Pravzaprav smo namesto tega poslušali, da je resnic več. Ker se nismo soočili z osnovnim problemom, ker ga nismo prepoznali, ker se je skušalo resnico goljufati, smo in še vedno plačujemo velik davek. Tukaj je zelo nenavadno, da o vsem tem, ravno v Sloveniji, nihče ne spregovori o teh stvareh. Zaradi tega se, seveda, ta izvirni greh neresnice prenaša na potomce, vendar ne izgine. Neprijetno je govoriti o tem in tega zagotovo ne bi storil, če to ne bi bil problem, ki se v slovenski družbi čuti. Za njegovo reševanje je pozno. Vendar bo vedno bolj pozno. Problem se sam ne bo rešil. Na tem mestu, tudi na tako prazničen dan, je vmesno vprašanje, ali bo naša generacija, ki je bila sposobna stopiti skupaj, se dogovoriti o izvedbi plebiscita, generacija, ki je osamosvojila Slovenijo, jo demokratizirala, jo povezala v Nato, Evropsko unijo, Evropsko monetarno unijo, zmogla tudi ta korak. Bo to naloga, ki jo bo novi predsednik republike zmogel? Je mladi predsednik stranke, ki je naslednica ali pa ena od naslednic tega izvirnega greha, pripravljen prevzeti nase to odgovornost, ki mu jo nalaga zgodovina? Mu bodo to pustili?
Janez Janša, predsednik vlade, med slovesnostjo ob dnevu samostojnosti

Ni vse enako dobro ali enako slabo. Ne strinjam se s tem, da je več resnic. Zame je resnica samo ena. Res pa je, da jo vsi dojemamo po svoje, velikokrat zelo nepopolno, zato nujno potrebujemo dialog, medsebojno dopolnjevanje in korekcije. Skratka, ni vseeno, kaj kdo misli ali veruje, zame tudi ni vseeno, v kakšnega Boga kdo veruje, oziroma ni vsaka podoba Boga združljiva s krščanskim Bogom … Tako kot slovenska slovnica ne trpi nekaterih oblik, ki so običajne v kakem drugem jeziku, tako krščanstvo ne trpi pogledov na življenje ali ravnanje, ki so sprejemljivi v kakih drugih okvirih.
Anton Stres, celjski škof, v Sobotni prilogi Dela

***

To, da Delo in Večer nista več pod pritiskom osrednjega politbiroja, ne pomeni, da je Janša medije komurkoli prepustil, ampak da so mu dovčerajšnji pajdaši obrnili hrbet. Tako je to, ko enkrat prestopiš mejo, ko zabredeš v kalne vode berlusconizacije, kjer je merilo uspešnosti stopnja izrabe in zlorabe vseh možnosti. Samo upamo lahko, da bo politika iz te lekcije, ko so soigralci obrnili igro proti njej sami, potegnila kak nauk.
Gregor Golobič, predsednik Zares, v Mladini

Celotna zgodba se je pričela zaradi ambicij predsednika po obvladovanju časopisa Delo. Zanimivo je, kdo vse je pomagal premieru pri uresničitvi njegovega cilja in kako. Najprej moram povedati, da je Pivovarna Laško v tistem času zaključila prevzem Pivovarne Union in finančno nismo bili pripravljeni na nakup Mercatorja, zato o tem nismo razmišljali. Prav tako pa nismo bili pripravljeni prodati delnic Dela. Zaradi tega nas je bilo treba stisniti v kot. Prvi je kooperativnost Janši ponudil Zoran Janković. Janši je zagotovil, da nas lahko prisili v prodajo Dela, tako da vrže naše proizvode z Mercatorjevih polic. Glede tega smo dobili jasne namige. Takšno izsiljevanje je bilo za Pivovarno Laško resnično neprijetno, zaradi tega smo bili prisiljeni v pogajanja. Matjaž Gantar je bil določen za kupca Dela, o čemer je javnost že seznanjena. /…/ Andrijana Starina Kosem je nasprotovala takšnemu načinu sklepanja posla. Upirala se je temu, da bi se v posel vključevalo Delo. Bila je pod hudimi pritiski predsednika vlade. /…/ Delo je bilo vsekozi njegov /Janšev/ cilj, Mercator pa je bil le Janševo sredstvo za izsiljevanje.
Boško Šrot, predsednik uprave Pivovarne Laško, v Sobotni prilogi Dela

Poznam resnico, Boško Šrot, Igor Bavčar, Matjaž Gantar in Janez Janša so se dogovorili o nekaterih gospodarskih operacijah mimo vseh pravil igre, demokracije in trga, režisersko mesto pa so zaupali Andrijani Starina Kosem. Na papirju, ki ga je trojica sestavila 29. junija 2005, je vse črno na belem - uskladitev pri Mercatorju, Abanki in Delu. Janez Janša je omogočil izjemno velike zaslužke Šrotu in Bavčarju s prodajo Mercatorja, da je dobil vpliv v Delu. /…/ Vse je že bilo povedano - Gantarju Abanka, Šrotu in Bavčarju Mercator, vladi Delo s pogodbo o upravljanju. To je trenutno najbolj dragocen papir v državi, ker obremenjuje vse igralce velike igre. /…/
Zoran Janković, ljubljanski župan, v Večeru

***

V Sloveniji nam je od leta 1994 do konca leta 2006 uspelo skorajda prepoloviti število mrtvih v cestnem prometu. V letu 1994 je na naših cestah umrlo 505 udeležencev cestnega prometa, v letu 2006 262. Res je, da je letos na naših cestah, žal, že umrlo 282 ljudi, kar je vsekakor zelo zaskrbljujoče. V Sloveniji se tako kot v 16 drugih državah Evropske unije danes soočamo z neprijetnim dejstvom, namreč, da se število ne zmanjšuje. V podobni situaciji kot Slovenija danes so se znašle tudi najbolj varne države, kot so Švedska, Danska, Nemčija. In tudi iz tega razloga, predvsem iz tega razloga smo se odločili, da ta zakon spremenimo.
Radovan Žerjav, minister za promet, med sejo državnega zbora

To, da niste na cesti, da ne poznate zadev, ki se dogajajo, dokazuje tudi to, da je zdaj predlagana kazen samo za vožnjo po zadnjem kolesu. To sploh ni več trend, to ni in, to ni moderno, zdaj je moderno samo po sprednjem se voziti, to pa ni kaznovano. Jaz sem prepričan, da je oboje treba preprečevati po sprednjem in po zadnjem. Ampak, glejte, govorite o tem, da so najbolj ogroženi motoristi na regionalnih in na lokalnih cestah, ja, ampak kaj naredite, zvišate kazni, ne ukinjate ali pa ne predlagate, da bi se ukinile cestnine za motocikel, za enosledna vozila ali kakorkoli ta novorek že pripoveduje o tem. Cestnine za motoriste bi lahko brez težav ukinili, s tem bi povečali varnost, več motoristov bi spravili na avtoceste, ki so bolj varne, po drugi strani bi pa tudi pretočnost prometa na avtocestah bila večja zaradi tega, ker motorist povprečno porabi tri minute in še nekaj, da sname čelado, sname rokavice, plača tisti davek oziroma cestnino, spet vse pospravi nase in v tem času si pa še dobro prepoji gume s tisto mastjo in nafto in vsem tistim kar spuščajo avtomobili, ki čakajo pred cestninskimi postajami.
Aleš Gulič, poslanec LDS, med sejo državnega zbora

Zadaj je tudi, pravzaprav ena druga filozofija, filozofija smrti, kultura smrti in nespoštovanje življenja. Saj ni samo na cestah, ni samo v šoli. Konec koncev je slovenska družba, je Slovenija na petem mestu po samomorilnosti na svetu, mladi so na devetem mestu na svetu, slovenska družba. Ni samo te vrste agresivnost navzven proti drugemu, agresivnost se kaže tudi napram sebi. In to kar je pred menoj povedal kolega dr. Pavliha, točno to velja, ni več nasmejanih obrazov. Za volanskimi obroči sedijo neke figure, jezne, toge, ki se jezijo na vse okrog sebe. Zaščiteni so, mislijo ob tej faradejevi kletki, da jim nobeden nič ne more, ampak so konec koncev tudi žrtve svojega lastnega nepremišljenega dejanja. In ta agresivnost na znotraj, na zunaj in pomanjkanje tega veselja do življenja se kaže, konec koncev pa tudi sprejemanju življenja, rodnosti, kot smo govorili. Tukaj pa je Slovenija povsem na dnu v Evropi in tudi v svetu.
Janez Drobnič, poslanec NSi, med sejo državnega zbora

***

Še preden se je v letošnjem juliju dokončno odprl trg električne energije sem ministru zastavil poslansko vprašanje v zvezi z napovedanimi podražitvami električne energije in mi je minister odgovoril, citiram: cene električne energije za gospodinjstva ne odstopajo bistveno od povprečja v Evropski uniji in zato tudi ni nobenega razloga, da bi kljub vzpostaviti tržnih relacij te cene na veliko poskočile, to je dejstvo, konec citata. /…/ Zato vas minister sprašujem, ali je država, torej Vlada kot največji lastnik podjetij ocenilo upravičenost napovedanih podražitev z vidika stroškovne strukture poslovanja elektro gospodarstva, ki je v večinski lasti države, ali je urad za varstvo konkurence ukrepal, saj so vsi distributerji napovedali enak odstotek podražitve in kakšni so izsledki te analize in tretje kakšna je strategija Vlade in s katerimi ukrepi bo Vlada lahko vpliva na končno oblikovanje cen električne energije za gospodinjstva in nenazadnje, kot sem na začetku rekel, ker ste specialist za iskanje povzročiteljev inflacije, za koliko se bo zmanjšala blaginja prebivalk in prebivalcev Slovenije poleg vseh drugih podražitev v zadnjih mesecih tudi zaradi te podražitve električne energije?
Dušan Kumer, poslanec SD, med sejo državnega zbora

Seveda Slovenija žal ne more ubežati razmeram na regijskem, evropskem pa recimo tudi globalnem trgu energentov in če primerjamo cene električne energije na debelo v zadnjih petih letih, to se pravi cene električne energije od proizvajalcev, ki jih lahko na koncu distribucijska podjetja kupijo in potem oskrbujejo gospodarstvo in gospodinjstva, lahko ugotovimo, da so te cene šle gor za faktor tri do štirikrat v zadnjih petih letih od približno 22 evrov za megavatno uro v letih 2002 do približno 70 evrov za megavatno uro v letošnjem letu. Torej, nemogoče je, da bi distribucijska podjetja samo z racionalizacijo, z večjo učinkovitostjo pokrila tako visok skok cen na vhodu in to ne prelila delno tudi v končno ceno. /…/ Poudaril bi pa še to, da je vseh pet distribucijskih podjetij nabavlja električno energijo pri istemu dobavitelju in ni čudno, da so vsi pod enakimi pogoji poslovanja. Tudi Urad za varstvo konkurence je sprožil postopek ugotavljanja možnosti kartelnega dogovarjanja v tem primeru in verjamem, da bo s sledki tudi, kar se da hitro, obvestil javnost in distribucijska podjetja. Torej pričakujem odgovorno ravnanje in učinkovito ukrepanje nazornih institucij.
Andrej Vizjak, gospodarski minister, med sejo državnega zbora

Objavljeno pod slovenija | | |