Danilo Slivnik, ki je leta 1995 skupaj s svojo ‘četico’, ki je zapustila Delo, ustanovil Mag, ima nedvomno prav, ko pravi, da je Mag lahko samo tak, kakršen je, ali pa ga ni. Okrog tednika, ki ga berete, so se v zadnjem času ustvarile velike energije. Ne gre samo za prevzem časopisa, gre za nekaj več. Magu, ki je bil vseskozi avtonomen in neodvisen tednik, so njegovi sedanji lastniki dali zgolj vlogo kmeta na šahovnici v velikem obračunu s predsednikom vlade.
Silvester Šurla, donedavni v. d. odgovornega urednika Maga, v Magu

Naklada Magu zadnje mesece nenehno raste, postal je vplien tednik, to je nesporno. Po njem posega zahtevnejša publika, zlasti ljudje, ki imajo neki vpliv in sodijo med mnenjske voditelje. Prav zato ga hočejo s tako barbarskimi prijemi prevzeti oziroma postopno uničiti ali pa narediti nov bilten kontinuitetnih strank.
Miro Petek, poslanec SDS, v Magu

Jasno je, da gre pri uredniških spremembah na Magu predvsem za “politični prevzem revije oz. glede na že objavljena stališča bodočega odgovornega urednika celo za revolucionarni prevzem,” menijo novinarji Maga. Zato so v javnem pismu pozvali slovensko javnost, da jih podpre. Drži, slovenska javnost bi jih morala podpreti, a z dvema zadržkoma: vedeti je treba, da protestirajo proti gesti, katere nosilci so bili, ko so na prisiljen in izsiljen način z Magom prišli pod okrilje Dela pod taktirko in prek dogovora Slivnik-Janša. Takrat so njihovi kolegi z Dela protestirali na enak način, kot to danes terjajo od drugih. Takrat so bili del eksekucijskega voda, danes so postavljeni pred steno. Še včeraj in danes so novinarje, menda z druge strani, zbadali z levičarji in politikanti. Danes vpijejo, da so sami žrtev politične igre. So se iz tega kaj naučili? Zdi se, da ne!
Medijski Watch Dog, na medijski.blog.siol.net

In kaj naj lastniki in uprava Dela storijo, če Maga ni mogoče preoblikovati v drugačno revijo in zagotoviti njegove poslovne uspešnosti? Najprej naj ga poskusijo prodati. Kapitalski krogi okoli RKC so dovolj močni za takšen nakup. Če to ne gre, naj novinarskemu kolektivu Maga dajo jasen mandat do kdaj morajo spraviti časopis na zeleno vejo, sicer bo ukinjen. To ne bi bilo prvič, da se časopis ali medij, ki ga trg ni sprejel mora posloviti. Bilo bi sicer škoda, ampak vseeno. Preobleči Mag v druga oblačila bi tudi pomenilo njegov konec. Moram priznati, jaz ne bom žaloval.
Pavel Gantar, poslanec Zares, na zares.si

Prevzem Maga ni dobra novica za svobodo in avtonomijo novinarstva, tudi za pluralnost medijskega prostora ne. Desno profiliran tednik je, tako kot levo profiliran časnik, pomemben del družbene dialektike. Da pa, kar je levo, še ni jamstvo za avtonomno novinarstvo, dokazuje tudi obračun z novinarjem Simonom Teccom v zadnji izdaji Medijske preže. Kje je zdaj kvalitativni skok, če druga stran ni zmožna zagotavljati drugačnega ravnanja?
Franco Juri, publicist, v Dnevniku

***

Slovenia has failed the first test of leadership in Europe by failing to show that it is prepared to deal openly and honestly with serious questions over its own record on dealing with media and journalism. /…/ The government is distorting the facts, failing to tell Slovenians the truth and trying to pull the wool over the eyes of the European public about its attitude to media.
Aidan White, generalni sekretar IFJ, v sporočilu za javnost

Bil bi zelo srečen, če bi imela zunanja politika tako sposobne lobiste, kot jih imajo naši novinarji. Od njih se moramo nekaj naučiti, se mi zdi. Jaz teh citatov nisem videl niti se nisem s tem ukvarjal. Mislim, da je Slovenija kar solidno demokratična država, tudi kar zadeva medije. To, da vlada ali oblast nadzoruje medije, ni res, to je skorajda, bi rekel, smešno, in mislim, da je treba iti preko tega in se dejansko pogovarjati konkretno. Jaz bi se rad s tem gospodom Whiteom enkrat rad srečal in mu poskušal s svoje strani kaj dopovedati. Jaz sam sem bil urednik časopisa, spomnite se, v tistih letih, ko to ni bilo najlažje in ko je v resnici vladala cenzura. Približno vem, kaj to pomeni, da tako rečem, obvladovanje medijev.
Dimitrij Rupel, zunanji minister, v Odmevih

Raziskave o dnevnikih, ki so jo izvedli na Fakulteti za uporabne družbene študije, nisem videl. Torej lahko rečem le, kaj si mislim ob novici, ki sem jo prebral v časopisih. Če je res, da jo je naročilo ministrstvo za kulturo brez javnega razpisa in brez v takih primerih sicer običajnega sodelovanja ARSS ter zanjo plačalo skoraj 12 tisoč evrov, bi o tem najbrž kaj lahko rekla Kosova komisija. In če je bila res opravljena v treh tednih, najbrž ne zasluži imena ‘raziskava’. Posel pa ni bil slab in najbrž v obojestransko zadovoljstvo.
dr. Slavko Splichal, komunikolog, v Sobotni prilogi Dela

Objavljeno pod slovenija | | |