So zdaj, po ’schengenski noči’, vse ‘velike zgodbe’ za nami? Slovenija je samostojna, v Natu in EU, ima evro in tri meje, na katerih se ni treba ustavljati … OK, veliko zgodbo delajo še iz predsedovanja, a s tem ljudstvo nima kaj veliko za opraviti, pa članstvo v OECD še manjka, a tudi tega državljani ne bodo ‘čutili’ … Kaj torej še ostane majhnim, ko se jim zdi, da so postali veliki? Bo Slovenija, uokvirjena v Evropo in svet, znala živeti z zgodbami, ki so morda majhne v primerjavi s tistimi od druge polovice 80. let prejšnjega stoletja naprej, a v marsičem nič manj, če ne celo bolj pomembne za to, da se državljani počutijo prijetno ter si prav v določeni državi želijo živeti in ustvarjati?

Ko bomo čez pet, deset ali dvajset let v vzvratnem ogledalu videli ‘leta velikih zgodb’, bo v njem vedno tudi Janez Drnovšek, spretni politični menedžer osamosvajanja in vključevanja v zahodnoevropske povezave (za trenutek mu je spodrsnilo le pri Natu) ter velikih ali vsaj ‘prekosredinskih’ koalicij v letih, ko je država potrebovala predvsem stabilnost. Konec velikih zgodb se časovno namreč ujema z njegovim odhodom. Nikoli nisem bil njegov oboževalec (in še bistveno manj pretežnega dela ljudi, ki so bili okrog njega), velikokrat in z marsičem se mi je zameril. A ker sem imel možnost, da večino tega napišem sproti, bi bilo tukaj odveč ponavljati se. Celo in čeprav so prenekatero neliberalno in nelibertarno sistemsko rešitev ali dogajanje ‘utirile’ že Drnovškove, eldeesovske vlade, širša javnost pa kot da se jih je začela zavedati šele zdaj, ko jih je pomladna koalicija z Janezom Janšo zgolj ‘dosledno’ izkoristila oziroma zlorabila.

In za to pravzaprav gre. Za ‘majhne’ zgodbe, ki so se doslej tihotapile v senci velikih, za ‘teorijo in prakso’ prioritet, ki da zahtevajo nekakšno narodno enotnost, nacionalno soglasje, sodelovanje vseh političnih strank … Pred dobrim mesecem dni smo bili, upam, priča zadnjemu takšnemu poskusu prikrivanja ‘majhnih’ zgodb z ‘veliko’, ob spodletelem manevru Janeza Janše, da izsili soglasno parlamentarno podporo svoji vladi v imenu predsedovanja EU. Ni šlo, morda zato, ker predsedovanje le ni - in to še zdaleč ne - po nobeni razsežnosti primerljivo z osamosvajanjem ali pridruževanjem EU, morda (tudi) zato, ker je količina ‘majhnih’ zgodb ‘preskočila’ v kakovost ene ‘velike’.

Drugače rečeno, ne bo je več velike zgodbe, s katero bi bilo mogoče prikrivati, recimo, da v Sloveniji pravosodje tudi naslednjih pet, precej verjetno pa vsaj še enkrat toliko let ne bo delovalo niti približno tako, kakor bi se za pravno državo spodobilo; ali da je celoten delovnopravni, davčni in gospodarski sistem zacementiral neugodno gospodarsko strukturo z nizko dodano vrednostjo; ali da se še naslednjih pet, nemara deset let ‘ne bo splačalo’ vlagati v inovacije in tehnološki razvoj, saj bo s preprodajo (česar koli že, blaga, lastniških deležev, nepremičnin, ‘prijateljskih uslug’, političnih španovij …) mogoče ustvarjati neprimerno višje donose; ali da merila za karierno napredovanje ne bodo meritokratska, temveč ‘biciklistična’; ali da nobeno javno naročilo ne bo razpisano in oddano, ne da bi ga bilo mogoče spodbijati, ugotavljati časovne, denarne ali kakovostne ‘prekoračitve ali ga sploh razumeti kot koruptivno dejanje.

V slovenskih ‘majhnih’ zgodbah bodo naslednjih pet, deset let še vedno nastopali kralji na Betajnovi, kantorji in jermani, petri in jacinte, revanšisti in odrešeniki, zavistneži in pogoltneži. Morda jim ne bo ime tako kot danes, morda ne bodo več srkali juhe in odjebavali novinarjev, morda ne bodo več tako predrzno zlorabljali zakonov, morda bodo brez sankcioniranja prenesli tudi kakšno kritiko, a v bistvu se ne bo spremenilo nič. Kakor se je po letu 2000 v ‘majhnih’ zgodbah na boljše zelo malo, na slabše pa neprimerno več. Še več, sodobna Slovenija, kolikor je je, je navzlic in ne zaradi tega, ker bi jo zares hoteli in ker bi jo politične elite zares imele za cilj.

Se morda še spomnite Drnovškovih pogovorov o prihodnosti Slovenije, s katerimi je začel predsedniški mandat, jih snemal in razpošiljal okrog devedeje z brošurami? Koga je to ‘nakladanje’ zares zanimalo? To je pač ena takšna ‘majhna’ zgodba, v kateri ni rezanja trakov in zapornic niti podpisovanja pogodb ali pristopnih izjav. Z njo od danes do jutri ni mogoče nikomur dati ničesar in se nikomur prikupiti. To, da so ‘velike’ zgodbe mimo, državljanom daje samo določeno jamstvo pred najhujšimi neumnostmi politike in odkrito represijo države. Nemara ni malo za dve desetletji, a tudi večno ni. Daje pa (nekaj časa) varno izhodišče in možnost, da se soočimo z neprijetnostmi ‘majhnih’ zgodb, od katerih je odvisna jutrišnja kakovost življenja v tej državi.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |