Hočete prav Boruta Pahorja in socialdemokrate ali ste zgolj proti?
vojko, sreda, 12. december 2007Borut Pahor je torej sprejel še eno odločitev, ki jo je bilo treba sprejeti, ne zato, ker bi bila lahko, ampak zato, ker je bila težka, oprostite, dvorezna, Zares in Aktivna Slovenija pa sta se tudi uradno združili. Za slednje resda nihče ni dejal, da spada v okvir pospešenih priprav na volitve, malo pa vendar diši tudi po tem: Zares je s tem ‘na mah’ pridobil Asovo lokalno mrežo (ki ima vsaj na papirju več kot 50 odborov po Sloveniji), As pa politične težkokategornike Zaresa. Do rednega roka volitev je manj kot leto dni, oba ponedeljkova dogodka pa ne izključujeta možnosti predčasnega konca mandata sedanje vlade.
Še posebej resno s to možnostjo očitno računa predsednik socialdemokratov, ki se mu mudi s sestavljanjem potencialne ministrske ekipe. Že kar med božičnimi prazniki se namerava lotiti tega dela in že ta petek naj bi vodstvo stranke potrdilo tudi izhodišča za pripravo alternativnega vladnega programa. Pred poletjem 2008 bi moralo biti oboje nared, saj imajo ljudje ‘pravico vedeti, kakšne programe si lahko obetajo na posameznih področjih vladne politike in kdo so ljudje, ki stojijo s svojo kompetentnostjo za temi programi.’
Gotovo, a volivce zanima tudi, s kom jih namerava stranka nagovoriti neposredno, kdo bodo njeni poslanski kandidati. Kakor je videti, da socialnim demokratom morda ne manjka ljudi za ministrske položaje, toliko bolj je vprašljivo, ali lahko nekaterim dosedanjim (dolgoletnim) parlamentarcem (lastnim in ‘prestopnikom’ iz LDS) Pahor še drži rezervirano mesto v prvi postavi. Drugače rečeno, socialnim demokrati niso le pred vprašanjem kako in s kom ‘razširiti’ (pač glede na realno dosegljivo število mandatov) svojo poslansko reprezentanco, ampak tudi, kako in s kom jo ‘osvežiti’. In ker je slednje nujno, bodo neizogibna posledica ‘kooptiranja’ novih ljudi (ki jih Pahor že išče) tudi napetosti med njimi in ‘preverjenimi kadri’, ki se bodo počutili ogrožene.
Socialni demokrati glede na javnomnenjske raziskave nosijo breme favorita oziroma ‘luč sprememb’. Na svetlobo pa leti vsakovrsten mrčes, ki se ga vselej ni mogoče v celoti ubraniti; Pahorjevi podatki o številu novih članov stranke imajo tudi drugo plat. Če je kandidiranje novih imen, tudi nečlanov stranke, tako za volilne liste kot za ministrsko ekipo, lahko všečno početje in prinese dodatke odstotke, pa je na drugi strani za povolilni čas, predvsem dolgoročneje, tudi izjemno tvegano. ‘Stari’ eldeesovci, v katerih koli strankah danes že so, bi znali o tem, kakšna je stranka, ki je pravzaprav koalicija interesnih frakcij in klanov, z malce samorefleksije marsikaj povedati.
Na drugi strani je za volivce iz istega razloga priporočljivo biti previden. Sedanja vlada je v procesu sproščanja in uravnoteževanja dežela proizvedla kar nekaj ‘krivic, ki jih bo treba popraviti’; razumljivo je, da bo veliko ‘ponižanih in razžaljenih’, tudi če se ne bodo uradno pridružili socialdemokratom, od nove vlade pričakovalo ‘odškodovanje’. A črta med ‘vračanjem avtonomije’ družbenim podsistemom, o čemer rad govori Borut Pahor, in ‘popravljanjem krivic’ ne bo vedno jasna. Naravnost rečeno, veliko ljudi, ki jih je nastavila ta vlada, ima mandat, ki gre čez ‘rok trajanja’ taiste vlade; nekateri so sposobni, drugi ne, nekateri se bolj ali manj uspešno otresajo političnih diktatov, drugi so povsem instrumentalizirani - za ‘oškodovane’, ‘prvoborce iz decembra 2007′, povzpetnike in druge koristolovce bodo v primeru zamenjave vladajoče koalicije zanimiva prav mesta vsa mesta in položaji, ki bodo ‘na dosegu roke’, ne glede na njihovo ne-ustrezno zasedenost. Krotiti tovrstne apetite ne bo niti najmanj preprosto.
Morda je Pahorjevo zgodnje sestavljanje ministrske ekipe poskus vnaprej onemogočiti vsaj del teh ‘naravnih’ interesov z ‘revanšističnimi’ težnjami. A če se ne zgodi kaj zelo nepričakovanega, prihodnje vlade ne bo sestavljala ena stranka. In katere koli že bodo v naslednji koaliciji, bodo imele podobne interese. Dodatno ‘usklajevanje’ torej, dodatne zahteve in pritiski … Še enkrat, kot leta 2004, voliti zgolj proti, bi res znalo biti, kaj že?, dvorezno.
Ja jaz nimam take dileme - volil bom za SD zaradi SD-ja samega, in ne kot nasprotovanje SDS-u.
Kar se pa tiče interesnih skupin - vsaka stranka jih ima in so čisto normalna stvar
Ma se mi zdi, da se mu utegne podrekat ravno tako, kot se je njegovemu nesojenemu rivalu na predsedniških volitvah.
Takole vnaprejšnje prijavljanje na tekmo volivci ne maramo. Zato mislim, da je ob slabem vodenju kampanje tisto, kar je odneslo Lojzeka. V letu se utegne zgoditi marsikaj, tudi upad priljubljenosti slalomista in njegove stranke. Njegovo “nešto izmedžu” ne bo kredibilen nasproti kakemu resnemu programu in seveda spretnemu vodenju volilne kampanje.
Naj ga SDS svira tako kot ga je zadnje leto, naj Grims in Simoniti čimvečkrat nastopata na TV, pa še Jerovšek, Tanko, Sok, gimnazijska maturantka Eva Irgl …pa je zmaga komurkolu, ki ni SDS zagotovljena
Absurd je, da je edina alternativa ostal Jelinčič. Nisem ekstremist, vendar so se žal vse ostale svinje že zdrenjale pri koritu.
No tako hudo pa spet ni. Saj bi kakšnega še našli. In ni nujno da mu je ime Borut. Kaj pa npr. kaka dama. Recimo LDSova barbika? Ali pa ZARESovi in ASovi asi? Tu so še Šroti….
Disclaimer: V življenju še nikoli nisem volil niti za SD (ali predhodnice) niti za SDS in le enkrat za LDS (2000) in sem precej ziher, da tudi tokrat ne bom volil za nobeno izmed njih. Niti nikoli nisem bil član nobene stranke ali kakorkoli sodeloval s katerokoli stranko.
Toda če pogledate alternativo, ki je jasno na levi, torej Kresalovo in Golobiča v primerjavi s Pahorjem, je vsaj meni precej jasno, da je Pahor med njimi daleč najboljši politik. Združuje in ne povzroča konfliktov. Tudi sedaj ko ga razni fundamentalisti (od Miheljaka naprej) napadajo zaradi njegove drže, menim, da je ta najboljša in najbolj kredibilna. Stranke na levi in na desni si želijo polarizacije, Pahor je pa noče, zato ga vsi napadajo. Toda za razvoj te države polarizacija ni v redu, pomembno je sodelovanje in pomembna je tudi zgodovinska sprava. Če kdo, jo lahko prinese Pahor (in Turk), ki sta se edina sposobna opravičiti obema stranema.
Če pa govorimo o vsebini, ne pričakujte vsebine niti od Zares in LDS niti od SD. Kajti vsebina (potrebne spremembe) v konfliktu s ciljem (zmaga ali dober rezultat na volitvah). Vsi se bodo skrivali za floskulami. Večinoma bodo jahali na revanšizmu in vračanju kadrov na stara mesta, od koder jih je “nepravično” izrinil Janša. Zato mi je temi politiki še zdaleč najbolj simpatičen Pahor, ki si edini upa javno govoriti o potrebnih spremembah modela socialne države in gospodarskega razvoja, če hočemo večjo konkurenčnost in blaginjo za naše prebivalce.
Če je Pahor to sposoben izpeljati in v kolikšni meri, pa je seveda drugo vprašanje. Toda vsaj ne skriva se, da bi bil bolj všečen.
Komentar spoštovanega Jožeta P. Damijana seveda ne preseneča in bi bilo vsako drugačno stališče do Pahorja in njegovega “tajnega” programa vladanja, nasprotovanje samemu sebi. In prav to je tisto česar bi se slovenski volivci morali najbolj bati in zaradi tega biti še dodatno previdni. Res pa je, da izbire skoraj nimajo. Odločali se bodo med dvema zelo slabima opcijama, ker tretje boljše enostavno ni. Razen v najbolj črnem scenariju odločanja “proti”, ko bi se nam res lahko dogodila še tretja in to najslabša možnost. Ker pa slovenski volivci nujno rabimo temeljito streznitev, ni nujno, da bi ta tretja opcija na dolgi rok bila res tako slaba. Če smo oziroma bomo preživeli aktualno oblast z vsemi njenimi včerajšnjimi in današnjimi prišepetovalci, bi preživeli tudi tisto tretjo.
Ja tudi sam mislim, da je tretji(a) boljša rešitev kot Pahor ali proti JJ. Vsekakor pa bo ta tretji, kdorkoli bi že bil kasiral nagrade trenutni oblasti. Mislim, da se Pahor tega že boji. Zato ta napoved premijerstva že leto poprej. Definitivno napaka, slovenskega volilca to ne prepriča, še zlasti ne po negativni izkušnji Peterleta.
Zaresova združitev z Asom je bila dolgoročna poteza, ki pa je začuda, takoj spodbodla SD, da začne migati in da na vrat na nos sestavi “vlado”. JJ ima edinega jokerja poroko, ki bo za kakšen dan obrnila medijsko pozornost. Ostalo je zgodovina. Breme favorita ni enostavno kar Borut dobro ve. Še posebej naporni so stranski učinki. Biti pod reflektorjem in se smejati je zanj zabavno, sčasoma pa postane vroče. Hudo vroče. Od nasmeha inflacija ne pade, pa na žlico se tudi ne da. No kakorkoli že, tokrat ljudstvo ne bo volilo SD samo ker so proti JJ, kot je bilo to leta 2004 za SDS proti LDS, ampak ob dobri kombinaciji vlade lahko pride do 2 mandatov. Kot je Golobič po zmagi SDS dejal, da bo SDS zmagala, ko bo dobil drugi mandat. Sam ne verjamem in se ne igram z špekulacijami in vnaprejšnjimi sodbami kdo bo zmagal vendar SDS bo zelo težko s takim tempom prišla na prvo mesto. Bodo pa ob vodenju države z SD na čelu nastali povsem drugi tipov problemi, ki jih danes ne poznamo. Npr. velika trenja znotraj stranke (SD), neodločnost in pranje perila je nekaj kar bi JJ skoraj uspelo (samo njegova golf dama ga je matirala), tega bo v naslednjem mandatu ko bo SD več, mnogo več. Tudi zaradi tega ker je že sedaj »gužva na terenu«, korito pa tudi ni neskončno veliko.
A vas to hitenje ne spominja na zagotovo zmago Peterleta!?
Mislim, da je še zlasti v politiki in še posebej pri volitvah, treba biti preudaren, nenasilen, predvsem pa zmeren in …
Iskati ministre, že sedaj, je preprosto delanje računa brez krčmarja.
Po moje je problem nekje drugje:
strah pred neverjetnim vzponom Zares-a, strah pred kompetentnim politikom GG, strah pred …
Postoj prijatelj, le postoj, morda se česa boš naučil še nocoj?
Vojo, bravo- redno objavjanje J.P.Damjana-”Mrkaića s človeškim obrazom”- je v veliko pomoč, tokrat v zvezi s Pahorjem:
JP-jeva naklonjenost -pa še recikliranje janšizmov a la “reforme” za “konkurenčnost” in “blaginjo za naše prebivalce”(tipično protisloven slo-neo-lib pokroviteljski rojalizem- pravilno bi najbrž bilo “blaginjo,ki si jo bodo naši podjetni prebivalci naredili sami”) zbuja še dodatne pomisleke in dvome glede Pahorja, najpanj pa previdnost. Mimogrede- LDS in Zares pač čakata na Pahorjev program/vlado v senci( ki bo to -namreč v P-jevi senci- ostal tudi po morebitni zmagi), kar je sicer “logično”,ni pa obetavno- posebej Zares bi lahko/moral poskusit izklicat Pahorjev blef-in tako “podpret” njegovo levo krilo,če ga že osvajat (še) nočejo.JP pa postaja dober lakmus: kar on podpre, zelo verjetno ne bo v dobro “našega prebivalstva”.
Moram reči, da je Vidmarja po svoje vedno zanimivo poslušati/brati. Še iz časov Studio city-ja. Ne vem kako bi to najbolj natančno opisal. Nekaj takega kot, da se voziš svojo pot v avtu v nedeljo dopoldne, potem pa na radiu tako kot vsak teden zarolajo pristen narodnjakarski komad. Včasih ga poslušaš do konca, čeprav to ni tvoja muzika, ker veš, da pogojenosti odraščanja pod Alpami pač ne moreš nikoli povsem uteči.
Včasih si človek vseeno zaželi, da bi zadevo bolje razumel in si kak komad preposluša s kakšnega CD-ja ali pa celo zaželi prek Glasbe po po željah. Slednjo možnost bi rad sedaj izkoristil sam in Igorja Vidmarja prosil, da “tipično protisloven slo-neo-lib pokroviteljski rojalizem- pravilno bi najbrž bilo “blaginjo,ki si jo bodo naši podjetni prebivalci naredili sami” razloži tudi tistim, ki strukture argumentacije v ozadju takega sklepa ne vidimo takoj. Sploh glede na dolg niz pridevnikov, ki so mimogrede navrženi, bi rekel, da to ne more biti težko. Prepričan sem, da bi Vojko to tudi objavil kot gostujoči komentar, če je za razlago potrebno več besedičenja.
Letošnje parlamentarne volitve bodo zelo očitno spet volitve “proti”, kar nakazujejo ne samo vse javnomnenjske ankete v zadnjega pol leta, pač pa tudi mnenja igorja vidmarja in ljudi iz njegovega kroga oz. njegovega prepričanja. Izjemno lahko je biti proti, pač proti tistemu, kar je, in zagovarjati popularna in všečna stališča tipa “zastonj vrtci”, “človeka dostojne plače”, “brezplačni študij za vse”, “znižanje davkov za najrevnejše”, “dvig minimalnih plač” itd. O teh stvareh je zelo lahko govoriti, zelo lahkotno - dokler o tem oziroma o detajlih in sistemu v ozadju zelo malo veš. Kakor hitro pa se spustiš na konkretno raven in ti postanejo jasne povezave med rastjo plač in rastjo produktivnosti, med višino davkov in velikostjo socialne države na eni ter višino stroškov in stroškovno učinkovitostjo gospodarstva na drugi strani, med družbenimi stroški in zasebnimi koristmi investicij v izobrazbo itd., pa ta lahkotnost besedičenja hitro izgine.
No, zato pa se s temi vprašanji ukvarjajo svetovni think-tanki in mednarodne organizacije od OECD do Evropske komisije, ki poskušajo v času hudih izzivov globalizacije najti odgovore na dileme glede ravnotežja med socialno državo in učinkovitostjo, glede “prave” višine davkov z vidika spodbujanja zasebne iniciative. Voditelji posameznih držav pa na podlagi priporočil teh think-tankov in organizacij ter izkušenj drugih držav poskušajo oblikovati posamezni državi prilagojen mix ekonomskih in socialnih politik. Pri čemer na koncu šteje samo rast BDP na prebivalca in s tem plače (blaginja!), “pravšnost” razdelitve dohodkov in transferjev ter družbena (in posledično politična) stabilnost. Sliši se preprosto, v resnici je pa silno zapleteno in izvedbeno blazno “zajebano”.
Zato se pridružujem igorju in spodbujam igorja vidmarja, da nam predstavi najprej svojo nepamfletsko in konsistentno kritiko posameznih polit-ekonomskih pristopov k reševanju izzivov globalizacije, nato pa naj nam predstavi še svoj izdelan, konsistenten predlog ekonomskih in socialnih politik. Naj nam pove, kaj (in kako) bi on naredil, če bi postal voditelj Slovenije. Naj si vzame čas, preštudira literaturo in tuje pristope ter nam nato pove, kako bi igor vidmar peljal Slovenijo k večji blaginji. Priporočam mu, da se za začetek odpravi v Skandinavske države blaginje in se tam poduči o sodobnih “neo-liberalnih pristopih” k spodbujanju gospodarske učinkovitosti. Hkrati pa naj si prebere pogovor s Srečkom Katancem izpred enega tedna, ki zelo plastično pove, zakaj največji nogometni talent Slovenije zadnjih treh desetletij in naš trener z največjimi referencami raje sedi doma kot pa da bi treniral. Če mu država pobere dve tretjini bruto plače, pač raje s prijatelji igra tenis.
igor vidmar lahko seveda tudi pove, da je vse to brez veze in da naj se s tem ukvarjajo politiki. Prav. S tem bo povedal vse.