“Ravnanje predsednika Horvata, kolikor gre za druženje z gospodom Popovičem, še vedno lahko ocenjujem le kot “ne najbolj posrečeno”. Tudi, če bi uporabil ostrejšo oceno (s sodnikom Horvatom sem se prijateljsko vendarle pogovarjal nekoliko drugače), to stvari nič ne spremeni. Predsednik Horvat je v svojem pisnem pojasnilu povedal, da se je s Popovičem družil, preden se je postopek začel, potem pa ne več. Četudi bi se bil, to še ne more izpodbiti legitimnosti procesa proti gospodu Popoviču,” je za razgledi.net na vprašanja v zvezi z dogajanjem na koprskem sodišču med drugim povedal predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen.

Testen, ki je mož beseda, saj je takoj po vrnitvi z nekajdnevne službene poti v tujini in kljub grmadi na svoji mizi in v računalniku odgovoril na naša vprašanja, pravi, da je pri vsem skupaj treba upoštevati več stvari: “Predsednik Bogomir Horvat ni sodeloval pri sojenju; sam je predlagal, naj se za sojenje določi kakšno drugo sodišče; nobenih indicev ni, da bi kakorkoli poskušal vplivati na sodnico Škrinjarjevo; zoper odločitev koprskega okrožnega sodišča je dopustna - in je bila, kolikor vem, tudi vložena - pritožba na sodišče, na katerem sodnik Horvat nima nikakršnega vpliva. Zaradi vsega tega še vedno mislim, da sem kot predsednik vrhovnega sodišča ravnal pravilno in prav nič oportunistično, ker nisem želel dvigovati temperature. Tudi kazenski senat, ki je zavrnil - tudi poznejši - predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v drugi zadevi Popovič, je očitno izhajal iz iste predpostavke. Javno izraženega nezaupanja v legitimnost procesa ni mogoče podcenjevati, ni pa mu mogoče tudi kar pritrditi ali ga še podžigati.”

Se vam ne zdi, da bi z odločnejšim ravnanjem in jasnim sporočilom, kakšno vedenje je za sodnike primerno in kakšno ne, preprečili sedanje razmere?
Samopašno in posmehljivo ravnanje nekaterih udeležencev v najbolj razvpitih procesih, ki se odvijajo pred koprskim sodiščem, seveda tudi meni ni všeč. Ocenjujem pa, da mu sodstvo najučinkoviteje parira, če na ta “šum” - ali pa, če hočete, “hrup” - ne reagira nervozno in na način, kot da samo sebi ne zaupa. Lahko vam zagotovim, da moje ravnanje ne izvira iz kake cehovske solidarnosti, ampak iz trdnega prepričanja, da je sodstvo tudi v tako oteženih okoliščinah sposobno zagotoviti nepristransko in neodvisno sojenje. Če je kakšna od strank mnenja, da je nepristranskost sodnika objektivno prizadeta, lahko predlaga izločitev sodnika. Takih predlogov zaenkrat ni bilo.

Kaj pa preiskovalni oddelek, na katerem je ena od sodnic intimna prijateljica odvetnika Francija Matoza, druga pa žena enega izmed Popovičevih odvetnikov? Prav od preiskovalnega oddelka je v veliki meri odvisno, kako bo pripravljen sodni spis.
Zaradi tega sem imel tudi veliko pomislekov, preden sem se odločil za obisk koprskega sodišča. Javno in večkrat sem povedal, da tja nisem šel zaradi suma korupcije, ki je po moji oceni še vedno premalo določen in ki ga ne morem preiskovati jaz. Zavedal sem se, da moj obisk lahko kdo dojame kot znak, da na koprskem sodišču veljajo izredne razmere. Za obisk sem se odločil predvsem zaradi pisma koprskih sodnikov in zaradi nekaterih znamenj, da na koprskem sodišču vendarle vlada določeno vznemirjenje med sodniki. K sreči sem v osebnih pogovorih z vsemi sodniki ugotovil, da posebnega vznemirjenja med njimi ni, zlasti tudi nobenega suma o kakršnikoli korupciji. S tem, da pismo sploh obstaja, sem bil seznanjen dan pred obiskom Kopra. Naslovljeno je bilo na predsednika Okrožnega sodišča Koper, na predsednico Višjega sodišča Koper in na personalni svet. Obravnava ga menda tudi sodni svet. Potem, ko sem izvedel za njegov obstoj, sem si priskrbel kopijo. Podpisniki opozarjajo na pomanjkljivo komunikacijo s predsednikom sodišča in navajajo en konkreten primer (ne v zadevi Popovič), ko naj bi bil po odredbi predsednika spis dodeljen v nasprotju s pravili sodnega reda in letnega razporeda. Primer preučuje sodni svet, poročila še nimam (morda v kupu današnje pošte). Ko prejmem poročilo, se bom odločil za nadaljnje ukrepe. Zelo verjetno službeni nadzor glede pravilnosti dodeljevanja spisov.

A ozračje v Kopru se pregreva, vse več je različnih govoric …
Sami ugotavljate, da gre zaenkrat samo za govorice. Seveda pa glede na vse, kar se je pojavilo v javnosti, ne bo moglo ostati le pri tem. Kolikor vem, so se v raziskovanje nekaterih očitkov že vključili tudi organi pregona. Tudi, če se bo izkazalo, da sem bil pri svojem neomajnem zaupanju v neodvisnost in poštenost koprskih sodnikov naiven, bom v morebitnih bodočih podobnih primerih ravnal enako zadržano. Če pri svojih odločitvah sodnikom ne zaupam brez rezerve, pač z upoštevanjem možnih napak in tudi pristranskosti, ki se lahko preverjajo v postopkih s pravnimi sredstvi in postopki notranjega nadzora, ki smo jih v koprskem primeru že uporabili in jih glede na nekatere nove okoliščine še bomo, ne morem biti (več) predsednik vrhovnega sodišča.

***

»Popovič ni budala«

Na koprskem sodišču se je danes nadaljevala glavna obravnava v osebni tožbi Borisa Popoviča proti bivši javni uslužbenki Mirjani Čakardič, ki je tožnika domnevno razžalila z naslednjim mailom: “… skoraj sem že pomislila, da bi mu bilo dobro pihati na dušo, da ga totalno zjebe, saj je že tako zašel, da se še zadnjemu budali v občini obrne želodec.” Obtoženka je to napisala na domačem računalniku kot odgovor na elektronsko sporočilo Franca Malečkarja, v katerem ji je ta poslal javno pismo predsedniku državnega zbora, vendar odgovora ni poslala le Malečkarju (reply), ampak vsem naslovnikom pisma (reply all). Tako se je njeno sporočilo znašlo tudi pri tajnici župana Popoviča. Čakardičeva je dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožbo za razžalitev, čeprav doslej še ni bilo ugotovljeno, na koga je v svojem sporočilu sploh mislila.

Na obravnavi so pričali Leon Horvatič, bivši odgovorni urednik slovenskega programa Radia Koper, direktorica občinske uprave Sabina Mozetič in Mojca Beljan, v županov kabinetu pristojna za odnose z javnostjo. Odločna sodnica Barbara Franca je pooblaščencu župana Francu Matozu in odvetniku obdolženke Luki Zajcu iz odvetniške pisarne Čeferin jasno pokazala, kdo je v sodni dvorani glavni. Zaslišanja so trajala debele tri ure in so se vrtela predvsem okrog tega, ali je bil župan ob prebiranju sporočila prizadet, zgrožen ali besen, kako je izražal svoje občutke, da besedila niso analizirali, ampak so vsi čutili, da je obtožena mislila njega. »Popovič ni budala,« je zagotovila njegova piarovka. Predstavniki javnosti v ozadju smo se ob poslušanju spomnili slavnega 133. člena o verbalnem deliktu. Obravnava se bo nadaljevala februarja.

Mirjana Čakardič se je na prvi obravnavi branila sama, saj je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dolgotrajnih sodnih postopkov na robu preživetja. Denar za odvetnika so ji potem posodili prijatelji.

Objavljeno pod slovenija | | |