Da se bo v. d. direktorja urada za varstvo konkurence Jani Soršak po Mercatorju lotil še Večera, ni presenetljivo, pa tudi kaj bolj verodostojno ne. Kakor domnevno sporna lastniška koncentracija Pivovarne Laško, holdinga Infond in drugih prijateljskih družb v Mercatorju tudi domnevno sporno nepriglašeno lastništvo holdinga Infond in Dela v Večeru ni od včeraj, zato uvedba postopka (mimogrede, UVK na svoji spletni strani o nobenem od postopkov, uvedenih v zadnjih dveh tednih, ne poroča) še krepi sum o nadaljevanju politične instrumentalizacije urada z drugačnimi cilji.

Holding Infond ima v Večeru že dlje časa več kot 25-odstotni delež, Delo pa je z nekaj manj kot 20-odstotnim v Večeru od maja leta 2005. Od januarja letos imata družbi, ki preko te in drugih kapitalskih povezav sodita v imperij okrog Pivovarne Laško, v Večeru odločilni delež, saj je Infond v začetku letošnjega leta kupil še 15-odstotni delež Večera in sam postal njegov več kot polovični lastnik. Prejšnjega direktorja urada Andreja Plahutnika ta lastniška koncentracija, ki bi zahtevala prevzemno ponudbo, ni motila, prav tako kot ga ni motila koncentracija lastništva v Mercatorju.

Soršak se je obregnil ob obe (in se bo verjetno ob še kakšno). Ker je vlada našla dobro zamenjavo za Plahutnika, povrh pa potegnila dobro potezo s tem, da ga ni takoj imenovala za ves mandat, ampak ga preizkuša z vedejevstvom? S slednjim morebiti načeloma ne bi bilo nič narobe, a je začasni varuh konkurence, ki si želi ‘pravi’ mandat, hkrati zanesljivo tudi bolj dojemljiv za politične ‘usmeritve’; da bi bil Soršak ’sam po sebi’ toliko boljši - torej odločnejši in zaskrbljen za dobrobit potrošnikov - od Plahutnika, pa ni verjetno, kajti sicer ne bi svojega tretjega odmevnega postopka, proti trgovcem, sprožil ‘izolirano’, ne da bi hkrati začel tudi preiskavo proti dobaviteljem. Edini razlog, da se mu zdijo sporni zgolj trgovci (od dobaviteljev pa le laški pijačarski koncern) je dejstvo, da so bili prvi deležni številnih obtožb vladnih predstavnikov, morebitni dobaviteljski kartel (živilcev) pa trenutno omenjajo le redki agrarni ekonomisti. In seveda trgovci, toda njim - drugače kot dobaviteljem - Soršak očitno ne verjame (prav tako kot ni videti, da bi se kaj ukvarjal z, recimo, morebitnimi kartelnim cenovnim dogovarjanjem elektropodjetij).

Ali teza o nadaljevanju politične instrumentalizacije varuha konkurence drži, bo razvidno iz naslednjih Sorškovih potez. Če bo nadaljeval, kakor je začel, če ga, recimo, ne bo kmalu zmotila koncentracija na trgu plina (nastala s povezavo Istrabenz-Petrol), ga bo pa na drugi strani zmotila koncentracija Delo-Večer na bralskem in oglaševalskem trgu (ali kakšna druga z ‘laškimi deleženci’), bo to dokaz, da je zgolj orodje v službi vladnega ‘boja proti tajkunsko-političnim povezavam’. Boja, usmerjenega zgolj proti Pivovarni Laško in Bošku Šrotu, hkrati pa boja, katerega edini motiv in cilj je maščevanje Janeza Janše za ‘izgon iz medijskega raja’. Po intervjujih Šrota in Zorana Jankovića za Delovo Sobotno prilogo oziroma Večer se zdi, da ta boj že dobiva lastno dinamiko. Če se bo ta občutek izkazal za točnega, zmagovalcev po njem ne bo, le poraženci.

Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | | |