Upati je, da Slovenija in Evropa ne moreta deliti Bushevega presenečenja, ko v svojih pohajkovanjih po Bližnjem in Srednjem vzhodu ni zmogel ugotoviti, da premoč v tehnologiji ne more nadomestiti večtisočletnega zaostanka v razvoju kulture. Pri njem gre za presenečenje, ki ne more prinesti spoznanja, saj je eden od ključnih temeljev spoznanu izkušnja zgodovine. Če bi Bush dejansko spoznal, bi nas to moralo zaskrbeti, saj bi s tem razprl možnost, da so Američani odkrili neko doslej nepoznano možnost nadomeščanja zaostanka.

Busha sem v ta tekst uvedel samo zato, ker me je Vojko opozoril, da morajo biti moji teksti bolj “searchabilni”, kar lahko dosežem tako, če sem si dobro zapomnil, da v naslov ali v tekst uvedem pojme, ki so visoko na lestvicah iskalnih robotov. Sam sicer mislim, da je internet prišel že v tako fazo razvoja, ko lahko od robotov pričakujemo kaj več kot mehanično brskanje po polju znanega. Verjamem, da bodo odkrili nove povezave tudi tam, koder se misel ukvarja z nepopularnimi, a morebiti pomembnimi temami. Ampak o tem spet v enem od nadaljevanj teme memov, nevronskih mrež in teorij, ki ne temeljijo na fiksnem ozadju.

Trenutno pa me, skrbi, da morebiti celo neposredni potomci kulture porečij Bližnjega in Srednjega vzhoda ne razumemo več izkušnje, ki je tako vsakdanja v več kot miljardni Indiji. Skrbi me, da smo padli v klasično zanko vzvišenega pogleda razviteža na nekoga, ki je z vidika razviteža manjvreden zaradi ekonomske nerazvitosti. Če za Indijo velja, da je od leta 1947, ko je bila za ceno neodvisnosti prisiljena odpovedati se Pakistanu, pa tja do osemdestih, praktično stradala, pa za Isto Indijo velja tudi, da je v tem obdobju lahko tudi vzor urejanja razmerij med religijami in državo.

Ko sem v indijskih medijih prvič opazil ponosno trditev, da je Indija sekularna država, sem se seveda prizanesljivo nasmehnil. Kako je lahko država, kjer je vprašanje, ali si veren, nemogoče, saj je mogoče samo vprašanje, kateri veri pripadaš in kako radikalen si pri prakticiranju te vere, sekularna? Ker sem po naravi brihten, sem seveda že pri drugem razmisleku ugotovil, da je lahko sekularna prav zato, ker v Indiji ni nikogar, ki ne bi sledil neki religiji. Šele ko vsi državljani verujejo, je mogoče, da država deluje versko neobremenjeno.

Seveda gre kar zadeva sekularizem Indiji v prid še nekaj dejavnikov. Prvi in najpomembnejši je ta, da je velika večina Indijcev hindujcev, kar pomeni, da ima vsak med njimi izbranega svojega lastnega boga. S tem sicer rahlo pretiravam, ampak če je hinduistu na razpolago po relativno uradnih podatkih ca. 1600 bogov, potem je nevarnost institucionalizacije religije seveda bistveno manjša kot v primeru enega boga, ki ga morebiti celo zastopa konkretno človsko bitje tu na zemlji. Kako neznaten je strošek za barve, nekaj kadila, cvetja in hrane, ki ga dnevno prispeva hindujec svojemu božanstvu v primerjavi s hierarhično institucionalizacijo bogastva z vrhom v Vatikanu. Predvsem pa razpršenost preprečuje koncentracijo religije v institucijo. Razmišljam o tem, da bi morala cerkev v Evropi podleči podobnim protimonopolnim ukrepom kot gospodarske družbe. Povedano drugače: v Indiji je spontani razvoj struktur, ki bi se bojevale za vire (vernikov, drzavnih sredstev…) zaradi dejstva, da je vera de facto stvar osebne prakse (prakticiranja), praktično onemogočen. To sta nadgradila še država z jasno prepovedjo financiranja katerekoli religije in sodstvo z mnogimi primeri razsodb sodišč tja do vrhovnega sodišca, ki religijo dosledno razsojajo kot izključno polje zasebnega. Rezultat je ta, da v takem okolju, ki ga dopolnjuje močno prisotni budizem (ta je glede odpora proti institucionalizaciji sicer drugačen, a s podobnimi učinki), krščanski in muslimanski bog za hindujca delujeta na istem nivoju kot Shiva ali Ganeisha ali Buddha. Seveda je vprašanje, kako dolgo bo tej politeistični skupnosti uspelo zdržati boj proti pacifističnemu militantizmu Vatikana in militantnemu militantizmu ortodoksnega muslimanstva. Nam je pa vsem upati, da čim dlje, ker bi seveda verska kriza Indije zaradi vsega opisanega predstavljala bistveno večji problem kot trenutne praske med tistimi, ki ne razumejo (zdrave sile) in tistimi, ki živijo od nerazumevanja zdravih sil.

Verska slika Indije seveda ni tako idilična, kot bi jo lahko nekdo pomotoma razbral iz doslej napisanega. Ne gre za versko brezkonfliktno družbo! Nasprotno: gre za družbo, ki priznava razlike ter konflikte in zna s temi nasprotji upravljati. Tik pred novim letom so v eni bolj nerazvitih držav Indije, Orissi, pripadniki bolj plemensko organiziranih skupin terorizirali krščansko skupnost nekega naselja. Verski konflikti obstajajo, vendar je ob tem pomembno vedeti, kakšen je bil odziv institucij države in medijev. Kot je bilo razbrati iz medijev, so se v trenutku odvali vsi nivoji države in med njimi še najmanj policija (v medijih policije sploh ni bilo zaznati). Takoj po incidentih so se na kriznem področju vzpostavili različni sistemi dialoga vzpostavljanja konsenza. Nobenega iskanja čarovnic ni bilo zaslediti. V času tega pisanja tega prispevka še ni bilo znano, kaj je sprožilo neljube dogodke, pa kljub temu in več kot 14-dnevnemu spremljanju mediji niso raziskovalno senzacionalistično odkrivali zarot, zarotnikov, skritih centrov moči in podobnih vestičnih konstruktov, ki predstavljajo temelj sodobnega zahodnega raziskovalnega novinarstva. O Bog, kako so tam doli nerazviti! V resnici sklepam, da sploh ne bodo iskali vzrkov v zahodnem pomenu te besede, ker se intuitivno zavedajo, da so vzroki čarovnice – dejansko je pa pomemben dialog in pogled naprej.

Če je kdo glede na naslov mislil, da bo prispevek v resnici prinesel kak konkreten predlog, kako spraviti religiozne strukture zahodnega sveta v civilizirane okvire, potem morem seveda povedati, da je naslov zavajajoč podobno, kot je uvod z Bushom. Nisem tako naiven, da bi mislil, da nam lahko pomaga indijska izkušnja. Le sami si lahko: prek vztrajnega teženja drug drugemu, da ima vsak pravico kleti čez svojega boga, mojega pa naj pusti pri miru.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |