Ni med najbolj nepriljubljenimi ministri, a tudi ljubljenec medijev in javnosti ne, čeprav je znižal notarske tarife. Intervjuji z njim niso prav pogosti, a kadar se Lovro Šturm (69) oglasi, praviloma pove nekaj, kar ne ostane brez odmeva. Pa naj gre za sodne zaostanke, organizacijo sodišč, zakon o verskih skupnostih, denacionalizacijo, vladno skupino za Sovo ali - ‘primer Aleš Zalar’.

V minulih dveh letih se je v zvezi s slednjim oglasil nekajkrat in tako tudi zdaj, ko je upravno sodišče (znova) dalo prav nekdanjemu kandidatu za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, ministru pa očitalo neustavno diskriminatorno ravnanje. Kar je opozicija, Šturmu gorka zaradi marsičesa, ‘pozdravila’ z zahtevami po njegovem odstopu. Šturm pa kajpak nemudoma zavrnil s precej nepričakovanim argumentom.

Zame je odstop popolnoma nesprejemljiv, kajti v tem primeru bi morali k odstopu pozvati praktično vse slovenske sodnike. Kajti vsak od njih je že kdaj doživel, da mu je instanca njegovo sodbo, ki jo je napisal, spremenila, jo je razveljavila, zato ker je bila nezakonita, ker je kršila človekove pravice, in ne smete pozabiti, tudi ustavno sodišče razveljavlja številne sodne odločbe vrhovnega sodišča.

Kot vrhunski pravnik, profesor in ustavni sodnik, Šturm seveda pozna razliko med sodbami sodnikov in odločitvami ministrov ter pravno in politično odgovornostjo. A kot tudi v tem primeru, svoje pravniško znanje pogosto spretno izkorišča za to, da medije odvrne od bistva. Kakor letos spomladi v primeru vladne skupine za Sovo, katere predsednik je pravosodni minister (bil?). Ta skupina je, mimogrede, po nekaj vmesnih še vedno dolžna končno poročilo in pojasnila o svojem delu; kar je, če nič drugega, slab zgled učinkovitosti, saj se je prvotnih ‘nekaj mesecev’ za pripravo tega poročila močno raztegnilo; minister, ki si prizadeva izkoreniniti sodne zaostanke, bi lahko malce pohitel.

Ja, seveda, minister ni sodnik, a prav zato je dvomljiva naglica, s katero je Šturm navajen komentirati določene odločitve pravosodnih organov, tudi ustavnega sodišča, medtem ko se v drugih enako hitro razglasi za ‘omejeno pristojnega’. ‘To ni nič niti nenavadnega - to se je že zgodilo - niti nič nezakonitega. Temu dejanju ni mogoče očitati nobene pravne nepravilnosti,’ je, denimo, dejal minuli petek na novico o prestopu predsednika koprskega sodišča med odvetnike.

Res je, ni mogoče očitati, a vendarle je malce nenavadno, da Šturm ob tem ni pokazal pretiranega zanimanja za to, kaj se pravzaprav dogaja z ovadbo ministrstva in predlogom za nadzor.

Ministrstvo za pravosodje je v tem primeru storilo to, za kar je pristojno. Dali smo ovadbo pristojnim organom in podali tudi predloge za pravosodni nadzor predsednici višjega sodišča, ki je za to pristojno in o tem tudi obvestili predsednika vrhovnega sodišča.

Spoštovanje pravnega reda? Gotovo, a pravosodni minister po predlogih za službeni nadzor s kritiko dela sodnikov v nekaterih prejšnjih primerih le ni bil tako zadržan, kakor je videti, da je v koprskem. Kaže zgornja izjava, da se je iz prejšnjih primerov nekaj naučil ali gre za kaj drugega? In predvsem, kako to, da pravosodni minister od napovedanem odhodu predsednika koprskega sodišča ni izrekel niti ‘priložnostnega’ obžalovanja, da odhaja (še en) dober sodnik? Toliko bolj, ker to očitno ne bo ostal edini tovrstni odhod s koprskega sodišča. Glede na program Lukenda in ministrovo ambicijo, da že v svojem mandatu občutno zmanjša sodne zaostanke, bi bilo mogoče pričakovati, da si bo minister prizadeval zadržati slehernega dobrega sodnika. Še zlasti v dneh, ko je v javnost prišla tudi novica o ‘nezadovoljstvu’ komaj dobro imenovanega ustavnega sodnika Franca Grada in spožila novo razpravo o učinkovitosti in vlogi ne le ustavnega sodišča, ampak sodnega sistema sploh.

Za to, da bi med politiko in sodstvom poglobil zaupanje, Šturm v treh letih ni naredil veliko. Prej nasprotno, o sodnikih je komaj kdaj povedal kaj lepega, komaj kdaj se je zavzel zanje in še njihov trajni mandat je zagovarjal zgolj s ’suhim’ sklicevanjem na ustavo. Dve najbolj očitni posledici takšnega obnašanja sta nadaljevanje erozije zaupanja v pravosodni sistem in vse večje težave pri uresničevanju sistematizacije sodniških mest.

In čeprav je še pred mesecem dni povsem razumel premierjevo izjavo, da lahko vlada tudi odstopi, ker pač v takšnih razmerah (ko mediji ne poročajo o triurnem govoru ministra v parlamentu, novinarji pa blatijo državo v tujini) ne more normalno delovati, minister Šturm zdaj za svoj odstop ne vidi nobenega razloga.

Morebitne interpelacije pa bi se veselil, ker bi državnemu zboru lahko povedal, kaj vse smo v ministrstvu za pravosodje naredili v treh letih tega mandata.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |