- po ustavi je vsakdo nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana, po ZJU pa delavca doletijo ob izredni odpovedi najprej domala vse sankcije, on pa naj na notorično počasnem sodišču ob konfuzni zakonodaji,…dokaže, da temu ni tako….seveda kako bo med tem preživel nikomur ni mar.
- delodajalec ni dolžan uslužbencu navesti pravnega pouka…naj se znajde sam, mrha! (a je to skladno z Ustavo?)
- a to ni dovolj, …delodajalec lahko s pravnim poukom zavaja, …če žrtev nasede ter sledi le temu pa izgubi pravico do sodnega varstva, saj je naredila procesno napako,….in tukaj sodišče nagradi nedotakljivega delodajalca, napakostorilca! ter sankcionira delavca, ki je naivno spoštoval pravni pouk. Hkrati pa odpre vrata delodajalcu, da počne kar mu pade na pamet brez možnosti sodne preverbe zakonitosti njegovega početja.
- po črki zakona sicer menda naj bi žrtev imela kljub vsemu pravico do morebitnega!?! odškodninskega zahtevka. To pa pomeni, da naj bi po vsej tej kalvariji vložila odškodninski zahtevek, kar pomeni ponovno mletje,…kar pa mi ni jasno, pa je, kako bo sodišče odločilo žrtvi v prid, če nima sodnega sklepa da ni kriva…skratka…rezultat vsega je udri po siromaku, ni vrag da bo en krat skroliral.
Torej, na eni strani ves vladni stroj z uzakonjeno sintetično avtoriteto skozi zakonodajo , na drugi pa test vzdržljivosti anonimne poskusne miške.
In, če miška kljub vsemu preživi, dokaže svoj prav, kaj se zgodi?
Delavec dobi povrnjeno škodo (če je to sploh možno), delodajalec ne nosi nobene odgovornosti, kritje škode pa gre iz žepov nas, davkoplačevalcev.
Ni kaj, zelo herojsko in spodbudno, predvsem prijazno početje v tej naši sproščeni javni upravi in državi nasploh.
Mirjana Čakardič