal le, če bo to zahtevalo sodišče. Sodniki pa so povsem pod njegovim nadzorom.

Odinga, ki je v šestdesetih letih študiral v Nemčiji, njegov oče pa je bil v kabinetu prvega predsednika Kenyatte podpredsednik, je v parlamentu vendarle izbojeval prvo zmago. Pripadnik njegove stranke Oranžno demokratično gibanje je z glasovi manjših strank postal predsednik parlamenta.

Mr Kibaki is not yet home and dry. His loss of the speakership shows how hard it will be for him to govern through Parliament. He may try to ignore it and run the country from State House. With loyalists running the finance, justice and energy ministries, plus the security services, he may be able to do so. But it may make him even more unpopular outside his Kikuyu heartland and increase the lawlessness.

Potem, ko je Kibaki prisegel kot predsednik in so izbruhnili spopadi, je Odinga pripadnikom svoje stranke povedal, da imajo tri možnosti: civilno nepokorščino, vodenje politike z večino v parlamentu in sodišče. Državljanske nepokorščine niso podprli, ker so ocenili, da bi povzročila samo stopnjevanje nasilja. Da bi vladali prek parlamenta, se tudi ne strinjajo, ker to razumejo kot kapitulacijo. Volivne skrinjice za parlamentarne in predsedniške volitve so na voliščih stale druge ob drugi. Nemogoče je, da bi volivci obkrožili eno stranko za parlament in za predsednika izbrali kandidata iz druge stranke, opozarjajo v opozicijski stranki. Vnovično štetje glasov menda ne pride več v poštev, vlada narodne enotnosti tudi ne, ker je enkrat že spodletela.

Pred petimi leti jo je predlagal prav Odinga in z njo je Kibaki prišel na oblast. Kibaki je takoj pozabil na dogovor, da bo Raila Odinga imenoval za predsednika vlade in stolčke razdelil med svoje ljudi. Po poročanju Spiegla je vodil enega najbolj koruptivnih kabinetov, edini cilj Kibakija in njegovih ljudi je bil bogatenje. To so počeli tako pogoltno, da je nekdanji visoki predstavnik Britanec Edward Clay dejal, da so “oblastniki tako arogantno pogoltni, da si želodce polnijo kot požeruhi”.

Kibakija lahko prisili k dogovoru z Odingo le naglo slabšanje gospodarskih razmer v Keniji. Economist ugotavlja, da je gospodarstvo v prestolnici Nairobi in podeželjskih krajih v krizi. Trgovci s čajem v drugem največjem mestu Mombasa, ki je glavno pristanišče za vzhodno Afriko, opozarjajo, da še en mesec nestabilnosti lahko uniči redno dražbo čaja, ki je glavni izvozni produkt države. To bi bila huda izguba za kenijsko gospodarstvo. Izguba grozi ladijskim prevoznikom, ki plujejo v Dar es Salaam v sosednji Tanzaniji. Izpad prihodka imajo tudi turistični delavci, saj je več hotelov zaprtih, tisti, ki so odprti, so večinoma prazni.

Vse več Kenijcev, zlasti iz zahodnega dela države, beži v Ugando. Na begu je že 2o0 tisoč ljudi, poroča Independent. Odinga obtožuje vlado, da je policiji naročila, naj strelja na demonstrante. Kenijske oblasti po poročanju BBC priznavajo, da je bilo v nemirih po razglasitvi zmage Kibakija ubitih 600 ljudi.

Kenija je bila do zdaj po poročanju Spiegla za mednarodno skupnost trdnjava stabilnosti v Afriki, najprej je v Ugandi divjala vojna, nato so sledili pokoli v Ruandi, pa državljanska vojna v Kongu, Somaliji in Sudanu. Napetosti v notranjosti Kenije so zahodne države namerno spregledale. Kako slabe volje postanejo voditelji, ko jim kdo iz zahoda izreče kritiko, se je pokazalo decembra na Portugalskem, kjer je bil vrh EU-Afrika. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel tam zbodla zimbabvejskega predsednika Roberta Mugabeja - predsednik britanske vlade Gordon Brown se vrha zaradi Mugabeja ni hotel udeležiti -, ji je senegalski predsednik Abdoulaye Wade zabrusil, da nihče ne more reči, da so človekove pravice v Zimbaveju bolj kršene kot v drugih afriških državah.

Kenijska nobelova nagrajenka za mir Wangari Maathai pravi, da morajo opozicijski voditelji svoje pripadnike prepričati, naj prenehajo z nasiljem, dokler ne postane neobvladljivo. Oni morajo prvi pozvati k miru zato, ker so njihovi podporniki z njim in umori začeli. Strinja se, da je nasilje izbruhnilo zaradi tega, ker Kikuji, ki so na oblasti, zapostavljajo druge etnične skupine, kar pa se je začelo pred petimi leti, ko je Kibaki prišel na oblast. Sama je zaradi tega odšla iz vlade.

Kako mednarodna skupnost lahko zaščiti civilno prebivalstvo, zlasti v Afriki, pred genocidom, etničnim čiščenjem, mučenjem in pokoli, sta v študiji preučila David Mepam in Alex Ramsbotham, raziskovalca na Inštitutu za raziskave javnih politik (IPPR).

Objavljeno pod svet | | |