Kosovo bo po rešitvi vprašanja glede statusa, ko se bo gospodarsko odprlo in bo zagotovilo stabilnost, najbrž zanimivo za investicije. Izkušnje po letu 2000 na Balkanu kažejo, da bodo lahko imele od tranzicije, stabilnosti in gospodarskega razvoja največ koristi razvitejše države v soseščini, v svoji študiji ugotavlja Vladimir Gligorov, izvedenec dunajskega inštituta za gospodarske raziskave (WIIW). Ta čas v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni gori in Makedoniji največ investirajo Slovenci, Hrvati, Grki in Avstrijci. Na Kosovu imajo velike možnosti tudi Srbi, ker imajo tam zasebno in državno premoženje, na nekaterih področjih, zlasti pri izkoriščanju naravnih virov, bodo Albanci in Srbi morali sodelovati. Srbska podjetja, podjetniki in banke bodo naravni partnerji za tuje investitorje, ker sta Beograd in nekoliko manj Skopje vstopni točki za tuje investitorje na Kosovo, piše Gligorov.

Po njegovih besedah je koristi težko oceniti, mogoče pa je predvideti, da so lahko precejšnje. Te koristi lahko doprinesejo k politični in gospodarski stabilnosti na Kosovu in v Srbiji več kot katera koli institucionalna integracija. Srbija bo tam imela konkurente in bo priložnosti zamudila, če bo vztrajala pri nestandardnih pogodbah s Kosovom. Vladimir Gligorov izpostavlja Slovenijo kot tradicionalno pomembno partnerico Kosova, hkrati pa tudi opozarja, da bodo tam tudi drugi.

Kosovo and Serbia are basically independent of each other; in fact, too independent. The political relations are typical of unresolved post-conflict situations, the economic relations are distorted, and the legal systems, policies and public finances are practically completely separated. Thus, benefits from normalization are significant while costs to political and social integration would be forbidding. From the cost–benefit point of view, full-scale political integration would require the investment of a lot of resources – political, financial and social – perhaps in the order of those planned as institutional support, aid, assistance and cheap credits by the European Union, the United States of America, the International Financial Institutions (IFIs), and the international and donor community in general.

Noben od obstoječih predlogov za rešitev bodočega statusa Kosova - ne lokalni ne mednarodni - po besedah dunajskega izvedenca ne predvideva popolne politične, socialne in gospodarske integracije Kosova in Srbije. Večina teh predlogov pa sploh ne priznava ali premalo priznava možnih koristi politične in gospodarske normalizacije razmer. Potencialne koristi od partnerstva med Kosovom in Srbijo so na področju politike in gospodarstva lahko velike, ugotavlja Gligorov.

Večina analiz, ki so bile narejene leta 1999, je pokazala, da kosovska kriza odločilno vpliva na razmere na celotnem Balkanu. Tudi koristi ureditve političnih in gospodarskih razmer so lahko velike. Zdaj podobnih novih analiz o posledicah rešitve statusa Kosova ni.

This probably reflects the widely shared expectations that the region is not facing similar challenges of possible destabilization. Most interest is concentrated on the economic effects of a definite political separation of Kosovo from Serbia. In that, the key concern is the ability of Kosovo to finance itself and on the possible contribution that Serbia will have to make if a certain level of political and institutional integration is preserved.

Ko bo status Kosova rešen, bodo potrebne velike investicije v infrastrukturo, v svoji analizi iz leta 2006 ocenjuje Svetovna banka. To pa je povezano tudi s fiskalnimi riziki zaradi obveznosti vlade do javnih podjetij, zlasti na področju elektrogospodarstva. Na fiskalne rizike iz tega vidika v poročilu, ki je objavil februarja letos, opozarja tudi Mednarodni denarni sklad (IMF). Redna poročila objavlja tudi OZN prek svojega programa za razvoj (UNDP). Ob vseh študijah je statistična in analitična baza za ocenjevanje razvoja na Kosovu še zmeraj precej šibka. Celo podatki o tuji pomoči niso popolni, ugotavlja Vladimir Gligorov.

In the study by Mustafa, Demukaj and Kotorri (2006), written in the context of the Global Development Network Southeast Europe, it has been argued that it is hard to document the true amount of foreign aid, especially that part that targets security. It is generally acknowledged that the amount of aid is declining, though its economic impact and efficiency is perhaps improving.

Še najmanj je znano, kaj se dogaja na mikroekonomski ravni. Velik napredek je bil narejen na finančnem področju in tudi v zasebnem sektorju. Še zmeraj pa prevladujejo poročila o šibki javni upravi in šibkem vodenju podjetij, ugotavlja izvedenec WIIW. Zaradi slabega poznavanja sedanjih razmer na Kosovu in odnosov s sosednjimi državami, je po njegovih besedah težko oceniti posledice rešitve statusa Kosova.

Kosovo je imelo leta 2005 rast bruto domačega proizvoda v višini 0,3 odstotka, lani je ta rast znašala 3 odstotke, letos bo predvidoma podobna kot lani. Evropska komisija je v svojem letošnjem poročilu navedla podatke IMF, da je leta 2005 gospodarska rast na Kosovu dosegla 0,6 odstotka, lani pa 3,8 odstotka. “Po letih stagnacije zgleda, da je Kosovo kljub zmanjševanju tuje pomoči stopilo na pot rasti,” meni Gligorov. Gospodarska rast na Kosovu temelji na rasti domačega povpraševanja in rasti izvoza, raste zasebni sektor, nastajajo zlasti majhna in srednja podjetja.

Gospodarski razvoj Kosova je tudi posledica privatizacije. Privatizirana podjetja so bolj učinkovita, neučinkovita podjetja so zaprli. Izvoznim podjetjem je pomagala liberalizacija trgovine, zlasti je dobrodošel dogovor o vzpotavitvi območja proste trgovine CEFTA za balkanske države. Povečale so se neposredne tuje investicije, investitorji pričakujejo, da se bo ta trend nadaljeval. K rasti je največ prispeval storitveni sektor, nekaj je prispevala tudi industrija, počasi se krepi kmetijstvo. Pomenljiva je ocena misije OZN na Kosovu (UNMIK), da bi se kosovski BDP zmanjšal za 7 odstotkov, če bi se mednarodne enote povsem umaknile.

Obviously, if they are only downsized, as they have been in the past few years, the effect would be more moderate. Nevertheless, that is seen as the major challenge faced by Kosovo were it to be declared an independent state. These assessments do not look more closely into the more general effects of Kosovo independence. Also, the domestic and regional reactions on independence are not taken into account.

Kot problem Vladimir Gligorov izpostavlja visoko brezposelnost in le 10-odstotno pokritje izvoza z uvozom. Nasploh imajo vse države v soseščini Srbija, Makedonija, Črna Gora in Bosna in Hercegovina okrog 40-odstotno brezposelnost (po analizi delovne sile iz leta 2006 44,9-odstotno).

In view of these longstanding imbalances, social and political stability, which is improving, suggests that the risks of destabilization due to the gradual decline of foreign assistance do not seem to be unmanageable. Thus, the overview of Kosovo’s economic development suggests that it is trade and investments that are the main problem, while fiscal sustainability seems to be manageable at least in the short to medium run.

Srbski BDP bo letos znašal 30 milijard evrov, kosovoski le 2,5 milijarde evrov, navaja izvedenec WIIW. Srbski proračun znaša okrog 40 odstotkov BDP, kosovski pa malo pod 30 odstotkov BDP. Kosovski uvoz dosega okrog 10 odstotkov celotnega srbskega uvoza, delež kosovskega izvoza v srbskem izvozu je nepomemben. Srbski BDP na prebivalca je štirikrat višji od kosovskega, s tem, da kosovski pada, ker počasna gospodarska rast ne dohiteva rasti števila prebivalstva. Srbski BDP na prebivalca pa hitro raste zaradi visoke gospodarske rasti in cenovne konvergence. Srbija je vse bolj zanimiva za tuje investicije, na Kosovu tujci investirajo šele v zadnjih dveh letih.

This review of existing knowledge and experience leads to the following conclusions:
(1) The main economic costs for Serbia as well as for Kosovo are connected with the risks that continued tensions between Serbia and Kosovo could bring.
(2) The needs for outright fiscal support are not too high in Kosovo.
(3) Investment needs are significant, but investment opportunities are significant too.
(4) Access to markets in the region, especially to the Serbian market, is important for thesustainability of the external balance of Kosovo.
(5) The chances for positive economic development, strong recovery and sustained longterm growth in Kosovo and in Serbia are significant, though more so for the former than for the latter given the small size of Kosovo’s economy compared to the Serbian one.

Objavljeno pod gospodarstvo, svet | | |