Zakaj Slovenija ni tehnološki svetilnik sveta
dušan, sreda, 19. december 2007Sredi decembra, ko je Evropska komisija v Bruslju javnosti predstavljala rezultate lizbonske strategije, sem se s kolegi mudil na obisku v enem največjih nemških inštitutov, Nemškem letalskem in vesoljskem centru (DLR), ki ima pomembno vlogo pri projektih Evropske vesoljske agencije (ESA). Osrednji temi naših pogovorov sta bili sodelovanje na raziskovalnem področju ter nemške izkušnje in sistemski temelji sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij.
Osupljivo je, kako učinkovito na tehnološko najzahtevnejših projektih sodelujejo ekipe več sto ljudi iz različnih organizacij. Njihovi rezultati so izjemni. Še bolj sem bil presenečen nad temeljnimi načeli, ki določajo vlogo in sodelovanje med univerzami, inštituti in gospodarstvom. Vsem sogovornikom so bila načela kristalno jasna. Čeprav se zdijo preprosta, so dobro domišljena, kot nekakšne naravne zakonitosti, ki spodbujajo razvoj univerz in inštitutov na eni strani ter novih podjetij in celotnega gospodarstva na drugi strani.
Jasna opredelitev poslanstva in vlog posameznih podsistemov omogoča vzpostavljanje učinkovitih mehanizmov spodbujanja izobraževanja in usposabljanja vrhunskih kadrov, vlaganja v temeljne in aplikativne raziskave ter nastajanja visokotehnoloških podjetjih, ki znanje prenašajo v nove produkte in storitve ter ga tržijo. V Sloveniji mehanizmi in ukrepi za prenos znanja iz akademske in raziskovalne sfere niso učinkoviti. Zaostajamo pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij. Na medsebojno odtujenost med akademsko sfero znanosti in gospodarstvom nas vsako leto spomni poročilo IMD [1]. Pripravljavci Resolucije o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010 [2] so temeljito preučili dobre prakse, predvsem v državah članicah EU, ter jih vključili v program. Glavna težava slovenske razvojne in tehnološke politike pa je, da se sprejeti nacionalni raziskovalni in razvojni program ne izvaja.
Citatov veliko, koristi nobene
Slovenija se po odmevnosti svojih raziskav, merjeni po številu objav in citatov na prebivalca uvršča na 17. oziroma 23. mesto v svetu [3]. Po številu citatov na bruto družbeni produkt je na 20. mestu. Na področju nekaterih matematično naravoslovnih ved (matematika, materiali in fizika) ter tehniških ved se po odmevnosti objav, merjeni s številom citatov na bruto družbeni produkt, uvršča celo v sam svetovni vrh – na 2. do 5. mesto.
Povsem drugačna je slika na področju inovacij in novih tehnologij. Po številu prijav evropskih visokotehnoloških patentov je bila Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev leta 2004 krepko pod povprečjem EU-27 (12,1) (povprečje EU-15 je bilo 15,2; Avstrija 10,4; Finska 69,5; Madžarska 2,1) [4]. V dejavnostih, povezanih z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki naj bi bile paradni konj slovenskega gospodarstva, je število patentnih prijav prav tako skrb zbujajoče nizko. Leta 2004 je Slovenija z 1,0 patentne prijave na milijon prebivalcev krepko zaostajala za povprečjem EU-27, ki je znašalo 18,2 (povprečje EU-15 je bilo 23,0; Avstrija 19,9; Finska 88,8; Madžarska 2,5). V zadnjih treh letih se je že tako izjemno nizek delež visokotehnoloških proizvodov v slovenskem izvozu še zmanjšal, in sicer s 5,8% v letu 2003 na 4,5% v letu 2006 (povprečje EU-27 je znašalo 16,7%). Med novimi članicami EU-27 so imele leta 2006 samo štiri države nižji delež – Bolgarija, Latvija, Poljska in Romunija. V preostalih 7 novih članic je bil delež visokotehnoloških proizvodov v izvozu višji kot v Sloveniji (Malta 54,6%; Ciper 21,4%; Madžarska 20,2%; Češka 12,7%; Estonija 8,1%; Slovaška 5,4%; Litva 4,7%) [4].
Kontrast med svetovno odmevnostjo raziskav in njihovim izjemno nizkim doprinosom h gospodarski rasti ter blaginji državljank in državljanov je slovenski fenomen. V tem negativnem razkoraku se z nami ne more »kosati« nobena izmed najrazvitejših držav sveta. Slovenija je med razvitimi najmanj uspešna pri sodelovanja med univerzami, inštituti in gospodarstvom na področju visokih tehnologij, pri snovanju inovativnih produktov in ustvarjanju visokotehnoloških podjetij.
Univerzitetni profesorji ali podjetniki?
Vzroki za takšno stanje so sistemski. Slovenska visokošolska in raziskovalna politika bi morala na novo opredeliti razmerja med univerzami in inštituti. Možni so različni modeli. V sedanjih razmerah se bodo težko razvile močne, raziskovalno usmerjene univerze. Prav zaradi tega je ključno dobro sodelovanje med univerzami in inštituti. Za uspešen gospodarski razvoj potrebujemo odlično osnovno infrastrukturo, raziskovalne inštitute in univerze. Hkrati pa moramo spodbujati medsebojno sodelovanje med vsemi akterji, akademsko in raziskovalno sfero ter gospodarstvom, kar je osnova za boljše znanje, njegovo uporabo in širjenje.
V Nemčiji so inštituti nosilci večjih raziskovalnih in razvojnih projektov, medtem ko univerze izvajajo manjše, predvsem raziskovalne projekte. Domena univerz je tudi izobraževanje. Niti inštituti niti univerze pa ne izvajajo podjetniških aktivnosti. V omejenem obsegu lahko izvajajo na primer svetovanje ali raziskave po naročilu. Projekti, katerih cilj je trženje znanja, se odvijajo v podjetjih. Pravzaprav je v interesu univerz in inštitutov, da se komercialni projekti izločijo in se odvijajo neodvisno, kar je, če dobro premislimo, tudi razumljivo. Pretirana komercialna usmerjenost lahko zmanjšuje avtonomijo institucij, še zlasti avtonomijo profesorjev in raziskovalcev, ki lahko postanejo žrtve interesov in orodje v rokah korporacij. Pretirana komercializacija lahko znižuje tudi kakovost izobraževanja in s tem krni ugled univerz. Zato imajo v Nemčiji vzpostavljene programe za ustanavljanje visokotehnoloških podjetij in pomoč pri njihovem zagonu. Ključno pa je odlično sodelovanje med vsemi akterji – raziskovalnimi inštituti, univerzami in gospodarstvom. Zelo pomembno je tudi, da država financira velike raziskovalne in razvojne projekte, ki zmanjšujejo prej omenjena tveganja, povezana z avtonomijo.
Pri nas se teh problemov zavedamo, a ker temelji niso ustrezno postavljeni, nobena inovacijska in tehnološka politika doslej ni bila učinkovita. Na univerzah imamo primere velikih laboratorijev, ki delajo predvsem za gospodarstvo ter ne ustvarjajo konkurenčnega znanja in rezultatov, ki bi jih objavljali v vrhunskih mednarodnih revijah. V interesu univerz bi moralo biti, da takšne skupine izločijo v tehnološke parke. Na slovenskih javnih univerzah in inštitutih pa je prisoten še fenomen, ko posamezniki hkrati nastopajo v vlogi profesorja, raziskovalca in podjetnika. Takšna vloga je lahko dobrodošla, po mnenju uglednega in mednarodno uveljavljenega profesorja iz tujine, s katerim sem nekoč sodeloval na mednarodnem projektu in dobro pozna razmere v Sloveniji, pa lahko vodi v konflikt interesov in oškodovanje javnih univerz in inštitutov. Zato bi morali zelo jasno opredeliti pravila delovanja profesorjev in raziskovalcev, ki so zaposleni na javnih raziskovalnih inštitutih in univerzah ter hkrati aktivni v gospodarstvu. V nasprotju s dosedanjo prakso bi morale univerze v svoje predavateljske vrste pritegniti tudi več sposobnih raziskovalcev iz gospodarstva, še zlasti iz visokotehnoloških, mednarodno uspešnih podjetij.
Javna sredstva za zasebne projekte
Kaj je narobe s podjetnostjo na naših univerzah in inštitutih? Sedanji sistem omogoča in spodbuja krepitev osebne moči in materialnega statusa vplivnih profesorjev in raziskovalcev na račun kakovosti dela s študenti, raziskovanja in podjetništva. Sistem bi moral onemogočati, da se pod pretvezo visokotehnološkega podjetništva ustanavljajo obvodna podjetja, ki služijo za pridobivanje komercialnih projektov, ki se potem izvajajo na javnih inštitutih ali univerzah.
Obvodna podjetja omogočajo nenadzorovano uporabo intelektualne lastnine, blagovnih znamk in sredstev v lasti javnih univerz in inštitutov za zasebne interese. Ker so iste skupine, zaposlene v javnih univerzah oziroma inštitutih, hkrati nosilke in izvajalke projektov v lastnih zasebnih podjetjih, obstaja velika možnost, da te skupine za svoje zasebne projekte uporabljajo javna sredstva.
S sistemskega vidika so lahko obvodna podjetja velika ovira za razvoj visokotehnološkega podjetništva in predstavljajo nelojalno konkurenco podjetnikom, ki prevzemajo podjetniško tveganje. Enako velja tudi za svetovalno dejavnost na univerzah in inštitutih, če ta preraste normalne okvire. Tovrstne prakse povzročajo malim podjetjem težave zaradi nelojalne konkurence s strani profesorjev in raziskovalcev z univerz oziroma inštitutov. Rešitev je, da se ekipe, ki projekte izvajajo mimo matičnih institucij v lastnih podjetjih ali imajo podjetniške ambicije, spodbudi k prezaposlitvi v njihova zasebna podjetja.
Ob nedavnem razkritju podjetniških aktivnosti nekaterih profesorjev na eni od članic Univerze v Ljubljani so študenti v forumih opozorili, da podjetni profesorji ne izpolnjujejo svojega poslanstva in imajo do študentov podcenjujoč odnos. Študenti morajo profesorje cele dneve ponižno čakati, da lahko opravijo izpite. Še huje je pri konzultacijah, kjer bi študenti profesorje potrebovali še pogosteje kot za izpite. Ker imam sam pozitivne izkušnje iz tujine, lahko rečem, da je nekorekten odnos profesorjev do študentov nezaslišan in bi moral biti odločno sankcioniran. Če redno zaposleni profesor daje prednost zasebnim poslovnim aktivnostim pred delom s študenti, bi ga morala univerza opozoriti na njegove obveznosti do študentov oziroma v skrajnem primeru odsloviti.
Reformnega Petra Klepca pa ni
Pomembno vlogo v sistemskem okviru ima financiranje. Slovenija je v letu 2006 izdatke za raziskave in razvoj dvignila na 1,59%, ni pa bistveno spremenila strukture teh izdatkov [4]. Leta 2004 je več kot 50% celotnih sredstev za raziskave in razvoj namenila naravoslovju in matematiki. Področju tehnologij je istega leta namenila manj kot 20% [5]. Takšno razmerje ni zdržno, če želimo okrepiti tehnološki razvoj in uresničiti cilje lizbonske strategije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je prenizek tudi skupni delež izdatkov za R&R v bruto družbenem produktu, ki je daleč od lizbonskega cilja (3%). Zaradi tega odstopanja je Evropska komisijo Slovenijo opozorila, da mora planirati bolj realistično.
Slovenija je v zadnjih letih uvedla ali uvaja številne ukrepe za spodbujanje sodelovanja med akademsko in raziskovalno sfero in gospodarstvom. A ukrepi niso dovolj učinkoviti. Celotna sredstva za tehnološki razvoj in inovacije se že tretje leto zapored prerazporejajo za potrebe akademskih raziskav brez vpliva na gospodarsko rast Slovenije [5].
Pri izvajanju reform in prenovljene lizbonske strategije ima Slovenija še precej za postoriti. Zato nas dobrohotna ocena Evropske komisije o izvajanju reform ne sme uspavati [6]. Poročilo je namreč pisano uglajeno in daje naši državi kratke diplomatske napotke, kaj mora izboljšati. Težave z izvajanjem lizbonske strategije imajo tudi druge članice, zato je Evropska komisija že odstopila od prvotnih ciljev. Naivno bi bilo pričakovati, da bi Bruselj Slovenijo glasno kritiziral, saj je v času samostojnosti naredila velik razvojni korak. Na veliko področjih je med vodilnimi novimi članicami, z novim letom pa bo prevzela predsedovanje EU. Odsotnost ostre kritike Bruslja pa seveda ne pomeni, da smo lahko z razmerami doma zadovoljni. Že branje poročila med vrsticami pokaže, kje bi lahko imeli probleme. Nekateri med njimi, ki so izpostavljeni v članku, bi lahko imeli usodne posledice, če bi jih politika zanemarila. Ne smemo si zatiskati oči. Za hitrejši gospodarski in tehnološki razvoj, ki je osnova za večjo blaginjo državljank in državljanov, potrebujemo korenite gospodarske in socialne reforme, za katere politiki doslej niso zbrali dovolj poguma. Kot prvi korak bi morali pričeti izvajati že sprejete nacionalne programe.
Viri:
[1] IMD World Competitiveness Yearbook 2006, 2007. Lausanne: Institute for Management Development
[2] Resolucija o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu za obdobje 2006–2010, Uradni list RS 3/2006, 10. 1. 2006, s. 210, http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid=20063&dhid=80293
[3] Der Wettbewerb der Nationen – oder wie weit die österreichische Forschung von der Weltspitze entfernt ist, FWF Der Wissenschaftsfonds, Dunaj, Oktober 2007;
http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/der_wettbewerb_der_nationen.pdf; http://www.fwf.ac.at/de/downloads/pdf/FWF-Zitationsanalyse_1997-2006.pdf
[4] Eurostat (http://epp.eurostat.ec.europa.eu), podatkovni portal
[5] Kos, Marko: Inovacijska strategija EU se Slovenije še ni dotaknila, Delo, 16. 8. 2007
[6] Strateško poročilo Evropske komisije o gospodarskih reformah v Evropi, 11. 12. 2007, http://ec.europa.eu/growthandjobs/european-dimension/200712-annual-progress-report/index_en.htm
Objavljeno pod nt, znanost in tehnologija, gospodarstvo, slovenija | 
| 
|
Univerzitetna prosveta bit če naša osveta!
Prava tema. Z univerzitetnimi učitelji in asistenti je kot zdravniki. Sistem nas tretira kot mezdne delavce. Omejeni v neke količnike in urne obveznosti na eni strani, za dobre prenizke plače, sistem pač, ki ne motivira, ampak zgolj omejuje. Iznajdljivi iščejo svoje poti in fušajo na različne načine. V škodo osnovnemu poslanstvu. Univerza bi morala imeti individualne pogodbe z nosilci področij, ti bi morali biti zainteresirani za vodenje svoje dejavnosti izključno preko univerze, razen v primeru intelektualne lastnine, kjer bi univerza lahko pomagala pri ustanavljanju podjetij. Primerna kombinacija vsega trojega: raziskovanja, pedagoškega dela in svetovalno-razvojnega dela (vendar seveda ne vse v eni osebnosti, ampak v kombinaciji dejavnosti). Vse skupaj pa merjeno s pravimi vatli. Pogoj je mednarodna odmevnost, ali razvojna uspešnost in seveda pedagoška odličnost…
Akademski svet je v Sloveniji daleč od tega. Ukleščeni smo v administrativna pravila, ki zgolj stvari držijo skupaj. Razvoj gre nekako naprej, vendar prepočasi, premalo mobilnosti, dinamičnosti, izzivov…
Odgovor je preprost in lepo predstavljen:
-ker imamo SVETOVNO PRIZNANO (LARPURLARTISTICNO) ZNANOST, ki je sama sebi namen
-in imamo SVETOVNO IGNORANTSKO GOSPODARSTVO z izjemnima 2 (dvema?) visokotehnoloskima patentoma letno in delezem 4,5% visokotehnologije v izvozu
Na kratko vsi mostovi so podrti, na eni strani znanost na drugi gospodarstvo.
Emil je opisal sttanje točno tako, kot je. marjan dodaja videnje tipično za samozadostnega slovenskega obrtnika, ki se znajde v by-passu zakonodaje kar mu daje povratno informacijo o lastni nesporni pameti, ki prekaša vsakršni nepotrebni akademski naziv. Ne trdim, da je Marjan obrtnik ali, da se ukvarja s kakšno od nepremičninskih agencij, pravim samo, da se je taka miselnost, kot jo opisuje v svojem odzivu trdno zasidrala v slovenskem vsakdanu, ki ga sam opisujem za obrtniškega (miselnost a la velik avto, črna streha, temno rdeča fasada in čimveč lući ponoči). Še enkrat prebrati odziv Emila, ki govori o stanju pri razsikovalcih potem pa dodati drugo stran, ki pravi, da je za povezovanje znanja z gospodarstvom potrebno tudi gospodarstvo, ki je sposobno prenos znanja financirati, potem ko odgovori na vprašanje, kaj in kakšno znanje sploh potrebuje. za rezultate bo morala država najprej nekaj vložiti, šele nato lahko pričakuje povrnjeno za vložek. namesto tega se nam pripravlja katastrofa, ki jo je napovedal premier s povezavo znanosti z obrtniki (imenuje jih majhna in srednje-velika opdjetja?) v Sloveniji. Obrtnikom ne primanjkuje znanja za proizvode in usluge, ki jih ponujajo, vtehnološko visoko razvitih majhnih podjetij pa praktično v dvomilijonski državi ni. Trg za raziskovalce je torej Evropa, ta pa je pametnejša od naše nacionalne visokošolske in raziskovalne politike - deluje namreč nacionalno. Pri nas pa so razpisi, če sploh so, saj se denar običajno preusmeri v asfaltiranje lokalnioh cest vladi prijaznih županov, birokratska farsa za kakšnih 10.000,00€ na leto. In od tega vložka ni fuzijskega reaktorja. Da ne govorimo, da politika in upravljaci raziskovalne politike sprašujejo raziskovalce, kaj sploh bi naj bilo koristno za državo, da delajo. Nimajo pojma kaj z znanjem. Tako raziskovalce trmasto delajo za krepko manjši denar od zdravniškega in dokazujejo, da so njihovi rezulati dobri (omenjena odmevnost dela), medtem ko politika pričakuuje, da bodo delaji še njeno nalogo. Nak, znanje ni dobro, slabo, bolj koristno ali bolj nekoristno,.. zmeraj ga je premalo. Imamo birokratski aparat za upravljanje raziskovalcev, ki je podoben evropskemu (EU) nimamo pa tistega, kar ima vsaka država v EU, nacionalne strategije in finančne opre znanju. To pa je vse milijone kilometrov daleč od sicer pravilnih diagnoz, ki venomer, kot lajna ponavljajo slab prenos znanja v končni produkt in majhno inovativnost pri tem. Prav nihče, takisto ne pisec prispevka pa konkretno ne pove kaj bo upravljalec v državi konkretno naredil, da bo to drugače. Žogica ni na strani Univerze in raziskovalnih institutov.
Strinjam se z Emilovim komentarjem. Pred kratkim sem se pogovarjal z mednarodno uveljavljenim profesorjem, ki velja na svojem področju za eminenco. Dela na raziskovalnem inštitutu v Nemčiji, poučuje na univerzi v Franciji, obe inštituciji pa tesno sodelujeta z gospodarstvom. Njihov moto pri izobraževanju študentov na vseh stopnjah je:
1) odličnost v znanju, kar pomeni, da morajo biti profesorji mednarodno uveljavljeni
2) rezultati študentskih nalog morajo biti ne samo teoretično podprti, ampak tudi uporabni - torej delujoči izdelki, programi, …. Teorijo morajo aplicirati v produkte.
Takšen način študija je zanimiv tudi za gospodarstvo. Hkrati univerza gradi svoj know-how, na katerem se lahko študentje učijo in pridobivajo praktične izkušnje. Pogoj, da je takšen sistem uspešen, je, da študentje delajo za skupni cilj, ne pa da razdrobljeno delajo naloge, ki jih potem ne morejo nikjer uporabiti. Sodelovanje in sledenje istim ciljem pa ne poteka samo znotraj ene raziskovalne skupine, ampak med različnimi raziskovalnimi skupinami. Tako se vzpostavlja neke vrste vertikalna integracija znanja, ki omogoča, da lahko študentje pridobijo celovito znanje in know-how. Hkrati lahko univerza / inštitut z vedrtikalno integracijo znanja in know-howa še povečuje svoje možnosti za sodelovanje z gospodarstvom.
V Sloveniji je ob vse večji razdrobljenosti akademske sfere na eni strani in tradicionalni kompetitivnosti ali raje nesodelovanju med skupinami na drugi strani težko vzpostaviti sodelovanje za isti cilj. Ideja z velikimi raziskovalnimi skupinami je sicer OK, vendar to samo po sebi ne rešuje našega problema. Še zmeraj se lahko dogaja, da se odvija raziskovanje zaradi raziskovanja. Seveda obstajajo tudi svetle izjeme, kjer so močne osebnosti uspele obdržati jasno smer delovanja svojih raziskovalnih skupin.
Če želimo imeti vrhunske univerze, potrebujemo tudi vrhunsko znanje in s tem vrhunske raziskave. Naši raziskovalci morajo biti vpeti v mednarodne mreže. A to ne pomeni, da se lahko inštitucije (ne raziskovalci) povsem odtujijo od domače stvarnosti. Zaradi globalne narave raziskovanja je seveda potrebno delovati globalno, znanje, ki ga pridobijo raziskovalci, morajo njihove matične institucije aplicirati v sodelovanju z domačimimi, pa tudi tujimi gospodarskimi družbami in institucijami. V uspešnih državah imajo univerze in raziskovalni inštituti vzpostavljene posebne mehanizme za uprabo in trženje njihovih izsledkov. To se da podrobneje ponazoriti, a presega obseg komentarja.
Ne more pa poučevanje, raziskovanje in podjetništvo potekati v eni osebi ali v eni skupini, kot se to pogosto dogaja na naših univerzah in inštitutih. Ne bom se spuščal v diskujijo okoli sprevrženosti trenutnega sistema in okoli tega, da imajo pri nas posamezniki najprej nadobremenitev, potem si iz raziskovalnih projektov izplačujejo visoke avtorske honorarje, delajo na še na fakulteti oziroma inštitutu, zraven pa v obvodnem podjetju s svojimi sodelavci iz inštituta ali fakutete služijo na povsem komercialnih projektih (lahko tudi z uporabo javnih sredstev in v rednem delovnem času). Če bi se država obnašala do denarja davkoplačevalcev tako, kot to počno zasebna podjetja, bi te zadeve hitro uredila. Kako imajo to urejeno v tujini, pa si ni težko ogledati. V tujini, vsaj v razvitih državah, nikjer ni tako, kot pri nas. Zato so tudi mnogo uspešnejši pri sodelovanju med akademsko sfero in gospodarstvom. Na elitnih univerzah profesorji, ki se v okviru univerze ukvarjajo s svetovanjem, niso nadobremenjeni in dopolnilno zaposleni še na inštitutu izven univerze. Ne, takšni profesorji imajo majhen fond predeavanj, ostalo pa si zaslužijo s svojimi drugimi aktivnostmi. Tako so tudi motivirani, da svoj drugi del korektno opravijo. Oziroma, da korektno opravijo tako poučevanje kot svetovanje (ali drugo podjetniško ali raziskovalno dejavnost).
Čeprav v članku na videz ni konkretnih navodil, kako stvari izboljšati, so okvirne rešitve iz besedila seveda razvidne. Ker pa gre za zadeve, ki jih ne bo preprosto rešiti, lahko pride do rešitve samo v javnem dialogu med različnimi deležniki. Če sem odkrit, si težko predstavljam, da se bo stanje v Sloveniji spremenilo, saj bi se moral status zaposlenih na univerzah in inštitutih temeljito spremeniti, kar pa se bo zelo težko zgodilo. Še zlasti zato, ker država v te namene že vrsto let nerada namenja dodatna sredstva. Ko je železna lady v Veliki Britaniji pred dvema desetletjema posegla v sistem delovanja elitnih britanskih univerz, je bilo to predstavljeno kot poseg v avtonomijo univerz. V nekaterih drugih državah so tovrstne probleme odpravljali z javnimi razpravami med deležniki, kar je olajšalo uveljavljanje kasnejših političnih odločitev.
Ko nekomu posežeš v nepravične monopole, se brani in sklicuje na avtonomijo.
Še enkrat potrebno je pravilno predstaviti trenutno stanje:
- zdaj sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo ni
-gospodarstvo ima “denar” in ga očitno ne da znanosti
-znanost ima “znanje” in ga očitno noče deliti z gospodarstvom
Koliko resnično dajo naša podjetja za razvoj in koliko je naša znanost vredna na točno teh področjih (in ne na področjih, kjer ni delujočih gospodarskih subjektov npr. s področij naravoslovnih znanosti, resnega strojništva;)
Torej kaj je potrebno?
Potrebno je prenehati (očitno?) z dosedanjo prakso. Preprosto.
A kaj, ko je sistem že upeljan?!
Poleg že omenjenih morda lahko naštejemo še nekaj razlogov, zakaj od slovenske raziskovalne sfere ni oprijemljivih koristi:
- pri nas mlad prodoren znanstvenik, ki morda trenutno dela na vrhunski ustanovi v tujini, nima možnosti za ustanovitev lastne skupine. Vedno se mora pri že uveljavljenih profesorjih potegovati za to, da bi lahko “podedoval” njihov program, s tem pa žal tudi njihov preživet način dela.
- prevelik vpliv strankarske politike in “vez in poznanstev” na dodeljevanje denarja.
- 100% vztrajanje pri slovenščini na univerzah, kar skupaj prejšnjo točko onemogoča prihod kvalitetnih tujih kadrov na vseh nivojih.
Čeprav se strinjam, da morda nekateri raziskovalci neupravičeno okoriščajo s podjetniškim delom svoje dejavnosti, mora država vendarle podpreti patentiranje izsledkov raziskav in njihov prenos v spin off podjetja. Ta prenos lahko opravijo samo ti isti ljudje, ki so bili udeleženi pri raziskavah in bodo seveda nekaj časa sedeli na dveh stolih. Raziskovalci bi se tudi morali zavedati, da bodo do boljšega gmotnega položaja prišli, če bodo njihove raziskave uporabne v praksi in bodo ustvarjale nova delovna mesta. To, da intelektualna elita, ki je poklicana za ustvarjanje novih delovnih mest, ne vem kako visoke plače zahteva od države in s tem prek davkov od šivilj, avtoprevoznikov, vodovodarjev, itd., je nemoralno. Položaj zdravnikov je seveda neprimerljiv, saj svoje lahko vedno dosežejo s stavkami, poleg tega pa njihov pomen družba, predvsem njem manj izobraženi del, veliko lažje razume.
Pri tem velja moje opravičilo vse tistim slovenskim znanstvenikom, ki se res ukvarjajo z bazično znanostjo v pravem pomenu besede, obajvljajo članke v revijah Nature in Science o področjih, ki v našem času še nimajo aplikacij, ampak le podžigajo človeško radovednost. Raziskovanje nastanka človeške zavesti, nastanek vesolja in podobno… Če se pri nas pojavi tak genialen um, ga je treba z vsemi močmi podpreti in mu z državnim denarjem omogočiti nemoten razvoj.
Spoštovani Dušan,
čestitam, odličen članek.
lp, aleš
PS: Lahko izmenjava kakšno tudi direktno po e-pošti?