Kirurg na onkološkem inštitutu Erik Brecelj je v nedavni oddaji Tarča (na javni RTV), ki so jo že drugič letos pripravili na temo onkološkega inštituta, izrazil upanje, da bo ta institucija, ki je zdaj referenčni primer za zavoženo investicijo, vendarle postala referenca za reševanje težav v zdravstvu. V oddaji je bilo res nanizanih kup podatkov in razkrite pomanjkljivosti, na podlagi katerih pristojni lahko ukrepajo, samo če hočejo. V oddaji so dobili dovolj podatkov, kako lahko pretrgajo verigo zasebnih podjetij, ki prek javnih naročil mimogrede zaslužijo “hišo za 325 tisoč evrov”, in preprečijo nakupe naprav, ki jih posamezne bolnišnice sploh ne potrebujejo. V tem primeru onkološki inšitut ne bi bil le referenčni primer za preprečevanje razmetavanja z javnim denarjem v zdravstvu, ampak referenčni primer za ureditev razmer pri javnih naročilih države nasploh. Dokler ne bo ukrepov, bodo z različnih ministrstev prihajale informacije, da so javna naročila farsa, ker so razpisi prilagojeni dvornim izvajalcem in ponudnikom blaga in storitev.

Na ministrstvu za zdravje bi bilo treba začeti na sekorju za investicije s tem, da ne bi smeli končati pri prekinitvi delovnega razmerja z vodjem sektorja za investicije in javna naročila, pa z vodjem pravne službe, ampak bi kriminalisti morali napisati tudi kakšno kazensko ovadbo, sodišče pa koga obsoditi. Po črki zakona bi morali pripravljati razpise in izbirati ponudnike “v korist in za račun države” ne v korist zasebnikov, ki izvajajo gradbena dela in dobavljajo opremo. V tem sektorju so za onkološki inštitut leta 1996 pripravili tako pomanjkljiv javni razpis in pogodbo, da je ministrstvo za zdravje na podlagi 23 aneksov izvajalcem plačalo več kot 400 odstotkov višjo ceno, kot je bilo predvideno. Istočasno, ko jim je SCT pošiljal vedno nove anekse, v novih razpisih očitno niso popravili napak, ampak so to podjetje s svojimi podizvajalci za nove gradnje spet izbrali kot najugodnejšega ponudnika in mu dopustili, da napihuje ceno. Ni bilo slišati, da bi kdo zaradi tega odgovarjal.

Kaj delajo narobe, jim je v Tarči povedal Božidar Casar, ki je letos kot predstavnik onkološkega inštituta sodeloval v razpisni komisiji. Ugotovil je, da na ministrstvu ob objavi razpisa niso vedeli, kaj dejansko potrebujejo in koliko to stane. Če ne veš, kaj hočeš, ti ponudnik zna hitro podtakniti, kar sploh ne potrebuješ, recimo rezalnike, ki v odtočnih ceveh zmeljejo odpadke, za 325 tisoč evrov in protipožarni sistem za 261 tisoč evrov. Če izvajalcu še omogočiš, da si sam izbere projektanta, bo seveda izbral rešitev, ki njemu omogoča zaslužek, saj ni dobrodelna ustanova, da bi iskal najugodnejšo rešitev za državo kot naročnika. Ve se, kdo je pripravljal javne razpise za onkološki inštitut, pediatrično kliniko in druge investicije, kdo je sedel v razpisinih komisijah, kdo je pripravljal pogodbe z izvajalci.

Ti ljudje bi morali pojasniti, zakaj je ministrstvo z SCT sklenilo takšne pogodbe, da ni bilo mogoče unovčiti niti ene same garancije, zakaj so imena “odgovornih oseb po osnovni gradbeni pogodbi za gradnjo onkološkega inštituta in vseh 23 aneksov” še zmeraj skrivnost, čeprav bi morala biti znana že septembra. Za revizijo gradnje onkološkega inštituta, na podlagi katere so na ministrstvu objubili imena, so odšteli 40 tisoč evrov.

Pristojni se ne morejo izgovarjati, da ne morejo priti do informacij. Božidar Casar bi jim gotovo bil pripravljen še naprej pomagati pri odkrivanju odgovornih, Snježana Frković-Grazio, vodja oddelka za patologijo, prav tako. In Erik Brecelj, ki se je aprila izpostavil prvi.

Snježana Frković-Grazio je recimo v Tarči povedala, da je ob objavi razpisa za onkološki inštitut ministrstvo za zdravje vprašala, ali ima zaradi težav pri pojektantskih delih lastne “revidente za strojne inštalacije in take gradbene reči”. Dobila je odgovor, da jih nima, plača pa revidenta, ki je pristojen za razpisno dokumentacijo. Kot davkoplačevalko me zanima, zakaj ob vseh gradnjah takšnega človeka, ki bi lahko stiskal izvajalce v vlogi kupca njihovih storitev, nimajo zaposlenega? Naj mi ne rečejo, da ga sistematizacija delovnih mest ne dopušča, ker bi bil predrag. A to, da so onkološki inštitut preplačali za več kot 400 odstotkov pa ni predrago? So izračunali, koliko revidentov, ki bi zasebnim izvajalcem krotili apetite, bi z evri, ki jim jih je z aneksi izpulil SCT, lahko zaposlili in plačali? Bodo poslej takšnega človeka le zaposlili? Bo postala stalna praksa, da bodo v razpisno komisijo imenovali tudi predstavnike ustanov, kot so Božidar Casar, Snježana Frković-Grazio, Erik Brecelj, in jih seveda tudi poslušali, ko bodo začeli opozarjati na morebitne nepravilnosti?

Casar je namreč iz razpisne komisije za gradnjo nadzidka onkološkega inštituta - vanjo je bil imenovan kot prvi predstavnik inštituta v desetletni gradnji te bolnišnice - septembra odstopil, ker od pristojnih na ministrstvu za zdravje nikakor ni mogel dobiti odgovorov na vprašanja. V odstopni izjavi je po navedbah novinarja v oddaji Tarča navedel, da “noče sodelovati v postopkih vrednotenja ponudb, ki kažejo elemente farse”. V ponudbah, ki sta ju oddala SCT in Vegrad, je Casar ugotovil, da ocenjene vrednosti že dve leti niso bile indeksirane, ni mu bilo jasno od kod določene postavke v razpisni dokumentaciji, ugotovil je, da enormna cena za nekatere postavke ni bila opravičljiva.

_{Vegrad je za protipožarni sistem Inergen ponudil dobrih 261 tisoč evrov, SCT pa 105 tisoč evrov. Za potrdilo o brezhibnem delovanju sistema je Vegrad zaračunal 10 tisoč evrov, SCT le 974 evrov, za izdelavo navodil za uporabo je Vegrad prav tako zahteval 10 tisoč evrov, SCT le 86, za transport in carino tega sitema Vegrad 50 tisoč evrov, SCT dobrih 1000 evrov.}
^{Vsota vseh postavk se je pri obeh ponudbah na koncu razlikovala le za slabih 79 tisoč evrov, kar pomeni, da bi bil izbran SCT, če bi razpis uspel, je ugotovil novinar, ki je za oddajo Tarča raziskoval primer. Direktorica Vegrada Hilda Tovšak mu ni hotela dati izjave in odgovoriti na vprašanje, zakaj je bilo več Vegradovih cen zaokroženih, na podlagi česar je mogoče sumuti, da se je Vegrad prijavil zgolj zato, da bi SCT dobil posel, saj se morata po zakonu o javnih naročilih prijaviti vsaj dva ponudnika, da razpis uspe. Novinar je kot enega najbolj vpadljivih primerov izpostavil rezalnik, ki v odtočnih ceveh zmelje biološke odpadke, da porepreči zamašitev cevi. Za deset kosov je Vegrad hotel zaračunati 20 tisoč evrov, SCT pa 325 tisoč evrov. Nihče Casarju ni hotel ali znal pojasniti, kje naj bi uporabljali požarno zaščito, pa tudi rezalnike. Šele arhitekt, ki pri gradnji onkološkega inštituta sodeluje že vse od začetka, je Casarju pojasnil, da rezalnik, za katerega bi SCT zaračunal 325 tisoč evrov, sploh ni potreben. Novinar je naštel, da 325 tisoč evrov stane hiša v Ljubljani ali na Obali, za ta denar je mogoče dobiti štiri 2-sobna stanovanja v Ljubljani ali najsodobnejši digtalni mamograf za odkrivanje raka na dojkah in še za najsodobnejši ultrazvok bi ostalo. Ob tem je ministrstvo dopustilo, da je SCT sam izbral projektanta, to je majhno družinsko podjetje Emonaprojekt, za nadzornika je država najela Imos. Nihče od vpletenih podjetij novinarju ni bil pripravljen odgovoriti na vprašanja.}

Razpis seveda ni bil razveljavljen zaradi ugotovitev Božidarja Casarja, ampak zaradi tega, ker je za 80 odstotkov presegel vrednost, ki jo je določilo ministrstvo. Če bi torej imela SCT in Vegrad manjši apetit, bi bil prvi vključno z vsemi neporebnimi dodatki očitno izbran. Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Darko Žiberna je v oddaji odgovoril, da o konkretnih javnih naročilih ne more govoriti, bo pa potreben za gradnjo omenjenega nadzidka nov razpis. “Iz osebnih izkušenj lahko povem, da ponudniki lahko v ponudbah telovadijo kot telovadijo trgovci, če greste po velikih nakupih v trgovine, kjer imate reklamne cene, ki so zelo znižane, hkrati pa vas ujamejo na drugih izdelkih, za katere so cene višje kot pri konkurenci. Nekaj podobnega se zelo verjetno pojavi, ko greste analizirat posamezne postavke ponudbe nekega izvajalca,” je dejal Žiberna. Ni pa povedal, kako bo zagotovil, da bo v novem razpisu izvajalcem omenjeno telovadbo preprečil, kako bo zagotovil, da bo v tem poskusu ministrstvo res dobilo tisto, kar potrebuje po najbolj ugodni ceni, da bo ministrstvo tokrat postavljalo pogoje in bo izvajalec prisiljen na lastne stroške odpraviti vse napake, da ministrstva ne bo izsiljeval z vedno novimi ankesi.

Tadej Batellino, predsednik sveta onkološkega inštituta, je namreč v oddaji opozoril, da je SCT ministrstvu že poslal račun za plačilo dodatnih 600 tisoč evrov, čeprav je obljubil, da bo na lastne stroške odpravil največje napake na onkološkem inštitutu, s plačilom tega računa menda pogojuje zaključek gradnje pediatrične klinike. Kaj ima pediatrična klinika z onkološkim inštitutom? Kakšno pravno podlago ima SCT, da ti dve gradnji lahko povezuje inizsiljuje ministrstvo? Po poročanju Dnevnika so kriminalisti zaradi suma, “da je prišlo pri naročilu in izvedbi projekta nove pediatrične klinike do nepravilnosti pri postopkih za realizacijo naložbe in oškodovanja javnega premoženja” vendarle odšli na ministrstvo za zdravje. Upati je, da se ne bodo omejili le na pediatrično kliniko. Žiberna sicer trdi, da ne gre za izsiljevanje, skrbi pa me, da je ministrica imenovala strokovno skupino, ki bo preučila omenjeni zahtevek od SCT. Do zdaj namreč še nobena strokovna skupina ni odkrila rešitve, da bi ministrstvo zahtevek od SCT zavrnilo. Snježana Frković-Grazio je v Tarči recimo povedala, da je vestno popisala vse napake, ki jih je odkrila, in z njimi seznanila prejšnjega in sedanjega direktorja onkološkega inštituta, pa tudi člane komisij, ki pišejo poročila o napakah, kljub temu se nihče ni oglasil pri njej, da bi mu lahko izročila ta seznam “konkretnih težav”, ki jih ima zelo natančno popisane. Naredila ga je seveda brezplačno.

Zanima me tudi, ali bodo kriminalisti preverili ugotovitev Tadeja Battelina, da je prelaganje preselitve onkološkega inštituta v nove prostore nekomu zelo koristilo, saj je izvajalec na ta račun od ministrstva za zdravje na leto dobil skoraj milijardo tolarjev, kar je zdaj 4 milijone evrov. Kdo je na ta račun služil Batellino ne ve, je povedal v Tarči. Kadar koli so kaj odkrili, na kaj opozorili, so ugotovili, da “so tudi drugi interesi”, je pristavil.

Podobna zlata jama kot gradnje za gradbince je za dobavitelje očitno dobava opreme bolnišnicam. Kakor se je izkazalo v Tarči, ministrstvo opremo naroča po svoje, ne da bi vprašalo zdravnike, kaj res potrebujejo. Tudi ti nakupi potekajo po sistemu javnih naročil. Za onkološki inštitut, ki je imel ob letošnjem polletju 5,5 milijona evrov izgube, kar je 10 odstotkov vseh prihodkov, so denimo kupili 19 anestezijskih aparatov, uporabijo pa jih lahko največ 12. Preostalih 7 lahko spravijo samo v klet, če ministrstvo ne bo poskrbelo, da bi jih odpeljali v bolnišnice, kjer jih lahko uporabijo. Kleti slovenskih bolnišnic so menda polne opreme, ki je ne morejo uporabiti. Komu to koristi? Zgolj dobaviteljem, več aparatov in opreme kot prodajo, več zaslužijo. Tudi z njimi očitno nekateri, ki pripravljajo razpise “za račun in v korist države” dobro sodelujejo in skrbijo za njihov zasebni interes.

Kirurg Erik Brecelj pravi, da so zdravniki onkološkega inštituta že opozorili ministrstvo za zdravje, da so naročili preveč opreme. Ta oprema je bila vredna 6 milijonov tolarjev - zdaj je to 25 tisoč evrov -, uradniki pa so jih odslovili, da števila ne morejo več spremeniti, ker morajo v tem primeru objaviti nov razpis. V drugem primeru so kupili opremo, ki je inštitut sploh ne potrebuje, pripeljali so nekaj, kar inštitut sploh ni naročil. Snježana Frković-Grazio je ministrstvo vprašala, zakaj ne objavijo več manjših razpisov, da bi se lahko prijavilo več ponudnikov, bi zagotovili več konkurence, pa je dobila odgovor, da bi v tem primeru morali pripraviti 11 razpisov in pripraviti 11 pogodb in podpisati 11 pogodb.

Brecelj meni, da bi onkološki inštitut vsaj nekaj denarja, “ki ga je ministrstvo vrglo skozi okno”, lahko dobil povrnjenega, če bi mu ministrstvo dovolilo odvečno opremo odprodati, namesto, da v kleti čaka 10 let, ko v skladu z zakonodajo postane zrela za odpis. Darko Žiberna je obljubil, da bo poskrbel za izpraznitev kleti, če mu bodo zdravniki dostavili seznam opreme, ki je ne potrebujejo. Ker je bil imenovan za državenga sekretarja šele pred kratkim, nimam razloga, da mu ne bi verjela, ampak glede na vse izgovore skozi celotno oddajo, kako nihče za nič ni pristojen, bi vseeno rada slišala natančnejši rok kot “čim prej”, ki se je že ničkolikokrat izkazal za zelo raztegljiv čas. Prav tako bi rada slišala, kdo na ministrstvu bo poskrbel, da bo zbral potrebe bolnišnic in jim to opremo tudi razdelil. Skrbi me namreč, ker zasebni dobavitelji gotovo že imajo dogovore, kaj vse bodo prihodnje leto lahko prodali slovenskim bolnišnicam in vsak del opreme iz kleti bo sklestil njihov načrtovan zaslužek. Žiberno ne čudi, da imajo na onkološkem inštitutu preveč opreme, “ker imajo pri selitvah vsi velike oči” in te so še posebej velike, če plača država, “kar je značilno za zdravstvo”.

Kar bi moral povedati on, je povedala Snježana Frković-Grazio. Izrazila je začudenje, da na ministrstvu za zdravje niso zaskrbljeni “zaradi pomanjkanja strokovnjakov, ki bi pripravili tehnološki projekt, in bi bili sposobni videti velike oči v projektnih dokumentacijah”. Ker je ministrstvo skrbnik denarja in tudi investitor, bi moralo skrbeti, da “mi ne moremo imeti velike oči”. “Moja hči ima pogosto velike oči, ampak jaz jo ustavim, ko želi preveč zapravljati,” je dejala Snježana Frković-Grazio. Prav tako jo čudi, da vodstvo onkološkega inštituta še zmeraj nima podatkov o razlogih za izgubo, če izvzamemo tisti del, ki se ne nanaša na dolg zaradi premalo izplačanih plač. Sama ugotavlja, da so se nekatere kemikalije, ki jih uporablja v laboratoriju, letos podražile za 20 odstotkov in da so se podražila tudi nekatera zdravila. Direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin se je le čudil, od kod zdravnica to ve. Pa mu je spet povsem preprosto pojasnila, da ves čas spremlja, kaj kupuje, koliko stane in koliko porabi. Tudi Fakin očitno potrebuje pomoč zdravnikov, kot sta Erik Brecelj in Snježana Frković-Grazio, da bo plačeval le tisto, kar zdravniki res naredijo, nagrajeval učinkovitost in sankcioniral razsipnost, ki gre v škodo bolnikov.

Snježana Frković-Grazio se zavzema, da bi onkološki inštitut prevzel sposoben menedžer z izkušnjami v zdravstvu, saj že tehnik v laboratoriju na oddelku, ki ga sama vodi, potrebuje eno leto, da se “vpelje, ker ne pozna sistema”. Takšnega menedžerja potrebuje celotno zdravstvo.

Objavljeno pod zdravje in okolje, slovenija | | |