Hm, ima nekaj takšnega, kot je SNS, sploh kakšen (politični) profil? Če, ali ga nima zgolj toliko, takšnega in takrat, kot ustreza njenemu predsedniku? Ki mu ustreza vse, kar ga pripelje v državni zbor, dvigne (specifično politično) ceno med mandatom in mu zagotovi medijsko pozornost? Še huje, je o čem takšnem, kot je morebitni politični profil SNS, sploh mogoče razmišljati, ne da bi bila s tem stranka in njen predsednik že ‘legitimirana’ kot ‘običajna’ politična stranka (znotraj ustavnega loka)? Gotovo je SNS v petnajstih letih, kolikor je v državnem zboru, bila že ‘povsod’ in ‘vsakršna’, bila je pri ‘malem človeku’ in velikem kapitalu, v Bruslju, Beogradu in Bagdadu, kritizirala je LDS, a podprla Janeza Drnovška, kritizirala je SDS, a se šla partnerstvo za razvoj, bila je proti tej vladi, a Zmaga Jelinčiča ni bilo na nobenem od treh glasovanj o njeni usodi, bila je, kot skratka pravijo nekateri, levo in desno, vedno glasno proti in potiho za ali nasprotno, vedno je bila nekomu ‘velikemu’ potrebna in vselej v državnem zboru, skratka, ‘SNS je kot azbest - odporna na vremenske neprilike in škodljiva zdravju’ (© drugidom.net).

Na prvih volitvah, na katerih je sodelovala, leta 1992, je SNS, stranka, ki jo je leta 1991 ustanovil Jelinčič, član SDS in svetnik občine Ljubljana Center, pobrala več kot desetino glasov in začela mandat kot četrta najmočnejša državnozborska stranka - s kar dvanajstimi poslanci. Končala ga je s štirimi. Že nekaj mesecev po volitvah je namreč odšel Sašo in z njim še sedmerica. Menda zato, ker je Jelinčič preveč kolaboriral s premierom Janezom. Sašo pred petnajstimi leti se je pisal Lap (premier pa Drnovšek) in je iz dveh tretjin poslanske skupine ustanovil SND; na naslednjih volitvah je SNS le za las zlezla čez 3-odstotni parlamentarni prag, SND pa je ostala v zgodovini. Tokratni Sašo se piše Peče in je iz polovice poslanske skupine SNS naredil Lipo. Če ne bi bilo razkola, je bila SNS videti na dobri poti, da letos jeseni najmanj ponovi dosežek iz leta 1992, od minulega konca tedna je to precej manj verjetno. Še manj, da v parlament pride Lipa, če bo iz društva nastala stranka; je pa zelo verjetno, da bosta v državnem zboru vsaj Peče in Barbara Žgajner Tavš, pač v dresu kakšne druge stranke.

Zgodovina stranke, ki se ne ravna po zapisanem programu, ampak tistem, ki ‘dialektično teče’ v glavi njenega predsednika, ne more biti drugačna, kot posejana s političnimi trupli ‘izdajalcev’. Spomnite se samo avstrijskih svobodnjakov ali francoskih nacionalistov, čeških republikancev ali ruskih liberalnih demokratov - bolj političnih gibanj kot strank, ki svoje ‘legitimnosti’ ne utemeljujejo s programom, ampak voljo in besedo voditelja. Jelinčič je nemara večen patriarh SNS, a okrog njega je komaj še kdo, ki je bil zraven leta 1992, celo iz leta 2000 jih ni več za prste obeh rok. (Takrat je, denimo, na dejstvo, da je SNS lahko povsod, a le, ko in če to ustreza njenemu predsedniku, pozabila Polona Dobrajc. Ločitvi od poslanske klopi je v njenem primeru, kako značilno, sledila še ločitev od postelje.)

Razkol v SNS, ki so ga, bogve, ali zaradi pomanjkanja boljših ’senzacij’, elementarne uredniško-novinarske nepismenosti, političnih instrumentalizacij ali vsega po malem, mediji večinsko stilizirali v politični dogodek tedna in še česa, je sam po sebi nepomemben. Ni šlo za nikakršna načelna ali vsebinska razhajanja, kakor to z ljubko prizadevnostjo razlaga Sašo Peče in nobene zarote ni bilo, kakor bi to rad predstavil Zmago Jelinčič; hkrati je šlo za eno in drugo. Drugače rečeno, zarota kogar koli že pač, je Jelinčiča rešila skrbi glede vsebine in tega, kaj bi bilo, če bi na volitvah SNS res dobila dvomestno število glasov in poslancev.

Kakor je politično le šovinistični populist, je Jelinčič namreč hkrati salonski politik, ki nadvse ceni udobnost. Njemu se ne da voditi niti poslanskega kluba, kaj šele, da bi oblikoval kakršen koli program, ki bi dal vsaj slutiti, da bi rad postal predsednik vlade. Njegova metoda je bevskanje, cilj pa mobiliziranje zadostnega, a ne prevelikega števila volivcev, da si zagotovi poslansko pokojnino, uživa imuniteto in nemoteno uresničuje osebne interese. Oblast prinaša odgovornost, predvsem odgovornost za in do drugih, s tem pa se Jelinčiču ne ljubi ukvarjati. Kdor hoče voditi državo ali vsak kakšen ministrski resor, si mora kar naprej nekaj izmišljati, da bi bil všečen, za dopadljivost opozicije pa sama po sebi poskrbi vlada. To, da noče vzvodov oblasti (čeprav tu in tam izrazi željo po kakšnem ministrskem resorju, tokrat pa napoveduje celo vstop v vlado), je za slovensko demokracijo srečna okoliščina, ne pa tudi olajševalna za SNS (sploh pa ne za politični mainstream). Če, z drugimi besedami, ’salonska’ nacionalna stranka demokraciji ni nevarna, ker bi hlepela po oblasti in vzvodih, s katerimi bi uresničila fantazije o slovensko-hrvaški meji, Romih ali tujem kapitalu, ni zato nič manj nevarna zaradi nestrpnosti, ki jo vnaša v politični diskurz, in lahkotnosti, s katero njene ponujene ‘hitre in preproste’ rešitve prevzemajo t.i. sredinske stranke.

Količina minut in besed, posvečena SNS v minulih dneh, bi se dalo deloma razumeti s stališča ‘dileme’, kam bodo svoj ‘kapital’ prenesli Peče&Co. Kar zadeva mene, ga lahko kamor koli: v Lipo, SD, Zares, SLS ali tajno društvo PGC. Ne vem, zakaj bi bil kateri koli od trojice zdaj kaj bolj sprejemljiv ali ‘izvoljiv’ kot prej, bo pa stranka, ki bo katerega od njih morebiti sprejela, manj. Ker se ob tem v omenjenih strankah, vsaj nekaterih, poigravajo z računicami, ali ne bi s Pečetom ali Žgajner Tavševo ‘zaprli’ prostor SNS in pridobila del njenih potencialnih volivcev, je treba reči, da gre prav zato - pridobiti ‘kapital’ in ‘zapreti’ prostor z enim izmed njih pomeni prevzeti eno od podob SNS.

V marsičem, tako glede Romov kot glede meje s Hrvaško, je ’sredinska’ slovenska politika ‘že’ tako in tako tam, kjer je bila še nekaj let nazaj zgolj SNS. Kar nas po ovinku pripelje do ugotovitve, da SNS vendarle ima politični profil, celo več, bistvo njenega profila je natančno to, da ga ni drugega kot baš vedno in povsod na ogled ponujano in vseobsegajoče ’slovenstvo’. V njegovem najbolj čistem destilatu, strahopetno in agresivno hkrati, samopomilovalno in maščevalno, ponižno in brambovsko, svetobolno in samozavestno, samomorilsko in morilsko … SNS torej ni nekaj ‘posebnega’, ampak, naprotno, nekaj splošnega, najbolj ’slovenskega’; je tako rekoč ‘vse’ stranke in hkrati nobena, je totatolnost in partikularnost, je privid opozicijske politične stranke in prikriti ‘konstitutivni del’ sleherne vladne koalicije, je gibanje in sedativ. Še celo njeni ‘izdajalci’ vsi po vrsti so oziroma hočejo biti, kaj pa drugega, le še bolj ’slovenski’ od SNS same; ker pa je to mesto že ‘zasedeno’, jih s političnega prizorišča odplakne čas. SNS torej nima političnega profila, ampak ‘je’ politični profil in od tu fascinacija z njo. In tudi, bog pomagaj, neprijetna okoliščina, da je ni mogoče vselej in ob vsaki priložnosti ignorirati.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |