Več kot 100 milijard dolarjev bodo ameriška, evropska, britanska, švicarska in kanadska centralna banka namenile za pomoč komercialnim bankam, da bodo lahko ublažile posledice ameriške finančne krize. S to skupno finančno injekcijo se je omenjena peterica centralnih bank odločila ukrepati proti tistemu, kar analitiki imenujejo najhujša kreditna kriza, ki je posledica zloma na ameriškem nepremičninskem trgu. Pet centralnih bank se je prvič po 11. septembru 2001 spet dogovorilo za skupno akcijo.

Central banks are worried that if banks are having trouble getting credit, they will raise rates they charge to customers, bringing spending among indebted populations to a standstill. The move comes after interest rate cuts by both the Fed and the Bank of England had failed to cut the inter-bank interest rates which banks charge each other, which indicated that they were still reluctant to lend money.

Ian Kernohan, izvedenec RLAM, je za BBC povedal, da ta odločitev samo kaže, kako resen problem je sedanja nelikvidnost na finančnih trgih. Banke si ne upajo več posojati denarja med seboj, ker ne vedo, ali ga bodo sploh dobile nazaj, ne upajo si sposoditi denarja, ker ne morejo oceniti, kakšne bodo čez nekaj časa obresti. Te so se od marca na medbančnem trgu menda že povečale za 28 odstotkov. Problem je, ker veliko bank ne ve, kako rizične so njihove posamezne naložbe, koliko naložb bodo morale odpisati. Tega problema nimajo le manjše banke, ampak tudi največje svetovne banke, svarijo analitiki.

Slovenski finančni minister Andrej Bajuk pred dnevi zaradi slovenskih bank, ki seveda tudi poslujejo na globalnem medbančnem trgu, ni bil zaskrbljen. Glede na to, da peterica centralnih bank še nikoli ni ukrepala tako kot tokrat in da analitiki govorijo o resni krizi, katere razsežnosti še niso znane, mu težko verjamem, da bo slovenske banke obšla.

Guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke je novembra dejal, da ne ve in ne more povedati, kako blizu je bankrot največjih bank v New Yorku, Londonu, Frankfurtu in Tokiu. Ameriške banke že nekaj časa odpisujejo milijardne naložbe, ki jih imajo v nepremičninah, v katere so nalagale premoženje. Ker je njihova vrednost naglo rasla, so na ta račun kovale rekordne dobičke. Ker so bile obrestne mere nizke, so najemala posojila in denar nalagale na nepremičninskem trgu. Ker je balon poleti počil in so začele cene nepremičnin naglo padati, bodo po ocenah analitikov morale odpisati vsaj 200 milijard dolarjev slabih naložb, ki jih imajo v svojih bilancah. Dokončni podatki bodo znani šele, ko bodo spomladi predložile poslovna poročila.

Odločitev, da bodo centralne banke dale na trg več kot 100 milijard dodatnih dolarjev, pa tudi pomeni, da se bo inflacija, ki je v evroobmočju že dosegla 3 odstotke, čeprav ne bi smela preseči 2 odstotkov, še povečevala. Več kot je denarja na trgu, bolj naraščajo cene in višja je inflacija, ljudje pa več trošijo in podjetja več investirajo, ker se zaradi nizkih obrestnih mer ne splača varčevati. Do zdaj je inflacija v evromočju sicer naraščala veliko počasneje kot bi morala v skladu s teorijo, ker zahodna podjetja zaradi konkurence, zlasti poceni izdelkov in proizvodnje na Kitajskem, niso mogla poviševati cen, kot bi si želela. Služili pa so na ta račun predvsem investitorji, ki so na zahodu najemali poceni posojila in denar nalagali v azijske sklade.

To so si lahko privoščili bogati. Po poročanju nemškega tednika Spiegel se je delež dobičkov in zaslužkov od premoženja v celotnih prihodkih gospodinjstev v zadnjih sedmih letih povečal za deset odstotkov. Ta rast seveda ni enakomerno porazdeljena med vse ljudi, saj tisti z nizkimi prihodki običajno niso lastniki delnic, ne oddajajo stanovanj in nimajo drugega premoženja, ki bi ga lahko oplajali. Njihov čisti prihodki so se v zadnjih letih znižali za pet odstotkov, najbolj bogati, ki predstavljajo deset odstotkov svetovnega prebivalstva, pa imajo v svojih žepih za 10 odstotkov več premoženja. Zdaj je tudi v hitrorastočih državah inflacija začela naraščati, kar pomeni, da svoje izdelke in storitve prodajajo na zahodne trge po višjih cenah, posledica je višja inflacija tudi na teh trgih. Kitajska je recimo novembra imela 6,9-odstotno inflacijo, kar je največ v zadnjih desetih letih.

Z inflacijo se sicer usklajujejo tudi plače, a na škodi so spet revnejši, ki več prihodka porabijo za osnovne dobrine. Z rastjo plač pridejo tudi v višji davčni razred, kar pomeni, da jim več pobere država, bogatim, ki so že v najvišjem razredu, pa se davčno breme ne poveča. Inflacija škarje med bogatimi in revnimi zato dodatno odpira.

Analitiki so prepričani, da bo finančni injekciji v višini več kot 100 milijard dolarjev sledilo znižanje obrestnih mer. Med petimi centralnimi bankami, ki sodelujejo v tej akciji, je v torek obrestno mero znižala le ameriška centralna banka. Po teoriji bi centralne banke morale znižati obrestno mero, ko je brezposlenost visoka in državi grozi deflacija. Nobelov nagrajenec Paul Samuelson je pred nedavnim napisal, da v ameriški centralni banki in njeni zakladnici ne vedo, ali je obrestna mera zdaj previsoka ali prenizka. Joseph Stiglitz, ki je prav tako nobelov nagrajenec, pa sploh ni presenečen, da se je svet znašel v obdobju finančne nestabilnosti z negotovim izidom za svetovno gospodarstvo, ker račun zmeraj plačajo razvijajoče se države. Borza v New Yorku po njegovih besedah služi s pritokom in odtokom denarja.

Po mnenju analitikov bo kmalu morala obrestno mero znižati tudi Evropska centralna banka (ECB) in povrh upati, da je kriza manjša, kot ocenjujejo analitiki.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |