Darilo za Janeza Janšo: In temu pravite medijski trg?
barbara, petek, 4. januar 2008Mirovni inštitut je v okviru zbirke Media Watch zadnje dni decembra izdal novo knjižico z naslovom In temu pravite medijski trg?, v kateri sta avtorici dr. Sandra Bašič Hrvatin (FDV) in Brankica Petković predstavili raziskavo o vlogi države v medijskem sektorju v Sloveniji. Tik pred novim letom ali takoj po praznikih so jo v dar dobili Janez Janša, Branko Grims, Vasko Simoniti in še 300 naslovnikov, ki so jih mediji in novinarji v letu 2007 še posebej zanimali. Nič manj pa ne bodo v središču njihove pozornosti letos, saj jesenske volitve že zdaj vznemirjajo. Raziskovalki sta predstavili medijska lastništva in njihovo prepletenost, izdajo knjige pa je omogočil Open Society Institute.
Po besedah Brankice Petković iz Mirovnega inštituta so se raziskovanja vloge države v medijih lotili zaradi nerazrešenih razmerij med politiko in mediji v Sloveniji, ki vrsto let, še posebej pa po spremembi oblasti leta 2004, povzročajo ostre spore v javnosti. Delo so začeli s preprostim vprašanjem: Zakaj so slovenski mediji takšni, kakršni so? Pri tem so se usmerili na dve področji: katere politične, ekonomske in zakonske spremembe so od devetdesetih let prejšnjega stoletja vplivale na položaj in delovanje medijev oziroma, kako je potekala tranzicija v medijih in na podlagi katerih primerjav lahko ugotavljamo spremembe v izbranem zgodovinskem obdobju.
V knjigi so predstavljeni medijsko lastništvo in privatizacija medijev, njeni zmagovalci in poraženci ter konkretni primeri Dela, Dnevnika, Večera in Primorskih novic. Posebno poglavje govori o oglaševanju oziroma vrednosti oglaševanja in vplivu države na medije skozi njega, kakšna je državna finančna podpora medijem, potem o frekvencah in nadzoru nad radiodifuzijo in seveda o RTV. Temeljito je obdelana avdiovizualna kultura in povezave med rimskokatoliško cerkvijo, mediji in državo.
RKC je preko finančne družbe Zvon Dva Holding večinska lastnica Mladinske knjige založba (MKZ), ki izdaja večino otroških in mladinskih revij v Sloveniji (na primer Ciciban, Cicido, Poliglot, Pil, Pil Plus, Gea, Moj planet itn.) Prevzem MKZ sta Zvonu Dva 9. 6. 2006 odobrila urad za varstvo konkurence in agencija za trg vrednostnih papirjev.
In zakaj so slovenski mediji takšni, kakršni so? Različni kazalniki v raziskavi kažejo, da delujejo na medijski sistem v Sloveniji številni mehanizmi državnega in političnega vpliva, pišeta avtorici. Država je ves čas vplivna lastnica medijev, razlog za prekupčevanje z lastniškimi deleži v medijih, zlasti v osrednjih informativnih, pogosto niso ekonomski motivi, pač pa prerazporejanje političnih interesov. Takšno prekupčevanje raziskovalci štejejo za del širšega procesa oligarhizacije v slovenskem gospodarstvu in politiki.
Prepletenost politične, gospodarske in medijske moči v Sloveniji dokazuje, da je prekupčevanje z lastniškimi deleži v medijskih hišah zelo donosen posel. Po analizah revije Manager je sedanja vlada za vzpostavitev nadzora nad najvplivnejšimi mediji v državi, predvsem nad RTV in Delom, porabila 10,72 milijarde tolarjev davkoplačevalskega denarja. V znesek naj bi bili zajeti stroški za izvedbo referenduma o novem zakonu o RTV Slovenija, poceni odprodaja deleža, ki ga je v podjetju Mercator imel paradržavni sklad SOD, ter nakup in prodaja deleža v termoelektrarni Brestanica, ki sta ju opravila državni Holding Slovenske elektrarne (HSE) in KD Holding (leta 2006 skoraj 20-odstotni lastnik Dela, d.d.) Državni HSE je za 1,27 milijarde tolarjev preplačal delnice termoelektrarne, prav toliko pa je tudi predsednik uprave KD Holding preplačal nakup deleža v Delu. V poslih, s katerimi je vlada »osvojila« Delo, naj bi se tako obrnilo 28,88 milijarde tolarjev. Danilo Slivnik, takratni predsednik uprave družbe Delo (3. 3. 2006), je dogajanje v tistem obdobju razložil z besedami: »Politično upravljanje temelji na gospodarskem in medijskem upravljanju.«
Med načine za uveljavljanje političnega vpliva na medije sodi tudi usmerjanje oglasov državnih in z državo povezanih podjetij. Z raziskavo se je potrdil močan vpliv države in politike na podeljevanje frekvenc, pogosto spreminjanje medijske zakonodaje za »škodljivo regulacijo«, subvencijska politika teče brez analiz medijskega trga in potreb državljanov in brez razvojne strategije. Javna RTV s svojim položajem najbolje kaže odnos med državo oziroma politiko in mediji, z novim zakonom o RTV leta 2005 se je politika skozi velika vrata vrnila v javni servis. V medijskem sistemu ima močan položaj rimskokatoliška cerkev.
»Kakor bi danes težko razpravljali o slovenskih medijih, ne da bi pri tem omenili slovenske politike, privatizacijo in klientelizem, tako bi težko govorili o slovenskih medijih in slovenskem novinarstvu, ne da bi pri tem omenili približno dvajset posameznikov, ki so z različnimi vlogami zaznamovali medijski prostor. Že od leta 1990 kroži po slovenskih medijih peščica ljudi in se izmenjujejo na položajih, ne oziraje se na politične spremembe. Neprestano se reciklirajo – enkrat so novinarji, potem uredniki, lastniki, pa predsedniki uprav …,« pišeta avtorici in nastavljata ogledalo nič kaj lepi medijski podobi. Kljub temu dokaj optimistično zaključita.
Vendar pa mora biti tudi nasprotje opisanega sistema. in praks politične instrumentalizacije, klientelizma in paralelizma v medijih. Iskati se ga splača pri novinarjih in medijih, odločenih, da bodo služili interesom javnosti, in sposobnih, da zgradijo in uveljavijo sistem poklicnih meril proti poskusom instrumentalizacije in klientelizma … Upanje, da bomo v interesu javnosti zgradili sedanjemu sistemu podsistem, ki bo zagotavljal avtonomno delovanje medijev in novinarjev, nam vliva sleherno povezovanje in združevanje neodvisnih novinarjev, svobodomiselnih državljanov, lastnikov, ki se jim odzivajo in zakonodajalcev, ki so skupaj z njimi pripravljeni zrušiti sistem političnega paralelizma v medijih.
Objavljeno pod nt, mediji in splet, slovenija | 
| 
|
35 odzivov na “Darilo za Janeza Janšo: In temu pravite medijski trg?”
- 1 Pingback on januar 4th, 2008 at 9:41
- 2 Pingback on januar 29th, 2008 at 8:48
Večer- petek, 28. december 2007
Morala ali dobiček
Zelo težka dilema celo za Cerkev, saj jo rešuje že več let?! Veliko je bilo o tej «cerkveni dilemi« napisanega v tisku. Javna opozorila cerkvi na to »dilemo« so bila doslej ignorirana! Zakaj tako dolgo, v čigavem interesu? V interesu vere, javne morale? V članku gospodarski šef nadškofije in ugleden kanonik Mirko Krašovec, sicer tudi član nadzornega sveta Raiffeisen Banke d.d. pravi, da moralne vrednote striktno in jasno postavljajo pred gospodarsko korist. Nakup, dodatna letošnja naknadna vlaganja v T-2 in večletna praksa predvajanja pornografije ga demantirajo. Gospod Mirko Krašovec je še letos februarja v intervjuju mirno sprejemal dejstvo, da cerkvena T-2 razpečava največ pornografije na Slovenskem, saj samo pravi »cerkev ne more posegati v svobodo posameznika z absolutno cenzuro«. Na ugotovitev, da pornografija ni resnično zakodirana, mirno odvrne, »to ni moja stvar«. Dvoličnost in odgovornost? V arhivih medijev berem članke.
Berem:«Poziv komisije Pravičnost in mir pri SŠK oz. njenega predsednika škofa msgr. dr. Antona Stresa o odgovornosti za prihodnost, kjer pravi, da nam kakovosti življenja ne zagotavljajo samo materialne dobrine, temveč tudi okolje, duhovni razvoj in cela vrsta družbenih odnosov«.
Berem: »Telekomunikacije - največja naložba slovenske RKC. Štirideset milijonov evrov že investiranega denarja v izgradnjo optičnega omrežja ali celo 400 milijonov evrov načrtovanih naložb je očitno ena največjih investicij povezanih družb, za katere skrbi slovenska katoliška cerkev«. To je cerkvena medijska družba T-2.
Berem: «T-2 najpomembnejša cerkvena investicija, ki bo mariborsko nadškofijo stala približno 400 milijonov evrov ali trikrat več, kot je RKC dobila vrnjenega denacionaliziranega premoženja«.
Berem, celo v Družini: »Tako se nam je zgodilo, da smo danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene prek »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar nam danes pogublja duše!«
Berem: »Za pornografsko industrijo. Slovenske cerkvene institucije in verniki, ki plačujejo TV-naročnino za T-2, podpirajo tudi pornografsko industrijo, pa čeprav pornografije ne gledajo«.
Berem: « Podatki tujih raziskav govorijo o vlogi pornografije predvsem v incestnih zlorabah. Do 25 odstotkov incestnih zlorab vključuje rabo pornografije, predvsem na način, da odrasli kažejo otrokom pornografijo z namenom, da jih prepričajo v normalnost svojega vedenja«.
Berem: «Mladoletniki, na računalnike katerih je priključen modem T-2, lahko s programsko opremo, ki je dostopna zastonj na internetu, omenjene kanale spremljajo brez ovir«.
Berem: »Pornografija je tesno povezana s trgovino z ljudmi.«
Cerkev pa v Katekizmu uči: »Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečavanje pornografskih programov«.
Cerkev torej prodaja pornografijo seveda »zgolj za dobre namene”? Mogoče zgolj za svoj dobiček in dobiček porno-industrije? Kaj je torej cilj Cerkve? Prevlada dvoličnosti v družbi? Brezpravje? Ali ni to dvoličnost brez primere, celo sarkazem do občih, ne samo do krščanskih vrednot? Ali je to perfidno dvolično ravnanje Cerkve vzor za ravnanje civilne družbe? Ali je to odsev »pravega katoliškega duha«? Čas je za razmislek, tudi v Cerkvi in še kje!
Ali pa mogoče že velja, celo v Cerkvi in »katoliški« Sloveniji, sporočilo slovenskega »Alamuta«: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno«?
Kaj bo prevladalo v Cerkvi, morala ali dobiček?
Ali je to rezultat močnega položaja RKC v medijskem sistemu, bi lahko odgovoril kardinal dr. Franc Rode?
Ko je Sandra Bašić Hrvatin pred leti že objavila podobno raziskavo o medijskem lastništvu, sicer brez tolikšnega politikantskega vložka, se zaradi njene raziskave mediji niso kaj dosti vznemirjali. Pravzaprav je sploh nihče ni opazil. Sama je kot nadzornica imela v rokah močno orožje, pa vendar ni ukrepala, s tem pa je soodgovorna za nastalo bedno medijsko sliko. Na primer, večkrat je Pop teve opozorila, da s predolgim predvajanjem reklam kršijo zakon, zagrozila mu je z odvzemom licence, a Pop teve se je na to požvižgal. Verjetno je že vedel, zakaj. Očitno se mu je splačalo. Ne vem pa, ali je splačalo tudi Sandri Bašić Hrvatin.
” … Nič manj pa ne bodo v središču njihove pozornosti letos, saj jesenske volitve že zdaj vznemirjajo. Raziskovalki sta predstavili medijska lastništva in njihovo prepletenost, izdajo knjige pa je omogočil Open Society Institute.” ?????
www.globalresearch.ca
Centre for Research on Globalisation
Centre de recherche sur la mondialisation
George Soros: Prophet of an “Open Society”
Karen Talbot
www.globalresearch.ca 4 July 2003
The URL of this article is: http://globalresearch.ca/articles/TAL307A.html
——————————————————————————–
George Soros: “The billionaire trader has become eastern Europe’s uncrowned king and the prophet of “the open society”. But open to what? by Neil Clark, New Statesman, June 2, 2003
A review by Karen Talbot
George Soros, is known as a Hungarian émigré philanthropist, a proponent of human rights and the “open society,” and, just incidentally, a financier —one of the richest men in the world. Soros recently criticized George W. Bush saying in an article in the Financial Times of London that his administration’s Iraq policies were “fundamentally wrong” and that they are premised on the “false ideology that U.S. might gave it the right to impose its will on the world.” Many of us in the peace movement would say: “he got that right!” We might be inclined to praise him and to believe that this confirms that he really is a “do-gooder”—an image, by the way, that he carefully cultivates, especially through various NGOs. In fact numerous non-profit organizations have received funds from his foundation because they have bought into that perception.
But let’s take a closer look to see what is motivating Soros. Neil Clark, writing in an incisive article the New Statesman (June 2, 2003), points out that Soros “made billions out of the Eastern currency crash of 1997,” and that he was fined last year “for insider trading by a court in France.” In fact currency speculation is his modus operandi and if this contradicts his pronouncements against “market fundamentalism” and in favor of “civil society, ” well, so be it. In fact, Clark reported that when queried about the turmoil his speculation caused to Far Eastern economies in 1997, Soros replied: “As a market participant, I don’t need to be concerned with the consequences of my actions.”
But all of this is just the tip of the iceberg. What of the NGOs Soros established and finances? Who are the other leaders of these groups? Clark informs us that at Human Rights Watch, for example, there is Morton Abramowitz, U.S. assistant secretary of state for intelligence and research from 1985-1989` and now a fellow at the Council on Foreign Relations; Warren Zimmerman former ambassador “whose spell in Yugoslavia coincided with the break up of that country”; and Paul Goble, director of communications “at the CIA-created Radio Free Europe/Radio Liberty (which Soros also funds).”
According to Clark, Soros’ International Crisis Group “boasts such ‘independent’ luminaries as the former national security advisers Zbigniew Brzezinki and Richard Allen, as well as General Wesley Clark, once NATO supreme allied commander for Europe. The group’s vice-chairman is the former congressman Stephen Solarz, once described as ‘the Israel lobby’s chief legislative tactician on Capitol Hill’ and a signatory, along with the likes of Richard Perle and Paul Wolfowitz, to a notorious letter to President Clinton in 1998 calling for a ‘comprehensive political and military strategy for brining down Saddam and his regime’.”
So much for Soros’ opposition to Bush’s Iraq policies.
There’s more! Who are Soros’s business partners at the Carlyle Group—one of the world’s largest private equity funds, which makes most of this profit from defense contracts? They include the former secretary of state James Baker and Frank Carlucci, former defense secretary, George Bush, Sr, and “until recently, the estranged relatives of Osama BinLaden.” Soros has invested more than $100 million in Carlyle, Clark tells us.
He also points out that “Soros may not, as sometimes suggested, be a fully paid-up CIA agent. But that his corporations and NGOS are closely wrapped up in U.S. expansionism cannot seriously be doubted.”
This brings us back to the question; “why has Soros lambasted Bush?” The answer lies in understanding that, more than ever, within the Wall Street power elite there may be differences in tactics but seldom are there significant differences in the end goal—opening the way for the maximization of corporate profits everywhere around the world. Today, there is basically a oneness of purpose in promoting U.S. imperial dominance, and in the process, attempting to solve a deepening global economic crisis by controlling diminishing petroleum and energy resources.
How does this play out where Soros is concerned? As Clark points out, “Soros is angry not at Bush’s aims—of expanding Pax Americana and making the world safe for global capitalists like himself—but with the crass and blundering way Bush is going about it. By making U.S. ambitions so clear, the Bush gang has committed the cardinal sin of giving the game away. For years, Soros and his NGOs have gone about their work extending the boundaries of the ‘free world’ so skillfully that hardly anyone noticed. Now a Texan redneck and a gang of overzealous neo-cons have blown it”
Soros’ way is to use a few billion dollars, some NGOs and a “nod and wink from the U.S. State department” to bring down foreign governments that are “bad for business” to seize a nation’s assets, and even get thanked for your ‘benevolence,’” according to Clark. This method has worked for Soros and his cohorts.
Take the collapse of the Soviet Union, for example. Clark points out that “Soros’ role was crucial: “From 1979, he distributed $3 million a year to dissidents including Poland’s solidarity movement, Charter 77 in Czechoslovakia and Andrei Sakharov in the Soviet Union. In 1984, he founded his first Open Society Institute in Hungary and pumped millions of dollars into opposition movements and independent media. Ostensibly aimed at building up a ‘civil society”, these initiatives were designed to weaken the existing political structures and pave the way for eastern Europe’s eventual exploitation by global capital. Soros now claims with characteristic immodesty, that he was responsible for the “Americanization” of eastern Europe.”
More recently, there is the case of Yugoslavia. As Clark puts it:
“TheYugoslavs remained stubbornly resistant and repeatedly returned Slobodan Milosevic’s reformed Socialist Party to government. Soros was equal to the challenge. From 1991, his Open Society Institute channeled more than $100 million to the coffers of the anti-Milosevic opposition, funding political parties, publishing houses and “independent” media such as Radio B92, the plucky little student radio station of western mythology, which was in reality bankrolled b one of the world’s richest men on behalf of the world’s most powerful nation. With Slobo finally toppled in 2000 in a coup d’etat financed, planned and executed in Washington all that was left was to cart the ex Yugoslav leader to the Hague tribunal, co-financed by Soros along with other custodians of human rights, Time Warner Corporation and Disney. He faced charges of crimes against humanity, war crimes and genocide, based in the main on the largely anecdotal evidence of (you guessed it) Human Rights Watch.”
Clark points out that “since the fall of Milosevic, Serbia, under the auspices of Soros- backed “reformers”, has become less, not more, free. The recently lifted state of emergency saw more than 4,000 people arrested, many of them without charge, political parties threatened with bans, and critical newspapers closed down” This has been so blatant that it was condemned by the UN Commission on Human Rights and the British Helsinki Group
“Soros has made money in every country he has helped to prise ‘open’. In Kosovo, for example, he has invested $50 million in an attempt to gain control of the Trepca mine complex, where there are vast reserves of gold, silver, lead and other minerals estimated to be worth in the region of $5 billion. He thus copied a pattern he has deployed to great effect over the whole of eastern Europe of advocating ‘shocking therapy’ and ‘economic reform’, then swooping in with his associate to buy valuable state assets at knock-down prices,” according to Clark.*
In Hungary, Soros is the benefactor of the Free Democrats party “which has pursued the classic Soros agenda of privatization and economic liberalization—leading to a widening gap between rich and poor,” says Clark.
“The Soros strategy for extending Pax Americana differs from the Bush model, particularly in its subtlety. But it is just as ambitious and just as deadly,” Clark concludes.
Of course, in the case of Yugoslavia, ultimately the Soros approach was not enough so the overwhelming might of the U.S. military was brought into play.*
For background information on the former Yugoslavia, see “The Real Reasons for the War in Yugoslavia: Backing up Globalization with Military Might,” by Karen Talbot, http://icpj.org/military_build.html
——————————————————————————–
Copyright K Talbot 2003. For fair use only/ pour usage équitable seulement .
——————————————————————————–
[home]
In toliko so cerkveni ministri ala Lovro Šturm ter etični in profesionalni novinarji imeli se za posmehovati dejstvu, da so novinarsko peticijo podpisale tudi urednice Cicibana, Pila in podobnih revij.
Zdaj je jasno zakaj: če si v lasti cerkve, ti pritisk klera ne umanjka.
Še dobro, da cerkev ne promovira pornografije v Cicibanu…
@Ciciban
Saj obstaja konkurenca tipa na tej strani promovirane “open code” (glej reklamo za center za oprto kodo) www.bomi.si …
Kakorkoli obračamo mediji reflektirajo. Ne, da bi mi bila refleksija všeč pa vendarle. Tudi vlada kako vlada mi ni všeč. Pa je vendarle razlika. Strinjam se z g. Bučarjem, ki je danes na radiju žalostno ugotovil, da gre vse proti rumenem. Pristajanje na kvazi kapitalistično paradigmo, da je dobro kar vse kar se dobro prodaja je velik civilizacijski korak nazaj. Glorifikacija kapitala kot edinega razsodnika in »giga drugega«, ki predpostavlja in ve za vse užitke je brc v temo. No, pa to je že Roza povedal v Skopuhu. Kultura se pač ne splača. Razvoj tako majhnega slovenskega trga se kapitalistično ne splača?! In zato rumeno, da se gladko bere in tekoče gleda. Najbolje kar v kakšnem svetovnem jeziku. Vendar tudi mediji so del kulture. So nosilci jezika in še marsičesa. Zatorej, previdno.
To, da je danes RTVSLO v takšnem programskem krču, ki ga je zabelila še RKC s svojimi duhovnimi vložki (preko vlade se razume, da se JJ ne bi spet izvil in odblefiral, da s tem nima nič), je velik nacionalni hendikep. (Rutarjev) Nacionalna kastracija brez primere.
Mediji so bili in bodo vedno pod udarom politike. To so usta in glasilke. V medije naj vrže kamen tisti politik, ki si jih ni želel imeti na svoji strani ! Torej ne gre pričakovati da bo pritisk kar izginil. Lahko pa se tvorci medijev uprejo s strokovnostjo. To je vse kar imajo.
Sta avtorici v svoji takoimenovani raziskavi pojasnili ozadje pogroma nad liberalnimi reformisti? Kateri kapital konkretno je stal za tem? Če ni bil kapital, potem jima očitno manjka neka ključna vsebina oziroma njune teze ne znajo razložiti obdobja najbolj enostranskega in napadalnega poročanja medijev v slovenski zgodovini.
> takoimenovani raziskavi
Gospod Štih,
prav vam nekaj hudo manjka. Na tako nizkem nivoju ni možno komunicirati!
Jože Tanko, kdo obvladuje medije?
V dnevniku Finance preberem o intervjuju ribniškega poslanca gospoda Jožeta Tanka, ki ga je dal tedniku Demokracija. Tanko pravi: »Tajkuni obvladujejo večino tiskanih medijev.« Po Tankovem mnenju je novinarska peticija razgalila medijsko dvoličnost v slovenskem prostoru. Najvplivnejši ribniški in slovenski poslanec, večletni občinski svetnik in župan iz vrst SDS, Jože Tanko, pa je ravno prvi napisani član Programskega sveta občinskega REŠETA!? Tudi našega ribniškega poslanca in bivšega ministra mag Janeza Drobniča in NSi to nič ne moti!? Kdo vse obvladuje medije? Kdo koga razgalja dvoličnosti?
Demokracija ni samo za ene, predvsem pa ne mediji!
Anika, upam da veste, da je Soros najvec denarja zasluzio na spekulaciji z Britanskim funtom?
“Amerika i Engleska bice zemlja proleterska” so mene ucili od leta 1951.
Pogosto citiram iskusenega Beograjskega politika: “Edino so novinarji slabsi od nas”. Potem ni potrebno veliko denarja…
obnašanje premieja in Janeza Janše ne zasluži tolikšne medijske pozornosti. Strokovnjaki bi morali premišljevati predvsem o tem kaj se mora ukreniti, da v prihodnje ne bodo nastajale podobne razmere in kdo mora ukrepati. Državo je potrebno voditi razumno in od novinarjev pričakujemo, da bodo na široko in dolgo pisali o njenih ukrepih ter prizadevanjih za duhovno in materialno rast naroda ter njegovo ustvarjanje.
Preusmerimo se iz nenehnih analiz ekscesov v prizadevanja za vspostavitev boljšega sistema vodenja države, sistema, ki bo sposoben pravočasno izločevati ekscese! Danes je pretežni del medijev usmerjena v poročanje o ekscesih politikov, o jari gospodi in podobnem. Je pa nekaj novinarjev, ki zaslužijo vse spoštovanje in za njimi bi morali korakati napredni državljani in državljanke.
Igor, jaz sem po izobrazbi naravoslovec in inženir in dajem vsebini prednost pred formo. Zato se strinjam, da se na takšnem nivoju ne da pogovarjati, saj tvojo komunikacijo dojemam kot nekaj pod vsakim sprejemljivim nivojem.
Ampak vseeno - če z neko teorijo skušam pojasniti nek pojav in mi nekdo pokaže ključni del tega pojava, ki ga teorija ne zna pojasniti moram nazaj za risalno mizo. Enako pričakujem od tovarišic.
Želim, da pojasnijo pogrom nad liberalnimi reformisti v letu 2005, kot največjo medijsko anomalijo v zgodovini samostojne Slovenije.
Morda je njihovo teorijo le potrebno razširiti - v tem primeru bodo zlahka identificirali podli, povampirjeni kapital, ki je stal za pogromom (del pogroma je izvajal tudi Mirovni Inštitut, tako da je zadevo še lažje identificirati).
Po drugi stranii pa ima medijska krajina lahko še neko drugo, bistveno hujšo anomalijo kot je lastništvo. Takšno, ki se je takoimenovane raziskovalke niso dotaknile.
Hipoteza - 99% starega medijskega kadra je zraslo v okolju “pluralizma znotraj partije” in se v SFRJ upiralo proti socializmu z geslom “za boljši socializem”. Še vedno so v medijih. Svoje takoimenovano “znanje” so prenesli na mlade generacije, ki so jih pretežno filtrirali. Odtod naravni bias medijev.
Hipoteza 2- v slovenskih medijih so peer pressure in peer relacije močnejše od kapitala.
So raziskovali kaj od tega?
Se mi je zdelo, da ne.
Jaz pa še vedno od nekoga, ki se ima za nekakšnega strokovnjaka pričakujem, da bo znal na kredibilen način razložiti pogrom nad liberalnimi reformisti.
Tomaž Štih
>>Igor, jaz sem po izobrazbi naravoslovec in inženir >Jaz pa še vedno od nekoga, ki se ima za nekakšnega strokovnjaka pričakujem, da bo znal na kredibilen način razložiti pogrom nad liberalnimi reformisti.
Tomaž Štih:
Igor, jaz sem po izobrazbi naravoslovec in inženir
Ti je žal ker nisi diplomant FDV? Kje je tista stranka, ki jo obljubljaš že 3 leta? V ilegali, kot ti tvoji opevani liberalni reformisti?
Jaz pa še vedno od nekoga, ki se ima za nekakšnega strokovnjaka pričakujem, da bo znal na kredibilen način razložiti pogrom nad liberalnimi reformisti.
Jaz bi pričakoval od tebe Tomaž, da poveš KAJ JE BILO Z NJIMI. Saj si njihov somišljenik, sopotnik, ti veš vse, tudio kaj je z njimi.
p.s. komentar pred tem je pač posledica napačne uporabe editorja
Vidim, da se kolegi iz Zaresa nočejo več pogovarjati o medijih, ampak bi radi napadali. Žal ta takšne Golobičevske neumnosti nimam časa. Dejstvo, ki sem ga izpostavil je velika luknja v razumevanju delovanja medijev v Sloveniji. Še en primer je denimo odnos do ameriškega predsednika. Res me zanima kateremu kapitalu je bilo v interesu v Sloveniji ustvariti 90% negativni odnos do ameriškega predsednika?
Spoštovani kolega Štih,
mnenje o ameriškem predsedniku si delimo z milijardami ljudi, s kolikimi si ga delite liberalci ne vem, tudi Američani ga ne podprirajo več kot 30%. Kako je že s tem kaj je že bilo s temi liberalnimi ekonomisti. Po mojih podatkih so nekateri kandidirali na Primorski univerzi, pa se jim ni izšlo pa so ostali v varnem naročju ljubljanske Ekonomske fakultete, eden je v Ameriki, dva sta na Sorboni v Kranju. Če ti veš kaj več kar povej, zase itak govoriš, da nisi ravno ekonomist, no ja saj to niso bili vsi če prav razumem njihovo preokupacijo.
Jaz sem gotovo zelo zanimiva tema pogovora, ampak tu govorimo o vplivu na medije; o tem, katere skupine ga imajo in o pojavih, ki bi jih bilo treba s tem pojasniti. In nekako nekateri pojavi ostajajo nepojasnjeni; enoumje pa predstavljeno kot nekakšna prednost. Zato je s slovenskimi mediji križ. Ker jih bolj kot realnost zanimajo neustrezne marksistične teorije o nadzoru medijev, ki ne pojasnjujejo ključnih pojavov v medijih.
“Očitno se mu je splačalo. Ne vem pa, ali je splačalo tudi Sandri Bašić Hrvatin.”
@ervinator: podn, čestitam
“predstavili raziskavo (!!!) o vlogi države v medijskem sektorju (!!!) v Sloveniji.\”
TŠ:
“Sta avtorici v svoji takoimenovani raziskavi pojasnili ozadje pogroma nad liberalnimi reformisti?”
LOL tole je že čisto za Monty Phyton
Bral pa naš redni dostavljalec nadrealističnih štosov raziskave itak ni.
Dr. Sandra Bašić je sama kot nadzornica imela v rokah močno orožje, pa vendar ni ukrepala, s tem pa je soodgovorna za nastalo bedno medijsko sliko.
Opozarjanje je vljudno, ukrepanje je odgovorno!
“Opozarjanje je vljudno, ukrepanje je odgovorno!”
poznavanje področja pa očitno povsem nepotrebno, ali kaj?!
zaboga, bašićeva je bila predsednica sveta za radiodifuzijo! ta je omejen samo na radijske in televizijske postaje ter več ali manj na podajanje predlogov, mnenj, soglasij… in, ja, POP TV lahko teoretično vzame frekvence LOL (bi pa rad videl junaka in greh, ki bi to upravičil)
Je pa Bašićeva verjetno edina v tej državi, ki sistematično že leta preučuje koncentracijo lastništva slovenskih medijev in verjetno ena naših največjih strokovnjakih s področja medijev in medijske zakonodaje pri nas. Kaj prida pa je itak niso poslušali ne levi, ne desni. No, prvi je vsaj niso proglasili za t.i. strokovnjakinjo.
SBH je Pop teve dolgo opozarjala, zagrozila jim je z odvzemom frekvence, Pop teve na koncu nič ni naredil, SBH pa tudi ne. Zakaj bi bil problem upravičiti odvzem licence, če pa jim je v opominih ravno s tem grozila?
Opravičilo za početje naj bi bilo, da je (bila) reva?! ROTFL
Če se premakneta dva cegla na Metelkovi pride to v vse slovenske medije. Kateri vele-kapital stoji za Metelkovci?
Pro-Cerkveni mediji so pokazali pravi obraz ravno zadnji mesec, še bolj zadnji teden, ko niso čisto nič, ali skoraj nič poročali o za Cerkev najbolj sporni aferi: “cerkvena T-2 prodaja največ trde pornografije na Slovenskem”, oz. škandalu očitne perfidne dvoličnosti RKC glede na njen lastni nauk, čeprav o tem vsak dan polušamo, gledamo in beremo V drugih medijih, pa še tam so zelo očitne razlike…
Ti pro-cerkveni mediji so skoraj bianco zagovorniki aktualne oblasti.
ojej, kakšna uboga preproščina…
A sta Štih in Ervinator sploh prebrala knjigo v celoti?
Knjižice nisem prebral in o njeni vsebini nisem debatiral. H komentarju me je spodbudilo avtoričino vprašanje, zakaj so slovenski mediji takšni, kakršni so.
Preprosto ubogi novinar, pa si ti prebral, kaj sem sploh napisal zgoraj?
@Tomaž Štih
Tomaž, tokrat si pa presenetil samega sebe. O kakšnem medijskem pogromu proti liberalnim reformistom in Bushu pravzaprav govoriš? T.i. liberalni reformisti ste v slovenski prostor pripeljali nov diskurz, ki naj bi bil ekonomski, v resnici pa je šlo in gre še, za rumeno kvaziekonomijo z veliko pljuvanja, diskreditacije in malo argumentacije. Marsikatera debata, ki bi se morala opraviti in bi lahko bila koristna za družbo, je bila zavrta zaradi načina na katerega ste se razprave lotili. Ni čudno, da se je oglasilo toliko ljudi, ki so imeli kaj za povedat, žal pa so se najprej mnogi od njih zaradi nivoja debate umaknili, debati pa so se pridružili mnogi, ki so se spustili na nivo dialoga, ki ste ga t.i. libertarci vzpostavili.
Dejstvo je, da ste podprli in sodelovali pri vzponu sedanje oblasti in da ste/so imeli nekateri od vas priložnost v praksi udejaniti svoje zamisli. O učinku in epilogu ni vredno izgubljati besed. Prav tako se je neslavno končala gromoglasna zapustitev z vaše strani tako zelo popljuvane Ekonomske Fakultete. Očitno topli hlevček univerze ustanovljene po vaši meri le ni bil tako zelo privlačen. Vrnitev v okrilje EF je bila precej bolj tiha in ponižna.
“Medijski pogrom” kot ga ti imenuješ je bil zagotovo usmerjen v drugo smer (osveži si spomin z branjem strokovno šibkih a zato toliko bolj glasnih napadov na dr. Mencingerja in še nekatere priznane ekonomiste). Morda je stal zadaj tudi kak center moči, vendar bi bilo posplošeno razglabljanje o tem ravno tako abotno, kot je tvoje razglabljanje o zarotniški kampanji proti Bushu. Kritiko neumnosti, nasilnosti in nesramnosti marsikdo pač šteje za svojo dolžnost (res pa je pri tem tudi nekaj sladkega). Plačilo v tem primeru pač ni potrebno. Sicer pa, koliko te že plačajo za vsak tvoj prispevek v razgledih in financah? …. No vidiš. Tudi t.i. pogrom je bil deležen enakega plačila.
Igor, ne sprenevedaj se.
Šlo je za medijski pogrom na reformiste, ki so se pa potem odzvali enako nesramno nazaj.
Nestrokovno napadanje se je dogajalo izključno na strani nasprotnikov reform.
Nobenega medijskega pogroma ni bilo na Mencingerja, so bile pa upravičene kritike. Ampak mediji so se postavili na stran Mencingerja.
Pri Bushu in Ameriki pa je tudi tako, da ne gre le za kritiko, ampak za histerično napadanje. Pa ne samo na Busha, ampak gre za čisti antiamerikanizem.
@Anton
Težko bi se strinjal s tabo. Kljub temu sem šel in poiskal nekaj člankov t.i. reformistov iz tistega obdobja in tudi odgovore nanje. Zanimivo branje (tako z vidika realizacije zapisanih napovedi in podanih ocen, kot z vidika osebne metamorfoze nekaterih avtorjev - ni mišljeno sarkastično). Predvsem pa je zanimivo pogledati kako so bili prvi odzivi akademski, argumentirani. Kasneje pa so ti potihnili. Pa ne pod težo argumentov. Celotna razprava pa se je spustila na nivo, ki se mu ne da reči strokoven, kaj šele akademski. Bilo bi dobro, da si tudi ti osvežiš spomin. Sicer pa, vsak gleda na stvari skozi svoje oči in prav je tako. Težava nastane le tedaj, ko nekdo tega ne želi priznati in tistemu, ki se z njim ne strinja iz osebnih prepričanj, pripiše razloge in vzvode, ki z realnostjo nimajo nobene povezave in za katere predvsem nima niti najmanjšega dokaza. V prispevku, ki sem se ga dotaknil, je šlo za paranoično demonizacijo drugače mislečih. Zato se mi je tudi zdelo prav, da se zgodovinski spomin nekoliko osveži.
P.s.
Praviš, da pri Bushu ne gre za kritiko, pač pa za histerično napadanje in antiamerikanizacijo. Verjetno se boš strinjal, da v času predsedovanja Clintona v javnosti in medijih ni bilo zaznati nekega splošnega protiameriškega vzdušja. Torej vendarle gre za spremembo v politiki ZDA od prihoda Busha na oblast in je kritika posledica te spremembe in ne obratno kot bi sledilo iz tvoje trditve (razen če oceniš, da se je bistveno spremenilo javno mnenje v Sloveniji, Evropi in svetu, kar je povzročilo protiameriško vzdušje, pri čemer pa se v ZDA po odhodu Clintona ni zgodilo nič kar bi te spremembe izzvalo - popoln absurd).
Moj zgodovinski spomin je dovolj dober. Običajno je bilo tako, da so maldoekonomisti prišli do rezultatov, ki starim socialističnim ekonomistom niso bili všeč, potem so pa staroekonomisti začeli z napadi na mladoekonomiste.
Mićo Mrkaić je vse to kronološko opisal v svoji knjigi. Ironija je, da ga je celo prejšnja vlada najela za nekatere raziskave, potem so ga pa napadli, ker jim rezultati niso bili všeč.
V času Clintona res ni bilo toliko javnega antiamerikanizma, še vedno pa je bilo prisotno - v manjši meri. Bush je manj simpatičen, manj inteligenten, in so udarili na dan. Še bolj se je to začelo s septembrom 2001. Začelo se je z obtožbami, da je Amerika sama kriva itd…
S prihodom Busha tudi ni bilo bistvene spremembe v politiki ZDA. Spremembo je povzročil teroristični napad, ampak to je prineslo spremembe po celem svetu.
Dejstvo pa je, da danes te “kritike” krepko presegajo razumno mejo. To je problem. Pretiravanje in to veliko.
Ta knjiga je vredna branja in ena redkih, ki ponuja podatke in dejstva. Mnenja imamo lahko različna, brez podatkov pa je vsaka razprava brezveze. Z užitkom prebral in sem hvaležen. Več tega, prosim.
Peter
Najbrž (ni pa gotovo) je za kritično presojo medijskega polja bolje, da ga presojata raziskovalki, ki prihajata iz drugega kulturnega okolja (iz Bosne ali Srbije?), mogoče zagotavljata večjo stopnjo objektivnosti, ali pa tudi ne…
Vendar pa je vsaj zanimivo, če ne še kaj drugega, da slovenski medijski prostor raziskujeta raziskovalki, ki izhajata iz drugačnega okolja (iz ene ali dveh republik bivše SFRJ, kajti hočeš-nočeš (in to bodo sociologi in komunikologi še kako dobro vedeli) ju to - bodisi pri postavljanju izhodišč, hipotez kot pri zaključkih oziroma interpretaciji raziskave - seveda determinira (kot vsakega družboslovca, čemur ne more uiti, oz. le toliko, kolikor se tega zaveda!). Zanimivo bi bilo prebirati podobno raziskavo o medijih, ki bi jo isti raziskovalki naredili v svojem domačem okolju: med kateri tip novinarske prakse bi recimo uvrstili bosanske ali srbske medije? V družboslovju pač ni nevtralnosti…
Problem lastništva medijev ni aktualen le zdaj, temveč vsaj desetletje (o tem vprašanju je govoril tudi Milosavljevič na problemskih ali katerih že konferencah, ki jih je skliceval Drnovšek ob prevzemu svojega predsedniškega mandata), pa je ostal bolj ali manj v strokovnih krogih; nihče ni zaradi tega kaj preveč vznemirjal politikov in silil, naj kaj ukrenejo, še manj o tem obveščal javnost. Zato se mi zdi današnji pomp - glede na podobno situacijo pred nakaj leti (oz. ki traja že nekaj let)- malo za lase privlečen in zato se ne morem znebiti občutka, da je politično determiniran in pogojen.
Zakaj se tega problema nista raziskovalki trudili razrešiti (ali vsaj popularizirati) že prej, ko bi bilo mogoče lažje obrniti tok razvoja (ko še ni bil tako utečen in usidran), saj se je koncentracija lastništva šele zaćela?! Morda zato ker sta se identificirali s takratno vladajočo ideologijo, zato takratno politično obvladovanje medijev zanju ni bilo tako moteče, zdaj pa je?! Če bi jima šlopredvsem ali samo za resnico in uveljavljanje visoko strokovnega in etičnega novinarstva, bi morali z vidika aktivnega družboslovca že prej zganjati trušč in biti plat zvona, pa nista! Nagradno pitanje: Who knows why?
Knjiga, o kateri je tukaj govora, je dostopna na spletni strani projekta Media Watch: http://mediawatch.mirovni-inst.....seznam/19/