V septembru leta 2004 je imela vlada Antona Ropa po javnomnenjski raziskavi Politbarometer 46-odstotno podporo, ob 44-odstotni nepodpori. Mesec dni kasneje je LDS izgubila parlamentarne volitve. Decembra istega leta je imela nova vlada pod vodstvom Janeza Janše po isti raziskavi 61-odstotno podporo, ob 23-odstotni nepodpori. Tri leta kasneje ima Janševa vlada 32-odstotno podporo, ob rekordni, kar 58-odstotni nepodpori. Janša ima po svoje prav, proti vladi se je obrnilo ‘vse živo’, v ‘takih razmerah ni mogoče delati’.

_{vir: www.cjm.si}

Janši in njegovi sproščeni koaliciji je uspelo, kar sta si najmanj želela. Čedalje več državljanov je nezadovoljnih, čedalje manj jih je zadovoljnih z demokracijo in čedalje manj jih zaupa nekaterim ključnim institucijam demokratičnega sistema (parlamentu, pravosodju, političnim strankam …) in, hm, cerkvi in duhovščini, čedalje več jih je zaskrbljenih za prihodnost (zaradi česar raste podpora, denimo, sindikatom), čedalje več jih je prepričanih v vsesplošno razširjenost korupcije in razpad zdravstvenega sistema in - čedalje več se jih opredeljuje levo od politične sredine (zaradi česar raste podpora SD in Zares).

Turobna je podoba Slovenije, kakršno je mogoče videti v številkah Politbarometra in pravzaprav mračna je tudi njena podoba, kakršno čedalje bolj zagrenjeno - zlasti od glasovanja o zaupnici vladi dalje - slika sama koalicija z Janšo na čelu. Vsepovsod zarote, tajkunsko-politične povezave, neuravnoteženi medijski monopoli, pohlepni trgovci …, (kontinuitetni) centri iz ozadja skratka, ki upravljajo s pravosodjem, komisijo za preprečevanje korupcije, sindikalnimi centralami, novinarskimi društvi, javnomnenjskimi agencijami …

Takole med drugim o ‘paniki, ki je zajela Janšo’, pravi filozof Tine Hribar v najnovejši Sobotni prilogi:

Ta panika ga dela nevarnega, v prvi vrsti samemu sebi. Upam, da bo to lastno paniko premagal. Le upam, kajti Janša nosi s seboj veliko težavo: spremlja ga senca, v sebi ima dvojnika, ki je včasih močnejši od njega. Ta mu pripoveduje o leglu zarot okoli njega in mu narekuje, naj nikomur nič ne verjame. Naj zato nepopustljivo, dosledno in brez izjem vse drži v svojih lastnih rokah. /…/ Kot v tistem vicu, ga poznate? Stopi možak v bife in vpraša: Saj je tu vizavi, ali ne? Pa pravi natakar: Ne, vizavi je tam, čez cesto. Ne me hecat, se razjezi možak, saj sem bil tam, pa so mi rekli, da je vizavi tu pri vas. Na ta način razmišljajo Janša in njegovi; zmeraj gre za njihov vizavi, krivda je vselej drugod. Ampak sami so krivi za vse to.

Pretežni del ‘zarotnikov’ iz Janševega nabora se ujema s ’sovražniki’ in ‘dežurnimi krivci’ Jörga Haiderja, avstrijskega populista, s katerim Janša ne mara biti primerjan. Brigitte Bailer Galanda v svoji knjigi Haider wörtlich (Haider dobesedno) kot standardne tarče (Haider je bil takrat v opoziciji) navaja obe tradicionalni stranki, predvsem socialdemokrate in levico sploh, medije, protifašiste in znanstvenike (skoraj izključno zgodovinarje in družboslovce), umetnike, slovensko manjšino, tujce (azilante, gastarbajterje …). Recimo:

Dokler se dokumentacijski arhiv avstrijskega odporniškega gibanja ne bo mogel otresti suma, da neguje izročilo totalitarnega, komunističnega razumevanja stvari in ne bo jasno, iz katerih virov se ta usmeritev financira, njegovi predstavniki ne morejo igrati vloge varuha kreposti in sodnika o politični morali v Avstriji.
Slediti socialistični moralnosti bi pomenilo uničiti velik del človeštva in ostalo pahniti v revščino. S svojim kulturnim bojem so stečajni upravitelji socializma našli instrument za ohranitev oblasti in po svojem ideološkem bakrotu z osvojitvijo izobraževalnih in informacijskih ustanov pokazali naravnost mojstrsko prefinjenost pri strategiji ohranjanja oblasti.
Kdor se mogočnežem postavi po robu, kdor ne sodeluje in se ne prilagodi, proti temu je dovoljeno uprizarjati medijski pogrom. Bolj kot so svobodnjaki uspešni, bolj kot razkrinkavajo desetletja grajeni sistem strankarske oblasti in gospostva funkcionarjev, glasneje trobi medijska lovska druščina svoj klic. Česa ni mogoče doseči v demokratični konkurenci, se poskuša doseči preko uredniških pisarn.

Kajpak, nekateri Haiderjevi ‘zarotniki’ so tipično avstrijski, a Janševih slovenskih nadomestkov zanje ne bi bilo težko najti. Vendar ne gre za to, ampak za podoben način razmišljanja in dojemanja ’sveta kot zarote’ (© Spomenka Hribar), ki postane nekakšna samouresničljiva prerokba in posledično zahteva vedno nove sovražnike. Nazadnje so res vsi proti, njegovi dovčerajšnji kapitalski zavezniki, volivci in podporniki iz leta 2004, mediji, ki jim je hotel diktirati ‘pisanje po resnici’ …, in ker so proti, Janši niti nadevanje kalimerovske lupine na glavo očitno ne pomaga več.

Res je, težko si je predstavljati, da je v takšnih razmerah mogoče delati (čeprav človek raziskavam Centra za raziskovanje javnega mnenja ne verjame). Lažje si je predstavljati skušnjave, pred katerimi je Janez Janša.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |