Visoko šolstvo in znanost v Sloveniji ob koncu leta 2007
admin, četrtek, 3. januar 2008GOST RAZGLEDOV
dr. Boštjan Žekš
predsednik SAZU
predsednik@sazu.si
Visoko šolstvo in znanost v Sloveniji sta ob koncu leta 2007 evropska, evropska v slabem pomenu besede, v najslabšem pomenu besede. Kot vsi vemo, evropska znanost in visoko šolstvo ne ujameta koraka s svetom ter vedno bolj zaostajata. Predvsem zaostaja celinska Evropa, znotraj nje pa posebno centralna in južna Evropa. Zaostajamo za anglosaškimi državami, pa tudi hitro rastoče, ambiciozne razvijajoče se države nas dohitevajo in nas bodo, če bo šlo tako naprej, tudi dohitele in prehitele. V Sloveniji zaostajamo še bolj, pa se nam to ne zdi kritično, ker se primerjamo z okoljem, ki itak zaostaja.
Predvsem celinska Evropa ne vlaga dovolj v znanost in v visoko šolstvo, niti ne iz državnih niti iz zasebnih virov. Ne razumemo, da je to vlaganje v prihodnost, brez katerega svetle bodočnosti pač ne bo. Zdi se nam, da so vlaganja v državo in njeno birokracijo in vojsko, vlaganja v kmetijstvo ali vlaganja v socialne transfere pomembnejša in se ne zavedamo, da vlaganja v šolstvo, visoko šolstvo in z njim povezano znanost najbolje rešujejo socialne probleme. Evropska unija se na ravni besed teh ključnih problemov zaveda in je začela že pred časom z bolonjsko reformo visokega šolstva, ki bi načeloma lahko vodila do vsebinskih sprememb v visokem šolstvu, z Lizbonsko strategijo, ki naj bi vnesla novega vetra (in denarja) v raziskovalno sfero, z evropskimi okvirnimi programi, ki naj bi povezovali evropske raziskovalne skupine, in z ustanovitvijo Evropskega raziskovalnega sveta, ki naj bi vzgajal in podpiral elito evropske znanosti. Vendar so to, finančno gledano, relativno majhni projekti, mošnje ostajajo pri posameznih državah, ki, razen redkih izjem, ne povečujejo svojih vlaganj v znanost in visoko šolstvo.
Drug velik problem te evropske scene pa je iz evropskih tradicij pretirano razvita egalitarnost (ponekod oplemenitena še s socialistično-komunističnimi izkušnjami), ki jo napačno tolmačimo, kot da smo vsi enaki, ne pa, da smo kljub različnosti vsi enakopravni. Za to ne vzpodbujamo izjemnosti, ne ljubimo elit in se ne zavedamo, da jih potrebujemo za svoj razvoj. S tem je povezano tudi prepričanje, da je za to »enakost« odgovorna država, ki mora skrbeti za to, da bomo vsi dobili enako šolsko vzgojo in imeli enake možnosti za znanstveno delo, vloga samega posameznika pa je pri tem nepomembna. Ne zavedamo se, da na tak način res lahko zagotovimo enako vzgojo za vse, da pa je ta vzgoja lahko le povprečna, in enake možnosti za raziskovalno delo za vse, da pa so te možnosti lahko le slabe.
V Sloveniji imamo trenutno oba sistema – visokošolskega in znanstvenega – prenapihnjena. Znanstveni vključuje ogromno število raziskovalcev, v katere sredstva ne vlagamo, ampak jih bolj ali manj enakomerno delimo, tako da z malo pretiravanja lahko rečemo, da vsakdo dobi nekaj in nihče dovolj za resno raziskavo. Po približnih ocenah je cena raziskovalne ure, ki je sicer nekak arhaičen pojem, ki nam je ostal iz preteklega obdobja delitvenega socializma, približno dvakrat premajhna, tako da bi morali državni denar za znanost dvakrat povečati ali pa število prejemnikov tega denarja dvakrat zmanjšati. Tudi preveč enakomerna delitev denarja ima katastrofalne posledice, ki se vidijo v tem, da smo glede na znanstveni izplen v povprečju dobri, v elitnosti pa izjemno slabi. Če gledamo le število publikacij iz Slovenije v mednarodnih znanstvenih časopisih, smo kar dobri. Število publikacij je v zadnjih petnajstih letih v Sloveniji izjemno naraščalo, tako da smo bili v tem obdobju po prirastku v samem svetovnem vrhu, po številu objav na prebivalca pa smo sedaj nad evropskim povprečjem.
Če pa gledamo število izjemno odmevnih del, je to pri nas zelo majhno in smo po tem kriteriju na samem evropskem dnu. Če izjemnosti ne vzpodbujamo, jo pač nimamo. To se odraža tudi na naši uspešnosti na razpisih Evropskega raziskovalnega sveta. Ta svet, ki je začel letos delovati, naj bi skrbel za financiranje visoko kvalitetnih osnovnih raziskav in naj bi pri svojih odločitvah upošteval le kvaliteto predloga in predlagatelja, ne pa nacionalnih kvot, delitve med vedami in področji, itd. Prvi razpis je bil namenjen mladim znanstvenikom, to je raziskovalcem, ki so po doktoratu opravili še podoktorsko izpopolnjevanje in naj bi bili stari okoli 30 let ali pa nekaj čez. V povprečju naj bi povprečen štirileten projekt dobil milijon evrov, kar omogoča kvaliteten začetek samostojnega raziskovalnega dela in kar je vzbudilo izjemen interes med raziskovalci v Evropi. Prijav je bilo skoraj 10.000, tudi iz Slovenije, v drugi krog ocenjevanja pa se je uvrstilo okoli 600 projektov, med katerimi pa ni več nobenega iz Slovenije. So pa s Cipra, iz Bolgarije, iz Romunije, iz Slovaške, iz Madžarske in iz Češke, da ne omenjamo bolj zahodnih držav. Ta rezultat je za Slovenijo katastrofalen, ker pomeni, da sedaj nimamo izjemnih mladih znanstvenikov in da zato v prihodnje ne bomo imeli izjemnih starejših znanstvenikov.
Podobno je z visokim šolstvom, kjer tudi ne vzpodbujamo izjemne kvalitete in ne ločujemo zrnja od plev. Vsi smo državni uradniki in ne glede na svoje uspehe in svoja prizadevanja prejemamo približno enako plačilo, kar ni ravno stimulativno in ne vodi k izjemnim dosežkom. Ločitve zrnja od plev nismo sposobni niti na višjem nivoju med posameznimi oddelki, posameznimi fakultetami ali posameznimi univerzami. Vsi smo enaki in vsi si zaslužimo približno enako plačilo. Ob tem je treba omeniti še ogromno, prav nesorazmerno število študentov ter financiranje, ki je približno dvakrat premajhno, kar vodi do dvomljive kvalitete. Državna sredstva za visoko šolstvo bi morali podvojiti ali število študentov razpoloviti, da ne omenjamo neprijetne teme, uvedbe šolnin.
Uradniški status znanstvenikov in visokošolskih učiteljev slabo vpliva tudi na sodelovanje z gospodarstvom in z družbo v celoti, saj ne omogoča primernega nagrajevanja uspešnih posameznikov. Sedaj se sicer kažejo možnosti za bolj fleksibilno porabo nedržavnih sredstev, katere obseg še ni čisto jasen, toda nekaj podobnega bi moralo veljati tudi za državna sredstva.
Kaj storiti? Predvsem postopno povečevati državna sredstva za znanost in za visoko šolstvo ter s tem začeti takoj. Ta sredstva je treba usmeriti v zelo kvalitetne skupine, oddelke, fakultete in univerze. Če jih bomo po starem več ali manj enakomerno delili, bo efekt ničen. Ob tem pa je nujno, da naše visokošolske inštitucije razdržavimo s tem, da jim damo popolno avtonomijo. Morajo biti popolni lastniki svojega premoženja, s katerim svobodno razpolagajo, ter morajo svobodno in avtonomno odločati o izbiri svojih učiteljev in znanstvenikov ter jih brez uradniških omejitev plačevati po njihovih zaslugah in dosežkih.
V tem smislu sedaj v celinski Evropi predstavlja svetlo izjemo Francija, ki je pod novo vlado začela z resnimi reformami visokega šolstva in znanosti. V naslednjih petih letih bodo povečevali tako proračun za znanost kot proračun za visoko šolstvo za eno milijardo evrov letno. Ta dodatna sredstva bodo usmerili le na najboljše univerze in raziskovalne inštitute, ki pa obenem dobe popolno avtonomijo in lahko poleg raziskovalcev in profesorjev, ki so državni uradniki, najemajo tudi take s posebnimi pogodbami. Zanimivo je to, da so vse francoske univerze bile proti tem reformam, toda parlament je vladni predlog podprl in sprejel. Pri nas je bivši minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo skušal iti z majhnim, zelo majhnim korakom v podobno smer, pa je bil odpor univerz, profesorjev, študentov in sindikatov tako hud, da je moral odstopiti.
Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | 
| 
|
SAZU: Po približnih ocenah je cena raziskovalne ure, ki je sicer nekak arhaičen pojem, ki nam je ostal iz preteklega obdobja delitvenega socializma, približno dvakrat premajhna, tako da bi morali državni denar za znanost dvakrat povečati ali pa število prejemnikov tega denarja dvakrat zmanjšati.
Zelo ucinkovit ukrep bi bila preusmeritev belih slonov socrealisticne znanosti UKC in IJS na samofinansiranje! Ukinitev obvezne slovenscine na tehnicnih fakultetah. To bi verjetno naredil nekaksen na Sarkozy, recimo Mic’o Mrkaic’
Še ena v vrsti bolj ali manj pravilnih diagnoz, tokrat izpod peresa prvega med elito v SAZU. Še zmeraj pa precej megle pri konkretnih rešitvah za v bodoče. Zmoti tudi nekaj podrobnosti, taka je npr. preprostost razlage, zakaj so npr. striokovne objave številne, manjka pa ekskluzivnost tipa Nature. Dobršen del resnice leži namreč v dejstvu, da je oprema s katero delajo slovenski raziskovalci večinoma predpotopna in ne na manjku pameti. Manjka oprema, odzadaj pa denar zanjo seveda. Za odličnost je nadalje potrebna tudi kritična masa in tudi te primanjkuje pri nas. To je ponovno v nasprotju s trditvijo, da je polovica zaposlenih v tem sektorju preveč (glede na namenjeni denar). Vsak, ki je bil in delal v katerikoli od omenjenih držav, kjer raziskovalna odličnost je, lahko potrdi, da je bistvena razlika dostopnost vrhunske opreme (razvoj je ravno tako hiter kot pri mobilni telefoniji, računalnikih,.. zastara nekje v treh letih) in ne v bolj pametnih in inovativnih raziskovalcih. Pozabi se omeniti še obrtniška pamet na Balkanu, kjer se inovativnost in znanje meri z vatli prodaje slabega izdelka (omenjen je izplen projektov v evrobirokratski kuhinji evalvacije, ki jo cenjeni gospod očitno slabo pozna in je v veliki meri oprta na uspešnost lobijev, ki nam jih niti naš komisar ne zagotovlja - očitni formalist brez občutka realnosti evrobirokracije), ter ob tem povratna samovšečnost, ki zanika potrebo po kvaliteti. pričakoval bi diagnozo, ki bi bila alternativna splošni oceni pomanjkanja inovativnosti, ki jo prodajajo predsedniki gospodarskih zbornic, taki in drugačni ekonomisti, politična elita v edino obrtnikom naklonjeni Sloveniji. Škoda, zamujena priložnost čistih misli, ki smo jih bili prej vajeni izpod peresa prof. Bernika. S ponavljanjem enih ta istih obrabljenih tez, ne da bi konkretno pogledali kaj na nacionalnem nivoju (pravilno je povedano, da je EU financiranje znanosti slepomišenje in dober izgovor državi, ki mora sredstva zagotoviti - Ljubljana in ne Bruselj, tam je dodatna žepnina in ne osnovna infrastruktura) počne država s svojo znanostjo in visokim šolstvom in zastavitvijo lastnega ugleda in besede, da se ladja zamenja za vrhunski masni spektrometer, metri asfalta za raziskovalne projekte, obrtništvo torej za razum, brez tega ne bo kvalitete, opa tudi SAZU lahko mirno ukinemo in prihranimo veliko goro denarja (saj so očitno elitni razumniki v njej le dobro plačani državi prijazni uradniki).
Če bo slovenski znanosti in viisokemu šolstvu namenjeno toliko, kot konkretnega prinaša objvaljeno, potem je mogoče le prav, da se SAZU, samoukine (po berniku zapre sama vase). Bo več za ladjo.
Ni kaj, s predlogom kolega Žekša se lahko samo strinjam. Tistim, ki se trudimo boriti v mednarodnem konkurenčnem znanstveno-raziskovalnem prostoru in držati korak s konkurenco, je zadeva sama po sebi jasna. Ne moreš biti vrhunski svetovni tekač na 100m, če občasno nastopaš le v vaški ligi s še dvema sokrajanoma, pri tem pa vsi trije za sodelovanje dobite klobaso in pivo. Preboj med svetovno elito je možen le, če te starši in prvi trenerji v rani mladosti usmerijo v elitne domače in nato tuje klube, kjer so pogoji za delo vrhunski, takšna pa tudi konkurenca in nagrade za uspehe. V športu se nam to zdi nekako samo po sebi umevno, če pa poskušate to uveljaviti na znanstvenem in raziskovalnem področju, pa te domači znanstveno-raziskovalni krovni lobi pribije na križ kot heretika in škodljivca št. 1.
Zato se bojim, da francoski način reforme pri nas ne bo šel skozi. Če to ni uspelo pod to avtoritarno vodeno vlado, bo v naslednjih levičarskih še bistveno manj. Zato malce dvomim v realističnost podvojitve deleža sredstev za visoko šolstvo in znanost. Mislim, da je več uspeha mogoče pričakovati, prvič, s strani novih privatnih univerz, temelječih na bolj poslovnem in manj egalitarnem načinu najemanja in nagrajevanja profesorjev ter privabljanja top študentov. In drugič, da pač starši svoje surove bisere v zgodnji dobi pošljejo na študij v tujino, kjer se bodo obrusili v vrhunske znanstvenike svetovnega formata.
Ampak ta drugi način je seveda samomorilski za razvoj domače države, saj odliva najboljši možganski potencial v tujino, domača znanstvena srenja pa še bolj relativno zaostaja. EU se poskuša temu brain-drainu upreti prav z ustanovitvijo ERC (European Research Council), ki spodbuja, da bodisi domači vrhunski talenti in izdelani znanstveniki ostanejo v Evropi, bodisi jih z velikodušnimi plačami in dodatnim raziskovalnim denarjem privablja od zunaj.
Čestitam za imenitno povzetje stanja. Potrebne so reforme v smislu povečanja sredstev, vendar tudi večje učinkovitejšega nagrajevanja, manjše sociale (ni večje in bolj lažne socialistične morale kot je ta v akademskih krogih), ob tem pa manj navidezne in več prave znanosti, vendar tudi boljših učiteljev in razvojnega delovanja za gospodarstvo.
Nemško - francoski pristop z odločitvijo za odlične univerze bi lahko bil eden od predlogov za domačo rabo. To bi bila tudi edina rešitev za ljubljansko univerzo, ki izgublja z drobitvijo enake ravni sredstev na več ustanov, povečanjem števila študentov, ter birokratizacijo. Morda bi se Univerza morala skrčiti na zgolj njen vitalni - raziskovalni del, osredotočen v drugo in tretjo (doktorsko) stopnjo izobraževanja, obenem pa bi ob njej lahko nastale visoke strokovne in poslovne šole, kjer bi se predvsem učilo. Nujna je uvedba šolnin, pogodb s gospodarstvom, uvedba angleščine kot drugega jezika (nekaj programov zgolj v angleščini), odprti prostor za gostujoče profesorje, privabljati najboljše iz Srednje in Jugovzhodne Evrope etc.. Izkoriščati lokacijo in odpreti možnost. Generacija univerzitetnih elit rojena med leti 1940 in 1950 odhaja. Čas je za resne spremembe, ali vsaj dovolj jasno izraženo utopijo, ki lahko usmeri spremembe. Ključ je v ljubljanski univerzi.
Vsekakor je poskus e-revije Razgledi, da v spletno razpravo vrne tematiko slovenskega visokega šolstva in raziskovanja hvalevreden. Lanska pomladna razprava (Z akademiki gre hitreje kot s kadilci…) je pokazala pravo moč spletnega dialoga, ki ga žal klasični mediji, tudi zaradi preredko posejanih terminov za take razprave in slabo realizirane možnosti repliciranja, niso sposobni izvesti. Zato je tokratna izbira predsednika SAZU kot gosta Razgledov in posledično kot nadaljevalca spletnega klepeta naslednja posrečena poteza urednika revije. Obžalujemo lahko le, da komentatorji, bojim pa se, da je v podobnem položaju tudi akademik prof. dr. Žekš, ne razpolagamo z analitskimi podatki, ki bi izhajali iz temeljitih študij o stanju našega visokega šolstva/raziskovanja in ki bi nato omogočili učinkovit nasvet vladi, kako naprej pri oblikovanju strategije za izkoriščanje najpomembnejšega resursa vsakega naroda, namreč njegovega človeškega kapitala. Ob danes razpoložljivih podatkih in presojah lahko zgolj ostajamo na posplošeni razpravi in nas zato ne smejo čuditi kritični pomisleki v tej smeri (@james), ki se bodo brez dvoma ponavljali. Prepričan sem, da pogledovanje po tujih vzorih pa četudi so to zanimive poteze najprej nemškega in zdaj še francoskega visokošolskega resorja, kako z dodatnimi proračunskimi injekcijami okrepiti elitne raziskovalne univerze, ni nujno učinkovit recept za dosego premikov v vsakem prostoru. Skrivnosti finskega in irskega uspeha ležijo npr. drugje, s tem da seveda tudi njihove izkušnje niso nujno primerne za nas. Čez palec se lahko strinjam, da sta skromna usmeritev javnega denarja in zaradi zgodovinskih razlogov odsotnost dotoka podjetniškega kapitala v obe obravnavani sferi pri nas pomemben razlog njune obubožanosti, da pa zgolj povečanje alimentacije brez skrbno pripravljenega načrta njenega usmerjanja ne bo zagotovilo uspeha. Tak načrt pa najbrž ne more nastati v ministrskih kabinetih, ker tej zadevi nikjer tako ne strežejo, tudi v Franciji ne, čeprav je končna odločitev bila ministrska oz. vladna. Tako kot samo resorna odločitev ne more uveljaviti in udejaniti bolonjske reforme (za katero sem še vedno prepričan, da je v svojem anglosaškem izhodišču dobra rešitev), ki je ob preslabi presoji prostora doživela neustrezno implementacijo in se zato zdaj (ne samo pri nas) srečuje s težavami, ki občasno zbujajo sum zaključka v katastrofalnem neuspehu. Zaključim naj z osebnim mnenjem, ki ga nikomur ne vsiljujem: seveda je za vsak prostor elitno intelektualno občestvo ključnega pomena, vendar ne morem mimo prepričanja, da pot do njega vodi preko splošnega dviga kvalitetne izobrazbene ravni populacije.
Kot, da sem edini v frontnem jarku, povedano drugače, edini ki se mu ni potrebno dobrikati (zaradi neskritega političnega udejstvovanja cenjenih sogovornikov?) razdeljevalcu davkoplačevalsjkega denarja in se tolčem za denar vsepovsod z rezultati svojega dela, popolnoma stran (lastna odločitev) od politike? Naj ponovim, da mislim da smo pri nas kar dobri diagnostiki, čeprav so tudi v diagnozah včasih stvari postavljene iz pete na glavo. Tudi ni nujno povzemanje tujih modelov zagotovilo uspeha - in se v tem primeru ne strinjam z gospodom Damijanom. Primer, ki ga omenja Franc pravi, da usmerjeno izobraževanje pri nas ni uspelo, bolonjsko usmerjeno izobraževanje pa ima možnost v anglosaškem svetu. Zakaj? A je vzrok neskončno bolj prozaičen, kot izgleda iza univerzitetnih pisarn? A gre za splošni balkanizem v družbi, ki sprejema pravila igre, nobeden pa jih v resnici ne upošteva (oz. smo spretni in uspešni le, če jih zaobidemo)? Absolutno je potrebno usmeriti (in to za začetek še več, kot omenjeni dvakratnik) več sredstev v raziskave in visokošolstvo - v tem ni nestrinjanja. Tisto kar npr., je v praksi najbolj pomembno pa je kakšni bodo kriteriji po katerih se bodo sredstva delila, kdo jih bo izdelal, kdo sploh upošteval, kdo odločal kaj,..(zmeraj torej politični subjekti?). O tem je treba govoriti hkrati z razbitjem Univerze, samofinanciranjem institutov,… Mogoče napisano uglednih profesorjev pred mano temelji na dejstvu, da sta oba močno vpeta tako v dnevno politiko, kot v univerzitetno politiko in pridobivanje projektnega denarja, ob nesporni kvaliteti in odličnosti, predstavlja “malo malico” in je problem le v omejenih sredstvih? Tudi prav, ampak nikakor ne gre podcenjevati izvrstnih mladih kolegov, ki do sredstev ne pridejo, kljub veliki perspektivnosti (podoktorski projekti? ma ne me basat). Verjetno bo treba iti po poti, ki jo je omenil prof. Erjavec, saj centralističnih odločitev francozov ne bi uspeli uveljaviti pri nas. Del pa bo moral ostati financiran iz države, saj si ne predstavljam fizika, ki raziskuje npr. subatomske delce, da se bo samofinanciral (le, če opusti svoje raziskave, no potem seveda več ni raziskovalec). Predvsem pa bi rad odgovor, kdo odloča kaj naj bo financirano na nacionalni ravni? A je prepisano iz ciljev, ki si jih zastavi EU? A je to najboljše za majhen prostor, relativno (pa kljub temu vsi raziskovalci na npr. IJS
opravijo vsaj eno letno podoktorsko usposabljanje na tujih institucijah, od tu prihaja tudi večina M. Curie projektov) zaprt, ki privablja vzodno in srednjo Evropo. Ne, najprej je potrebo pripeljati zahodnoevropejce! G. Franc mi pripiše splošno kritizerstvo, ki izhaja iz pomanjkanja informiranosti - to je popolnoma res, pa vendar hkrati ugotavlja, da nobeden ni informiran o stanju. Torej je treba od začetka. Sam govorim o izkušnjah časnika v strelskem jarku, ki sporoča v generalštab, da so njegovi vojaki ušivi, do kolen v blatuu, obuti v opanke in streljajo na sovražnika v nemških leopardih oblečenega, kot v znanstveno-fantastičnih filmih s kalašnikovkami. Generali (Žekš, Damijan, Erjavec) pa pomikajo fronto v željeno smer ne glede na stanje v jarku.
Niakkor ap se nikoli ne bom strinjal s preprosto ekonomsko logiko primerjave (kot da je kvaliteta kvantitativno merljiv kapital) kreativnosti človekovih možganov (znanost in religija) s sposobnostjo njegovega telesa (šport). Mobilnosti nam, za razliko od diagnoz iz generalštaba, med mlajšimi več ne primanjkuje. Primanjkuje sredstev (omenjeno že neštetokrat), vizije kaj z znanjem početi (šele potem se lahko inovativno prenese v produkt), kot je bilo to v primeru Finske ali Irske, povedano drugače, kaj z znanjem početi naj državi pove raziskovalec, ker države nima pojma kaj z njo - Franc pravi, da ni informirana, alternativ in tehtanja različnih možnosti ter selekcije v smeri ustvarjanja kvalitete (vsi trdimo popolnoma enako). Kvaliteto pa dobiš v razikskovalni ekipi (ne na tistih nekaj slovenskih znanstvenikih, ostali smo namreč le opisani častniki v frontnem jarku), kjer ni negativne selekcije.
Mogoče pa bo debata zašla tudi v bolj konkretne vode - in ne bo posplošenega kritiziranja. Meni se je zapis spoštovanega akademika zdel “desetlet trajajoča lajna”, ki jo vsi radi slišimo in mrmramo njen napev, no ker je vsepovsod postane že moteča in bi si človek zaželel kaj Wagnerjanskega s kompletnim orkestrom.
james
James: Del pa bo moral ostati financiran iz države, saj si ne predstavljam fizika, ki raziskuje npr. subatomske delce, da se bo samofinanciral (le, če opusti svoje raziskave, no potem seveda več ni raziskovalec).
Vsekakor pricakujemo epohalne uspehe slovenske znanosti na podrocju atomske fizike z reaktorjem v Podgorici! IJS je ustanovila UDBA za izdelavo atomske bombe. Premerjava z nemskim Max Planck je naravnost smesna. Omogoca 300 doktorskih delovnih mest v LJU, ki jih ni mogoce dodatno ustvariti na fakultetah.
UKC z 8.000 zaposlenih in UNI-LJ z 35K studentov sta se vecji blues.
LP MMM S56A, upokojeni MSc EE, lastnik enoosebne d.o.o.
James,
govorimo o dveh stvareh, ki sta ali pa nista med seboj nujno povezani - o visokem šolstvu in temeljnem raziskovanju. Imam vtis, da ti govoriš ves čas o povečanju sredstev in izdelavi kriterijev za razdelitev sredstev za temeljna raziskovanja (naravoslovne vede in tehnika). Tukaj se strinjam s teboj, čeprav tržno prestrukturiranje IJS v zadnjih 15 letih kaže, da lahko sami inštituti naredijo največ zase - s tem ko kandidirajo za mednearodne projekte in sodelujejo v mednarodnih konzorcijih, s tem ko vzpostavijo dolgoročno sodelovanje z gospodarstvom in postanejo bolj aplokativni ter s tem ko ustanovijo svoje lastne do- in podiplomske šole.
Drug problem, s katerim se soočajo družboslovne in poslovne vede, pa je zmanjšanje javnih sredstev na študenta zaradi enormnega vpisa novih študentov v zadnjih 20 letih ter posledično zniževanje kvalitete študija. Nisem pretiran zagovornik tega, da država poveča (absolutno in relativno) javna sredstva za te univerze in fakultete, pač pa da jim dovoli več tržnega obnašanja (od uvedbe diferenciranih šolnin, spremembe sistema vrednotenja pedagoškega in raziskovalnega dela, do liberalizirane plačne politike). Samo z reguliranjem javnega denarja kvalitete študija v družboslovju ne bomo dvignili. Trenutno v družboslovju z ustanavljanjem novih univerz in fakultet, ki dobivajo javne koncesije, poteka dejansko “race to the bottom”, saj novi ponudniki na trgu konkurirajo predvsem z zniževanjem kriterijev (vpisni pogoji, prehodnost med smermi in stopnjami) in kvalitete (nizki standardi študija, visoka “prepustnost” študentov pri izpitih in diplomah, habilitacije ne dovolj kvalificiranih “profesorjev” itd.). Seveda bo trg ločil kvalitetne od manj kvalitetnih šol in dobre diplomante od slabih, to dejansko že poteka, saj so diplomanti novoustanovljenih fakultet in univerz manj konkurenčni na trgu. Toda ta tržna diferenciacija je dolg proces, ki lahko traja desetletja, v vmesnem času pa bodo na žalost že uveljavljene fakultete v tej bitki za študente in javni denar znižale standarde in kvaliteto na raven novoustanovljenih.
Sam javni denar in razne agencije za kakovost torej ne morejo zagotoviti ustrezne kvalitete študija, pač pa bi lahko k temu pripomogla večja neodvisnost posameznih ol z vidika dopuščanja bolj tržnega obnašanja, kot sem navedel zgoraj. Dodatno pa bi morala drava spodbuditi sodelovanje med godpodarstvom in univerzo prek davčnega spodbujanja sponzorstev, doniranja in investiranja podjetij v R&R dejavnost prek sodelovanja z univerzami.
Bodo pa “stare” fakultete morale velik del posla opraviti še pri sebi, saj je na mnogih družboslovnih fakultetah profesorska struktura precej slaba. Navajam kolega Polanca, ki je prejšnji teden v Financah lepo opisal stanje na tem področju:
“Dvig kakovosti študija pa ni povezan le s povečanjem sredstev, saj ta ne zagotavljajo, da bodo na fakultetah predavali najbolj kompetentni ljudje. Zdajšnji sistem najemanja in napredovanja predavateljev je blago rečeno sprevržen. Namesto na trgu fakultete najemajo lastne diplomante, ki so se izkazali v študijskem procesu, ne pa tudi z raziskovanjem. (Priznam, da med te sodim tudi sam.) Posledica takšnega načina najemanja predavateljev je, da fakultete ne najemajo ljudi, ki bi prinašali nove ideje in s tem nove raziskovalne programe, ki bi jih sicer lahko prinesli iz tujine. Poleg tega se najete osebe lahko zanašajo na to, da jih ne bo nihče odpustil in tako leta in leta preživijo na fakulteti, ne da bi objavile en sam znanstveni članek v indeksirani reviji. Še slabše je pri napredovanju. Predavatelji na fakultetah sami krojijo pogoje tako, da jih lažje dosegajo. Nekateri profesorji predlagajo celo ustvarjanje novih revij za zbiranje točk za lažje napredovanje. Dejstvo, na katero je pogosto opozarjal Mićo Mrkaić, je, da tudi številni redni profesorji v vsej znanstveni karieri niso ustvarili niti enega samega resnega znanstvenega dela. Predavatelji, ki so osvojili določeno pozicijo, postanejo skorajda lastniki predmetov, iz katerih jih bolj kvalificirane osebe bodisi znotraj fakultet bodisi s trga ne morejo izriniti. Povrhu pa predmeti, ki jih “tehnološko zastareli” predavatelji ponujajo, pogosto pokrivajo tiste vsebine, ki jih te osebe obvladajo, in ne vsebine, ki bi študentom resnično koristile. Skratka, dodatna finančna sredstva so vsekakor potrebna za izboljšanje kakovosti študija, vendar dokler ne bomo odpravili sprevrženosti najemanja in napredovanja predavateljev, naše univerze ne bodo študentom dajale tistih znanj, ki bi jih lahko in bi jih morale zato, da bi postali oziroma ostajali mednarodno konkurenčni.”
EGOIZEM je vzrok!
Slovenec, ki živi v tujini, dr. Joseph Straus, je vrhunski strokovnjak za patentno pravo. Verjetno le malokdo v Sloveniji ve, da premoremo v vrstah naših znanstvenikov, ki so svoj kruh poiskali v tujini, tudi enega v svetu najbolj cenjenih strokovnjakov za patentno pravo na področju biotehnologije. To je dr. Joseph Straus, ki že desetletja živi Münchnu, v zadnjih letih pa mu kljub silni zaposlenosti (po svojih lastnih besedah je »razprodan« za šest let naprej) uspe razmeroma velikokrat obiskati tudi svojo domovino. Med drugim je minulo jesen na blejskem svetovnem srečanju slovenskih raziskovalcev v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa vzbudil veliko pozornost tudi s kritičnimi ocenami aktualne evropske politike do patentne zakonodaje za področje genetskih raziskav. dr. Joseph Straus je v intervjuju za DELO; 10.01.2001, med drugim izjavil:
“Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.”
Veliko let in trpljenja bo še potrebno za boljšo slovensko skupnost!?
Vsak dan nam praksa to potrjuje, tudi s stanjem v slovenski znanosti, na Univerzi, tehnološko zaostajajočem gospodarstvu, družbi…,pravni državi!
Franc Mihič 29.11. 2007
“Pri nas je bivši minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo skušal iti z majhnim, zelo majhnim korakom v podobno smer, pa je bil odpor univerz, profesorjev, študentov in sindikatov tako hud, da je moral odstopiti”, pravi predsednik SAZU, dr. Boštjan Žeks.
Obetavni minister dr. Zupan je torej moral odstopiti. Kdo pa ga je tedaj sploh javno podprl?
Ali ga je vsaj SAZU javno podprla?
Razprava prof. J. P. D. je izplavila temo vredno razprave, zlasti če jo povežemo še s pomembnim opozorilom akademika B. Ž. Mimogrede: zdi se mi, da je prvič nekdo tako jasno opozoril na razkorak med številom objavljenih raziskav in številom tehtnih raziskav oz. če uporabim njegovo sintagmo: »izjemno odmevnih del«. To razkriva tudi kam so pripeljali mehanizmi vrednotenja raziskovalcev in raziskovalnih skupin prakticirani v preteklih letih. Seveda se bo raziskovalna srenja vedno skušala prilagoditi zahtevam okolja (sem naravoslovec, zato si vse skušam razložiti z ekosistemskimi zakonitostmi); zahteve po dokazovanju odmevnosti z dejavniki vpliva so seveda sprožile živahno iskanje možnosti objavljanja. Srečna okoliščina, ki je vendarle bila dobrodošel relikt preteklosti, da so slovenske ustanove in profesorji/raziskovalci imeli bogatejši nabor stikov z relevantno tujino kot ostali v Vzhodni Evropi. Te stike je bilo mogoče preoblikovati v sodelovanja (in tudi soavtorstva), žal so pogosto tako angažirana nacionalna javna sredstva plemenitila proračune skupnih raziskav s tujino, ki so jim vsebino določali v tujih laboratorijih, po njihovih konceptih in z njihovimi interesi. Vendar sta obe strani bili zadovoljni: »tujci« so dobili sposobne in pridne sodelavce, predvsem naši mlajši kolegi so se usposabljali in bili končno tudi vključeni v objave, kar jim je zagotavljalo izpolnjevanje kariernih pogojev. Da pa to ni pomenilo genuinega razraščanja in oblikovanja lastne (nacionalne) raziskovalne pokrajine, tudi z učinki v aplikaciji, je tudi jasno, saj ni bilo načrtovano za tak namen in je bilo zanj daleč preveč stihijsko. Ker vem, da sprožam s svojimi predpostavkami morebitno polemiko, naj se omejim s tem, da najprej priznavam nedvomno koristnost tudi opisani praksi in da podčrtam, da to nikakor ni bila edina prakticirana pojavnost. Bilo je tudi veliko srečnejših povezav, ki so vendarle vodile do širšega in konkretnejšega plemenitenja »edu« in »sci« sfere; mislim da je v biomedicinskih raziskavah mogoče najti kar nekaj takih primerov.
»Obregnem« naj se samo še ob komentar prof. J.P.D. (oz. njegov navedek kolege P.): »Zdajšnji sistem najemanja in napredovanja predavateljev je blago rečeno sprevržen. Namesto na trgu fakultete najemajo lastne diplomante, ki so se izkazali v študijskem procesu, ne pa tudi z raziskovanjem«. Ja za božjo voljo, kje pa je ta trg (?). Kje pa naj učitelji dobijo podmladek za svoje delo: nekateri najboljši so odšli v »nepovrat« v tujino, drugi so prešli v podjetniške vrste in če še najdejo koga, ki ima poleg ustreznega IQ tudi potrebno dozo »pedagoškega erosa«, brez katerega pač ob našteti konkurenci ni mogoče preživeti, je lahko presrečen. Razen če izdate, kje se v kakšnih skritih raziskovalnih skupinah kalijo taki kadri. Morda vidite take resurse v tujini, bojim se le, da še lep čas ne bodo pričakovano kvalitetni kadri pripravljeni priti na naše šole. In ne gre zmeraj za osebno materialno okolje, ovira bodo predvsem razpoložljivi delovni pogoji… Tu pa smo znova pri točki, preko katere se v vseh dosedanjih in tudi v pričujoči razpravi spotikamo: DENAR. 29. junija 2004 sem na blogu zapisal zanimivo primerjavo; kako sem si želel, da bi me nekdo zavrnil, kako govorim neumnosti!
V prejšnjem zapisu je v zadnjem stavku ponagajala povezava; morda bo zdaj bolje tako. In ko smo že pri povezavah: akademik B. Ž. je najbrž za eno od izhodišč kritičnega stanja slovenske edu/sci sfere imel v mislih tudi tole EU študijo. Ko sem preletel ta material mi je marsikaj postalo bolj jasno, povečala pa se je tudi zaskrbljenost. Prav pomanjkanje podatkov, o katerih sem govoril v enem prejšnjih komentarjev, je razlog, da se veselim sprejema Slovenije v OECD, saj bo vključitev naših podatkov (ob prilagoditvi metodologije predstavljanja) v njihovo statistiko EDU sfere tudi pripomogla k boljši prepoznavi problemov.
Prvo - sem zelo zadovoljen z napisanim s strani prof. J. P. D. - mislim, da sem nekatere stvari v prvem odgovoru interpretiral tudi po svoje, saj se mi je, na prvo roko, zdela poenostavljanje. Hitrih in enostavnih rešitev pa, že iz nadaljevanja razprave oz. zapisa Franca je to razvidno, ne bo najti. Pri slednjem me v zadnjem zapisu moti posploševanje o “pikologiji” slovenskih univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev. Strinjam se, da pri nas obstaja omejeno (majhno) število vrhunskih prof. oz. raziskovalcev. To se mi zdi zdravorazumsko popolnoma normalno (v množici je zmeraj tudi med najodločnejšimi nekdo bolj odličen). Verjetno gre za misel, da je potrebno centralno tendenco kvalitete dvigniti. Popolnoma res. Hkrati pa že sposobnost objavljanja kaže na prilagodljivost (gibljivost uma) zaposlenega doma v visokošolski ali raziskovalni sferi, da se prilagodi zahtevanim kriterijem, ki vrednostijo njegovo delo. Problem, ki ga izpostavlja npr. večkrat omenjeni prof. Mrkaić je tudi, če ga beremo s preslikavo na dejansko realnost, dosledno spoštovanje in prilagajanje kriterijev (mimogrede, tudi če z nekajkratnikom presežeš zahtevana merila za napredovanje to ne pomeni napredovanja, medtem ko na novoustanovljenih turbo-fakultetah veljajo dosti bolj nategljiva merila od tistih na dveh starejših Univerzah) tako značilno za našo družbo. Nazaj k pikologiji, mogoče Franc resnično pozna sodelavce v mednarodnih ekipah, ki so z marginalnim prispevkom pokasirali soavtorstvo, meni to ni poznano niti dano pa je velik del vezan na mednarodne skupine.
james
Vse bolj se mi zdi, da se vracamo v case, ko so slovenski izobrazenci morali studirati na Dunaju, da so lahko dobili dobro izobrazbo in sluzbo; ugotavljam, da za izobrazence, zlasti mlade, v Sloveniji prakticno ni vec sluzb, ker podjetja tako rekoc ne vlagajo v razvoj, zato ne potrebujejo izobrazenih kadrov. Ce bo slo tako naprej, za samostojno Slovenijo ne vidim prihodnosti, ker bo kmalu le se drzava fizicnih delavcev.
…opravičujem se bralcem, ki so morda poskusili aktivirati povezave v mojem prejšnjem komentarju; ponovno sem imel težave z vpisovanjem html. Naj poskusim še enkrat: za prvo povezavo in nato še za drugo povezavo.
@ james: Všeč mi je Vaše razpravljanje, zato bi se rad ognil nesporazumom. Pomislek v zvezi z morebitno neučinkovitostjo tega kar posrečeno imenujete “pikologija” sem zapisal zgolj kot poskus delne razlage razkoraka o katerem govori akademik B. Ž. in s katerim se še kako strinjam. Poudaril pa sem, da je tudi ta metodologija imela svoj pozitiven učinek! Nikakor pri tem nisem nameraval aludirati na konkretne primere, kot pravite “…sodelavce(v) v mednarodnih ekipah, ki so z marginalnim prispevkom pokasirali soavtorstvo…”. Ne nazadnje ker “Nomina sunt odiosa” in ker ne ne trdim, da je šlo za nepravično pridobivanje zaslug v soavtorstvu iz “marginalnih prispevkov”. Govorim le, da pogosto ni pravega učinka na razrast avtohtone odlične raziskovalne sfere. Naj to mojo žalost podpre tudi pogosta praksa, pa se bom zopet izognil konkretizaciji z imeni, ko se mladi raziskovalci vrnejo iz tujine in največkrat doma ne morejo nadaljevati v tujini začetega dela. Najbrž bi vsak od nas znal prepoznati kak tak primer med svojimi raziskovalnimi znanci.
ZTurk alias Franc: Prepričan sem, da pogledovanje po tujih vzorih pa četudi so to zanimive poteze najprej nemškega in zdaj še francoskega visokošolskega resorja, kako z dodatnimi proračunskimi injekcijami okrepiti elitne raziskovalne univerze, ni nujno učinkovit recept za dosego premikov v vsakem prostoru.
Dolga leta smo poslusali podobne izjave o nasi avtohoni samoupravni ekonomiji, ki je capljala za EU! Zdaj se enak recept servira na podrocju zaostajanja aplikativne EU znanosti proti stalnem USA prodoru. EU egoizem in nacionalizem sta znana vzroka. Galileo in Airbus poloma sta najboljsa ilustracija. Da sploh ne omenjam CERN internet…
@ MMM: …ne vem čemu je dober tale “alias”?
Izgubljamo rdečo nit. Preveč kloake in premalo pronicljivosti. Sistem akademskega sveta je potrebno preurediti. To je vsem jasno. Kako pa to storiti, pa ali ne znamo, ali si nočemo vzeti časa (ker nam osebni interesi jemljejo čas), ali nismo sposobni argumentirano razvijati misli (velja tudi zame, vsako postavlja nad je neumestno). Medmrežje kot polucija prebliskov, ki le hipno samozadovoljujejo, v bistvu pa še bolj razgaljajo praznino kvazi sodobnega sveta. Prisegam samo še na sokratovsko univerzo. Nazaj k izvoru znanja. Iskanje svobodnega sveta vsaj v mikrokozmosu, ki morda lahko sproduira tudi nove generacije. Drugače pa je dovolj te praznoglavosti…
Točno tako, kot pišete Emil.
Da ne bo po Francovo, “kjer osel sedi, tam dlako pusti” Upam, da preureditev akademskega sveta ne pade pod ne znamo, saj če se posamezniki, kot sta oba polno podpisana profesorja umakneta iz tega procesa ostane diletantizem, vsakdanjosti, ki je dosti hujši od hipnega sanozadovoljevanja na internetu in se kaže v kzalcih uspešnosti, ki se berejo v številu novoustanovljenih novodobnih TOZD fakultet po zaselkih v Slovenij, ali če hočemo še bolje apokaliptičnem razlaganju izumiranja ob eksplozivni rasti človeške populacije, ki hrano (biogoriva) in lastni zrak (gozd oz. bimasa) kuri in povzroča še nikoli tako intenzivnii smog,… asfalt in beton ter divjanje v mnestnih središčih pred polnonici,.. in mnogotere druge manifestacije sodobne družbe, kjer je vse razloženo ravno tako, kot to, vsaj znanstveno, ni. Bojim se, da bi moja lastna uspešnost na univerzi sokratovega (in njegovo “pravičnostjo”, kot jo je povzel Platon v Republiki) tipa bila, bom do sebe prizanesljiv” slabo uspešna.
Bo pa lepo prebrati kakšno konkretno misel, kljub “dovolj te praznoglavosti”.
Emil,
Jasno, vsak zase mora najti svoj svet znanstvene svobode in čistosti in nekaj tega poskušati preliti na nove generacije. Toda če to pomeni zapiranje v svoj svet, potem to hkrati pomeni, da bodo robne pogoje določali tisti, ki v čistem, znanstveno-raziskovalnem polju niso bili uspešni. In ti so najhujši.
Potrebno se je angažirati. Naj bo to znotraj sistema s striktnim uveljavljanjem visokih standardov na svojem področju ali pa ustvariti nov sistem, novo univerzo, ki bo že v osnovi temeljila na visokih standardih.
ZTurk: Govorim le, da pogosto ni pravega učinka na razrast avtohtone odlične raziskovalne sfere.
Slovenska avtohonost bo vedno neucinkovita na globalnih sferah ampak za razumevanje tega so potrebne vsaj tri generacije po dolgi podalpski zgodovini katolicanstva in komunizma. EU in NATO sta prave smeri, tudi vlade bomo pogosteje zamenjali. Ali se sse spomnete Dr. Gantarjevega Ministrstva za Informacijsko Druzbo v casu dotcom zloma?
LP MMM S56A
Opravicujem se prof. Franc Viktor Nekrep-u zaradi napacnega sklepanja alias na osnovi reference na blog Zige Turka.
Lep pozdrav iz Ljubljane
Marijan M. Miletic’
Zelo dober opis stanja.
Problem je v tem, da je za odmeven raziskovalni rezultat potrebno tveganje. Lahko dobis dober rezultat ali pa nic. Tockovalni sistem v SLO pa preprecuje nagnjenost k tveganju, saj se bolj splaca nastancati tocke. To se doseze z nadgradnjo obstojecega dela, kar promovira tudi evropski kontinentalni akademski sistem, kjer svezi doktorant ni sam svoj sef do svojega ~40 leta.
Resitev je v subjektivni oceni raziskovalcevega dela s strani kolegov raziskovalcev. Tukaj pa pride do izraza slovenska majhnost, zaradi katere je tudi bil vzpostavljen sedajsnji tockovalni sistem. Catch 22.
Diskusija grozi, da bo zamrla pa sploh še nismo temeljiteje obdelali katere od tez uvodnega članka. Morda nam je lahko v pomoč, če odpremo tokratno prilogo Znanost četrtkovega Dela. Pa preberimo samo dva prispevka, najprej uvodnik akad. prof. dr. R. Blinca “Oddaljevanje od vrhunske znanosti”, nato pa še intervju z letošnjimi Zoisovimi nagrajenci pod naslovom “Kar 7 člankov slovenskih avtorjev v Science in Nature”. Kot da so avtor uvodnika in sogovorniki v intervjuju iz dveh različnih zgodb. Razmišljanje ali bolje ugotovitve akademika prof. dr. R. B. se zelo približujejo opozorilom, ki jih je zapisal v začetku naše razprave njegov akademijski kolega prof. dr. B. Ž. Predvidevam, da so podatki o znanstveno publicističnih uspehih iz intervjuja točni, vendar se sprašujem ali pa to že dovoljuje zadovoljno ugotovitev; cit prof. dr. P. Dovča:”…menim, da se je sistem financiranja znanstvenoraziskovalnega dela in ocenjevanja raziskovalnih dosežkov stabiliziral in bo z manjšimi popravki lahko zagotovil soliden temelj za delo v prihodnjih letih…”. V pomoč vsem, ki ste zdaj v dilemi; najprej prebrskajte lanske številke revij Science in Nature pa bo bolj jasno, da na nek način imata prav obe strani, vsaka na svoj način. Lanski dosežki so odlični, ne le Nature&Science zgodba, brez dvoma to dokazujejo tudi spoštljivi znanstvenih opusi Zoisovih nagrajencev in še številnih prevečkrat anonimnih slovenskih raziskovalcev! Tu je zadovoljstvo na mestu. Vendar to ni premik v vrhunsko nacionalno ureditev znanosti (skoraj se mi je zapisalo “v nacionalno znanost”, ki seveda ne obstaja). In tu imata naša dva akademika še kako prav. Nikakor ne moremo biti zadovoljni z ureditvijo (beri politiko) ZR dela v RS.
@franc
Resnica je verjetno taka, da so napredki vidni. Tega ni mogoče spregledati. Nekateri, ki so seveda (opravičeno) počaščeni z nagradami, menijo, da je to tudi rezultat nacionalne ureditve znanosti. Stvar je seveda v tem, ali je kozarec pol prazen, ali pol poln. Skozi objektivna očala, ni mogoče tajiti, da smo še daleč od prave vrhunskosti: kot sistema, po vseh temeljnih področjih znanosti, predvsem pa v smislu pogojev, odprtosti in dinamike. Nekateri dobri primeri, še ne govorijo o odličnosti celotne znanstvene sfere. Tu imata verjetno potem bolj prav gospoda Žekš in Blinc. Njuni cilji v ozadju so visoki, vendar dosegljivi, predvsem, če bi celotni sistem znanosti, njene vloge v družbi in gospodarstvu, bil drugačen.
Verjetno imamo tudi srečo, da se pomemben delež (verjetno večinski) srednje generacije, ki se je šolala, ali došolala v tujini, vrnil nazaj. Iz raznoraznih vzrokov, navezanosti, iluzij, ali osebnih vzrokov. Ti, najboljši, danes žanjejo, v sorazmerno skromnih razmerah, v glavnem za svoje zadovoljstvo.
Bojim pa se, da sedanja mlada generacija (rojeni po letu 1980), ki je zrasla v globalnem okolju, ki ne pada na paternalistične (družinske ali nacionalne) porive, ter ne verjame v “vrhunsko domačo znanost”, ne bo ostajala doma, ampak bo elita šla. Že hodi in to se bo še pojačalo. Borba za to generacijo, je v bistvu borba za prihodnost domače znanosti in splošnega razvoja (se oproščam za patetičnost, dalo bi se tudi drugače povedati). Na nas je, vseh imenovanih, in ki se oglašajo in se še bodo, da se stvari spremenijo. Da slovenska znanonstvena ureditev ne bo samoupravni prerazdelitveni sistem, kjer so še kmetijske subvencije učinkovitejše, ampak bomo dejansko podpirali najboljše, ter jim omogočili, da postanejo najboljši (v naših skromnih okvirih, po najboljših močeh). Potrebno je prekiniti z normativno prakso, seštevanjem ur (kar veselo vsi sedaj počenjamo, kot v kakšni Moskvi, trideset let nazaj), ampak izvoliti najboljše na najboljše položaje. Prekiniti z uravnilovko pri plačah, ter nagrajevati za realne rezultate. Pri tem pa ne smemo zanemariti celotne pahljače pomembnih disciplin. V Sloveniji še zmeraj forsiramo zelo omejene segmente in področja znanosti. Se je kdo vprašal zakaj imamo toliko jedrskih fizikov in biotehnologov, ter kakšen je njihov rezultat na družbeno blaginjo. Ob tem, da nam primanjkuje dobrih informatikov, tehnikov, pa tudi družboslovcev, humanistov. Bojim se, da so nekateri sedanji, ostri kritiki tudi prispevali k temu, da stvari ne gredo hitreje, radikalneje in bolj v pravo smer.
Kot nalašč za našo razpravo je v današnjem Dnevnikovem Objektivu objavljen prevod odličnega prispevka prorektorice iz Univerze Koebenhaven Lykke Friis “Reviving Europe’s Universities”, ki v kar nekaj točkah naslavlja tudi del naših dilem. Od deleža vložka proračunskih sredstev v visoko šolstvo, problema “brain drain-a” evropskih vrhunskih kadrov, organizacije visokošolskih ustanov idr. Vredno branja!
H gornjemu: kdor nima ravno pri roki Objektiva; orginalni članek je na voljo na Project Syndicate ali na Europe’s World
Problemi slovenskega visokošolstva so tudi taki, ki se dogajajo na Univerzi na primorskem in so glavni vzrok za stagnacijo na mrtvi točki že nekaj let te univerze. Na začetku stoletja pa so delali probleme v Mariboru.
Odgnali so iz Fakultete za management najboljše profesorje, zbežali so tudi zelo obetavni in po mojem mnenju eni boljših ekonomistov, kar jih premore država, t.i. mladoekonomisti.
Potem so ponarejali diplome (afera Kanoni), perejo denar skupaj z MORS-om (preplačani specialistični programi), izvajajo nezakonite prehode med programi (med VS in UN programom), izvajajo nezakonite prehode med 1.bolonjsko stopnjo in 3. stopnjo, mrgoli korupcija na vsakem koraku itd, itd…. To je le kaplica v morju.
Država pa je tiho, ministrstvo tudi, rektor še bolj, itd… Največ pa so oškodovani študentje in pravi raziskovalci.
Nekaj člankov:
Dr. Dušan Radonjič o tej problematiki:
http://www.dnevnik.si/tiskane_.....ik/292142/
Kako se FM požvižga na mnenje sveta za visoko šolstvo
http://www.dnevnik.si/tiskane_.....ik/292285/
Draga Morsova (ilegalna) specialnost
http://www.dnevnik.si/tiskane_.....ik/291903/
http://www.dnevnik.si/novice/a.....ba/291700/
http://obala.net/novice/news.php?id=17841
Spodnji članek govori o čedalje več korupciji
http://www.dnevnik.si/novice/a.....ba/292023/
Celo do cenzure je baje prišlo zaradi teh stvari
http://medijski.blog.siol.net/...../#more-512
Še en dober članek o problemih visokošolstva na obali, konkretno na “Fakulteti” za management v Kopru.
FM-X sindrom
http://obala.net/novice/news.php?id=17855
Irena Šumi v Dnevniku
Zakaj znanstveniki ne stavkajo?
Kjer je tlačan, se najde tudi gospodar
Vendar je pokolonialna Slovenija na način, ki genialno združuje nerazumevanje nacionalnega interesa, naravno nagnjenost vseh družbenih razmerij k fevdalizmu ter plansko razumevanje kapitalizma in demokracije, med znanstvenike vstavila mehanizem, ki jih učinkovito drži v stanju krčevitega molka. Ker so javne univerze in javni inštituti javni interes, so pedagoški programi javnih univerz financirani v višini od 80 do 100 odstotkov, javni inštituti imajo zagotovljen denar za direktorja, tajnice in nekaj lončkov fikusa - za raziskovalce pa nič. Denar za raziskave, to gonilo družbe znanja, je, čeprav davkoplačevalski, na voljo le skozi tržni mehanizem javnih razpisov z možnostjo uspeha 1:10. Raziskovalci v javnih inštitutih so torej sicer javni uslužbenci, za katere veljajo omejitve plačnih razredov v javnem sektorju, plačo pa si morajo na trgu pridobiti sami, za kar porabijo vsaj polovico svojega delovnega časa. Od kod vam je že to znano? Ja, kjer je tlačan, se najde tudi gospodar. Če niste sposobni sproducirati od treh do šestih izvirnih znanstvenih projektov na leto, od katerih bo večina zavrnjena, ali pa če projekta ne dobite, ker vas vladajoča ideološka opcija ne mara, si poiščite fevdalnega gospoda, ki vas bo zaposlil. To je tipično kakšen na domačih tleh svetovno pomemben znanstvenik, ki ima eno celo univerzitetno plačo, eno petinsko na drugi univerzi in honorarno na tretji, morda pa je zraven še ustanovni odlični član kake četrte, zasebne univerze, kjer se njemu podobni veljaki zberejo, da državo odrešijo še nekaj denarja, ki ga ta velikodušno deli tovrstnim zasebnim pobudam. Poleg tega bo član, zunanji član, 7-, 11- ali 13-odstotno zaposlen tudi na enem ali dveh znanstvenih inštitutih, ki ju bo uporabljal za svoj hranilnik: tam bo imel denarje iz projektov, ki jih je nabral, ker je vladajoči ideološki opciji všečen, in bo iz materialnih sredstev teh projektov črpal honorarje, potnine, dnevnice, sredstva za tisk svojih umotvorov in, končno, plače ter honorarje svojih tlačanov.
Ker pokolonialna planska tržna demokracija ne more opaziti, da raziskovalec ne more imeti plače, s katero lahko kupi eno letalsko karto, in biti ob tem v svetovnem vrhu; da ne more biti hkrati javni delavec in se večino časa boriti za sredstva za plačo na trgu; in da je “pretakanje znanja” nesramen evfemizem za prijateljske naveze, klane in čvekav cinizem, so znanstveniki tiho, kvaziznanstveniki služijo svojim malim klanskim združbam, država pa vrhunsko znanost še naprej srečno plansko načrtuje z vedno več predpisi, razpisnimi pogoji, pravilniki, merilnimi instrumenti itd.
http://www.dnevnik.si/tiskane_.....ik/293547/
POP TV: Mačehovski odnos države
Združenje slovenskih inovatorjev je vladi poslalo protestno pismo, v katerem opozarja na mačehovski odnos do inovacij.
http://24ur.com/naslovnica/nov.....1200773262