Če velja, da pametnejši odneha, je Janez Rajgelj na testu inteligence potegnil krajšo. Memiju Bečiroviču je namreč prekipelo; ker mu direktor ni kupil “šuterja”, je zapustil klop po še enem sramotnem porazu v NLB ligi, tokrat proti Zadru.

Mnenja o Memijevem delu v Tivoliju so deljena. Čeprav je res, da gre za mehkega trenerja, ki svojih košarkarjev ne zaklepa v dvorane, kar v klubu Olimpijinih plačilnih zmožnosti nikoli ni dobro, pa drži tudi, da je Memi pogorel pri osnovnem načelu “plezanja na goro”: da se tam hodi gor le s svojimi ljudmi. Memija je tako dokončno odnesel Američan Taylor, sicer Rajgljev ljubljenček še iz skupnih časov v Slovanu; če daš v igro proti CSKA igralca, ki je za razliko od ostale ekipe prešprical vse božične treninge in soigralce prvič v koledarskem letu videl na letališču v Moskvi, je jasno, da si dokončno sesul vsakršne zametke pozitivnega ozračja v ekipi.

Kako torej naprej? Olimpijo naj bi prevzel Andrej Urlep, baje Rajgljev prijatelj s taroka. Ergo, ima že prvi “minus”; kot direktorjev prijatelj bo igral po njegovih notah, zatorej ne bo težil z zahtevami po okrepitvah, ki jih Olimpija potrebuje bolj kot Sahara vodo. S takšno hipoteko se bo Urlep v ekipi težko uveljavil kot zaveznik igralcev v “boju” proti upravi kluba, kar je - denimo v času Filipovskega in predvsem Okorna - bil pomemben motivacijski faktor pri igralcih.

Lahko Urlep razsuto moštvo, v katerem je nekaj potenciala, a premalo globine za resno rotacijo, sploh uredi v nek spodoben, gledljiv sistem? Po mojem ne zaradi treh razlogov:
1. Trije Američani (če odštejemo Boookerja, ki baje odhaja) so uvideli, da lahko v klubu zamenjajo trenerja, ki jim preveč teži. Kohezije v moštvu ne bo. Taylor bo še vedno igral le, kolikor se mu bo ljubilo, ostala dva pa v okviru svojih skromnih zmožnosti.
2. V moštvo prihaja Boris Gorenc, nekoč fenomenalen individualist, a tudi “ubijalec” ekipnega duha. Čeprav je Gorenc vso kariero blestel v malih klubih, kar Olimpija trenutno v evroligaških razmerah sicer je, je težko pričakovati, da bo s baje precej težko osebnostjo za sabo povlekel ostale. Sploh, če ga bo kdo v karanteni polil s coca-colo (this one is for you, Tušek). Ravno nasprotno, sam pričakujem ravno nasproten učinek: še manj žog za Hukiča na račun Gorenca. Poleg tega nihče ne ve, v kakšnem stanju je Boki po skoraj sezoni mirovanja, in s kakšnimi motivi prihaja (zaključiti kariero ali se z dobro statistiko še enkrat donosno prodati).
3. Vprašljiv je tudi domet samega Urlepa. OK, na Poljskem je baje bog, vendar tamkajšnja košarka na evro-sceni nikoli ni naredila opaznejšega koraka, niti na EP ne. V spominu nam je ostal le kot selektor slovenske reprezentance, v kateri je bil tudi Gorenc, konec devetdesetih let. Bilanca: štart 0-3 v kvalifikacijah (da, izgubili smo tudi doma proti Okačevi Češki in v gosteh proti Makedoniji), a se po sedmih zmagah vendarle uvrstili na EP, mislim, da je bilo v Španiji. Tudi tam smo začeli z 0-3 (porazi proti takrat močni Franciji z Rigadoujem za pet pik, z outsiderjem Izraelom za piko in Litovci za 9 pik), le da nismo imeli več popravnega izpita. Po bleščeči zmagi proti BiH nas je na koncu namlatila še neka Ukrajina, zato smo osvojili 14. mesto - od 16 udeleženih.
By the way; naša postava je bila vse prej kot slaba: Teoman Alibegovič in Jure Zdovc v zenitu kariere, prihajajoči upi Nesterovič, Milič, Gorenc, Jurkovič in Tušek, pa Jaka Daneu, Rado Trifunovič in Goran Jagodnik. Kaj mi je najbolj ostalo v spominu s tega prvenstva? Time-outi. Urlep namreč takrat ni imel table za risanje akcij, ampak je vse razlagal s kretnjami rok. Če takrat to ni bilo dovolj za ekipo etabliranih igralcev, je še težje pričakovati, da bo Urlep deseterico, ki je ni sam selekcioniral, spravil v red v nekaj dneh in dobil dve ali tri evroligaške tekme.

Urlep gor ali dol, kot košarkarskega navdušenca me že vso sezono zanima ključno vprašanje, povezano z Union Olimpijo: kdo so skrivnostni sponzorji in donatorji, ki skrbijo/bdijo za/nad njeno sanacijo? Gre za državna podjetja, krog Janeza Janše, Zorana Jankovića ali koga četrtega? Je v časih, ko denarja za šport zmanjkuje, sploh še moč najti sponzorja, ki želi ostati anonimen!? In če, s kakšnimi motivi?

Objavljeno pod šport | | |