Bi Slovenija še imela vlado, če ne bi predsedovala Evropski uniji? Trditve ni mogoče preveriti, a prejkone verjetno je, da bi bili brez predsedovanja zdaj že na pragu predvolilne kampanje. Tiste uradne namreč, neuradna se je itak začela takoj po končanih predsedniških volitvah lani novembra. Predčasne volitve bi imeli po volji SDS oziroma Janeza Janše, saj bi njemu ‘umik naprej’ najbolj koristil, optimistično pa bi jih pričakali tudi socialdemokrati Boruta Pahorja. Drugim strankam bolj ustreza redni termin, SLS pa, kot običajno, ‘nekaj vmes’.

Odštevši inflacijo, ki se bo od polovice leta naprej morda (!) začela umirjati, gre največji vladni stranki (in deloma NSi) v pričakovanju oktobrskega volilnega roka vse drugo navzkriž, od svetovnega gospodarskega okolja in kosovskega gordijskega vozla do cestišča v trojanskih predorih in hrvaške zaščitne cone. Medtem ko so premier in ministri zaposleni s predsedovanjem, se opozicija v miru in sistematično pripravlja na volitve, za njen piar pa izmenično skrbijo sindikati in sami vladni predstavniki. Pa seveda sam novopečeni predsednik koalicijske ljudske stranke Bojan Šrot.

Čeprav je njegova stranka v vladi, je Šrot zunaj nje. Ne zato, ker pač ni minister, ampak kajpak zato, ker lahko le iz ‘opozicije’ profilira SLS tako, da doseže napovedani dvomestni volilni rezultat in se kvalificira za pogajanja o prihodnji koaliciji, kateri koli že. Šrotova ‘naravna’ zaveznika pri tem sta Katarina Kresal in Gregor Golobič (morebiti pa tudi ‘panslovenska županska stranka’ okrog Borisa Popoviča), ki z LDS in Zares potrebujeta malodane vsak razpoložljivi dan za vzpostavitev ‘terena’, opredelitev programa in sestavo kandidatnih list.

Da je Šrot usekal po predvidenih vladnih privatizacijskih projektih (‘Ne želim si, da bi me vnuki čez 30 let spraševali, dedi, zakaj ste takrat vse prodali.’), hkrati pa prisegel, da stranka ostaja v koaliciji, torej ne preseneča. SLS je tradicionalno domačijska stranka, privatizaciji pa je iz teh ali onih razlogov, med katerimi klientelistična praksa te vlade ni najmanj pomembna, pretežni del volivcev zdaj videti še manj naklonjen kot kdajkoli prej. Zna biti, da bo eden večjih ‘dosežkov’ te vlade prav dejstvo, da privatizacija po novem zbuja odpor ne glede na to, komu namerava država prodati svoje premoženje. Z drugimi besedami, zdaj ne gre več za ‘nacionalni interes’ in brambovstvo pred tujci, ampak privatizacijo kot tako - državna lastnina je spet in in to, sodeč po včerajšnjem padcu Telekomovih delnic, sluti ali se vsaj boji tudi kapitalski trg.

V Šrotovem primeru je nasprotovanje privatizaciji iz znanih razlogov dvomljivo verodostojno, saj mu lahko kdor koli, tudi Janša, očita, da ga ‘vprašanja vnukov’ niso skrbela, ko je šlo za, recimo, Mercator. Premier bi to storil toliko lažje, kolikor ga Bojan Šrot naravnost izziva, ko pravi, da se SLS ‘nikjer v koalicijski pogodbi ni zavezala, da bo trobila v en rog‘. Ker pa se niti izstopanje niti izključevanje iz koalicij v letu pred volitvami ne obrestuje, bosta Janša in Šrot na temo spoštovanja koalicijske pogodbe prihodnje mesece najverjetneje zgolj veliko govorila, morebitna dejanja pa bodo prej posledica iracionalnega ‘momenta’ kot premišljene odločitve.

Kakor je bil največji problem predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta premier Janez Janša oziroma njegova vlada, je Janšev največji problem Bojan Šrot - in nasprotno. Postopki urada za varstvo konkurence proti Pivovarni Laško (in Mercatorju) in ‘obramba’ Boška Šrota pred njimi namreč mečejo dolgo senco tudi na Bojana Šrota, ne glede na to, da brata Šrot zagotavljata, da povezave ni. Odkrivanje parkirišč in drugih (’tajkunsko-političnih’?) povezav laške pivovarne Bojanu Šrotu oziroma SLS politično ne koristi, hkrati pa zamrznitev glasovalnih pravic in zaradi ’situacije’ posredno onemogočena podražitev piva, sokov in vod, načrtovana že za lansko jesen, ekonomsko ‘najeda’ Boška Šrota oziroma Pivovarno Laško.

Po tej plati bi Šrotu ustrezale predčasne volitve, vendar ‘malce kasneje, recimo junija. Dovolj zgodaj, da bi LDS in Zares v celoti ‘razvila jadra’ in dovolj pozno, da Milan Kučan promovira svojo podporo ‘vsebini in ne slogu’, pa dovolj zgodaj, da laški imperij ne bo utrpel velike škode in dovolj pozno, da Janša ‘v prisilnem jopiču’ predsedovanja EU na domačem prizorišču naredi še nekaj ‘izsiljenih’ napak.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |