Slovenija in mediteranski medijski model
barbara, ponedeljek, 7. januar 2008Vse kaže, da slovenski premier in prvi državnik EU Janez Janša še ni našel časa, da bi prebral novoletno darilo Mirovnega inštituta, knjigo »In temu pravite medijski trg?«. Prezaposlen je tudi za branje najnovejšega pisma pobudnikov novinarske peticije Blaža Zgage in Mateja Šurca ter vrste informacij in gradiv, ki so na njegov in naslove nekaterih ministrov prihajali v zadnjem letu. Pred dejstvi vendarle ni mogoče v nedogled zapirati oči in se delati kot, da jih ni. Novinarska peticija lanskega septembra in pismo 31. decembra sta posledica vladnega pritiska in prevzemanja medijev, ne pa vzrok. Namesto dialoga, za katerega si prizadevajo novinarji in civilna sfera, pa se nadaljujejo napadi, sprenevedanja, zatekanje k neinformiranosti, nevednosti in tudi neresnicam.
Blaž Zgaga in Matej Šurc v pismu pozivata 350 naslovnikov, naj prispevajo k ustanovitvi neodvisne komisije, ki bi preiskala navedbe iz peticije. Urad vlade za informiranje sporoča, da vlada z obžalovanjem ugotavlja, da novinarja nadaljujeta s širjenjem neresnic, zavajanjem domače in zlasti tuje javnosti o razmerah na področju svobode medijev v Sloveniji ter z diskreditacijo Slovenije v času, ko ta predseduje Evropski uniji. Janez Janša je na tiskovni konferenci v petek izjavil, da pisma ne pozna in pokomentiral: »Očitno je šla obtožba spet prej na tuje kot na domače naslove.« In kaj, če ga bo kakšen evropski novinar vprašal, zakaj je slovenski medijski sistem zaradi odnosa med mediji in politiko podoben mediteranskemu oziroma polariziranem pluralističnem modelu in ne zahodnosrednjeevropskemu demokratično korporativističnemu modelu? Se bo pred evropsko javnostjo izvil z nevednostjo?
Avtorici Sandra B. Hrvatin in Brankica Petković v knjigi navajata delo Daniela C. Hallina in Paola Mancinija »Primerjanje medijskih sistemov« in razložita:
Za mediteranski oziroma polarizirani pluralistični medijski sistem sta značilna poznejše uveljavljanje svobode tiska in poznejši razvoj komercialnih medijev; v njem sta izrazita politični paralelizem in politična instrumentalizacija medijev; lastniki uporabljajo medije za interveniranje v politiko, regulacija in upravljanje javnega rtv-servisa, ki sta pod nadzorom vlade ali večine v parlamentu, izražata razmere na političnem prizorišču. Za tovrstni medijski sistem je značilna slabše razvita profesionalizacija novinarstva, prevladujoči vzorec novinarske prakse pa je podoben praksam političnega aktivizma in zagovorniškega novinarstva. Obenem nenehno nastajajo spori med mediji in politiko zaradi uveljavljanja novinarske avtonomije oziroma političnega obvladovanja. V takšnem medijskem sistemu igra država zelo pomembno vlogo kot lastnik, regulator in ustanovitelj medijev, čeprav je učinkovitost regulacije skromna in pogostokrat škodljiva. Politični klientelizem deluje na mnogih področjih, tudi gospodarskem in medijskem.
Hallin in Mancini sta v mediteranski model vključila Francijo, Italijo, Grčijo, Portugalsko in Španijo, v zahodnosrednjeevropski model pa Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Nemčijo, Nizozemsko, Norveško, Švedsko in Švico. Glede na to, da v Sloveniji ugotavljamo še neobstoj medijske politike in paralelizem politične, ekonomske in medijske elite, tranzicija v medijih tako še ni končana. Prav zato bi se bilo proučitvi položaja medijev v državi vendarle treba posvetiti in vzpostaviti strokovni in konstruktivni dialog. V nasprotnem primeru bo brezplodna vojna na tem področju še kar trajala, medijska podoba Slovenije bo zgolj slabša, javnost pa bo imela takšne medije, kakršni pač so.
Objavljeno pod mediji in splet |
|
|
5 odzivov na “Slovenija in mediteranski medijski model”
- 1 Pingback on januar 8th, 2008 at 8:41





dialog je v življenju nujen, da se z njegovo pomočjo pride do trenutno najoptimalnejše rešitve. Dialog med vlado in mediji bi moral nakazovati rešitve za sporna področja kot so na primer po mnenju vlade vloga lastnikov v Delu ali po mnenju medijev novi urednik Maga ali za vlado in medije sodelovanje Slovenije z mednarodnimi ustanovami za medije. Take teme se ne morejo nenehno ponavljati v medijih ker bralce, gledalce in poslušalce odvračajo od drugih še pomembnejših tem kot so na primer pričakovano naraščanje napetosti v državi zaradi vedno večje razlike v plačah, rešitev, ki jih zahtevajo podražitve in podobno.
Se avtorici prispevkane zdi, da je sama pravcati prototip mediteranskega tipa novinarja in sicer da je njeno novinarstvo bliže praksi političnega aktivizma kot visoko preofesionalnemu novinastvu, kakor novinarstvo v mediteranskem prostoru opredeljujeta avtorici najnovejše knjige o slovenskih medijih?
Včasih ne bi škodilo nekaj avtorefleksije in distance…
Jaz sem se ustavil ob Barbarinem prispevku ze v drugi vrstici, kjer je dejala, da je knjizico izdal Mirovni institut. Mislim, da to pove vse.
Ce smo lahko kaj hvalezni, da se je l. 2004 zamenjala oblast, potem je to, da so se predvsem v zadnjem letu izkristalizirale nekatere stvari, ki veliko povedo, kdo je do danes hodil z figami v žepu.
Kar se tiče slovenskega novinarstva jaz priporočam zgoraj omenjenima raziskovalkama, da se ozreta in raziščeta obdobje med majem in novembrom 2000, ko je na oblast prišla za nekaj mesecev Bajukova vlada. Za mene se je takrat končala vsa slovenska novinarska objektivnost.
Vsakdo ima svoje mnenje o tej vladi, toda kar se je na medijskem področju dogajalo v tistem času, me je spominjalo na metode, katere je vzhodnonemški STASI uporabljal v 70-ih in 80-ih, ko je preko fleksibilnih novinarjev in podkupljivih poslancev odločal ali bo zahodnonemška vlada padla ali ne.
Zadnja dogajanja na MAG-u in veseli nastop Veselina Stojanova, še enega izmed plejade slovenskih novinarjev, ki je diplomiral iz temeljev Bahurina in marksizma in velikega zagovornika upora proti pritiskom na medije, salto mortale Janeza Markeša, servilna ustrežljivost Ambrožiča v intervjuju za Pahorjem na TV SLO, ko smo poslušali praktično monog Pahorja in podobne sračkarije. vse kar znajo je sedeti na raznih konferencah, kaj preplonkati iz Wikipedie, iti na razne družabne dogodke visoke ljubljanske hohštaplerske smetane in se pretvarjati, da so bolj “cool” od ostalih.
Nihče pa nikoli ze zastavi nobenih konkretnih vprašanj, nič žgečkljivih vprašanj, nič raziskovalnega novinarstva, nič težkih vprašanj, nič provokativnih vprašanj… Nič.
Kdaj bom doživel novinarja, ki se bo upal zastaviti kakšno provokativno vprašanje recimo sveti kravi slovenskega nvoinarstva Kučanu, kateremu vsi tako radi tečejo, ko se pojavi kaj bolj kompleksnega na slovenskem političnem prostoru?
Sem si hkrati ogledal tisti vikend tudi oddajo gospoda Stankoviča (”Nedeljom u 2″) na sosednji HRT 1 in razlika je bila kot dan in noč.
Stankovič je pekel svojega gosta kot na žaru, pri nas pa kot da bi bil na spovedi oziroma še huje - kot da bi imel v studiu na pogovoru Božička.
Stankovič s hrvaške Tv je zakon, mislim, da pri nas nimamo niti enega televizijskega novinarja, ki bi mu segel vsaj do kolen (ko na primer gledam Ambrožičeve monologe - seveda samo ko imam dovolj živcev - se vedno znova sprašujem, ali ni nikogar, ki bi imel dovolj avtoritete, da bi ga ročno zabrisal s slovenske nacionalke???)! Mogoče bi se lahko razvil Bobovnik, še kateri morda in konec! Klasa zase je Čolnik, a on je omejen predsvem na kulturo, Vodušek je sramota za televizijo, POP-ovski Slak s svojimi mašili “dobro”, #dobro”, drobnimi zamerami do udeležencev oddaj, ki povrhu nima smisla za ironijo, je naravnost smešen…
Pa kakšna neki negativna selekcija je obvladovala slovenski medijski prostor?! Ali pa smo Slovenci tako ubogi na duhu, da toleriramo take novinarske egocentrike…