Global food prices were under further pressure on Monday as benchmark prices for cereals at much higher levels came into operation, making it almost inevitable that a second wave of food price inflation will hit the world’s leading economies.

In Chicago wheat and rice prices for delivery in March 2008 have jumped to an all-time record, soyabean prices are at a 34-year high and corn prices at an 11-year peak.

http://www.ft.com/cms/s/0/03de.....ck_check=1

2. Prizadevanja za lokalno ali regionalno oskrbo s hrano ter zmanjševanja transporta ni neposreden cilj kmetijske politike. Nasprotno, enotni trg je vzpodbujal velike transporte rastlinskih in živalskih proizvodov po Evropi. Znane so zgodbe, kako krompir, paradižnik, ali mleko krožijo po Evropi. Vsekakor pa se nekaj premika tam, kjer imajo močan drugi steber kmetijske politike, to je razvoj podeželja, kjer je kar nekaj ukrepov, ki vzpodbujajo lokalno proizvodnjo (podpore sledljivosti, podpore okoljskim programo, kmetijstvu na težjih območjih za pridelavo). Še bolj bo v tej smeri delovala ta politika v prihodnje, ko bi naj klimatske spremembe postale pomemben element te politike. Če bomo vzeli to resno, bi morali vzpodbujati ne samo tehnologije, ki zmanjšuje emisije toplogrednih plinov, ampak tudi zmanjševale transport. Potreben je resen zaokret v SKP. Nato plediramo že nekaj časa….
3. V stroki je splošna uporabnost industrijske konoplje poznana že kar nekaj časa. Imeli bi lahko tudi podpore v tej smeri, vendar se ničesar ne spreminja. Preveč prepuščeno privatni inciativi. Establishment (svetovalna služba, raziskovalci) pa se ne lotevajo tovrstnih projektov podpore. Hrvatov pa boljše ne dajati za zgled. Nočem biti nesramen, ampak pri njih je politika bolj zato, da se “dobro sliši”, drugače pa je njihovo kmetijstvo precej na tleh.
Glede rasti cene hrane imate prav, o tem smo že pisali tudi tukaj, še najboljše (kot ponavadi) pa danes povzema Economist (http://www.economist.com/opinion/displaystory.cfm?story_id=10250420). Rast prebivalstva pa je neustavljiva. Leta 2050 nas bo 9 milijard. Hrana in voda pa bosta najbolj strateški surovini (spet).

Odprava CAP in USA dotacij kmetijstvu bi veliko vec globalno prispevala! Hrane je prevec samo je nepravicno raspodeljena. Kronicna debelost na Zahodu in lakota v ostanku sveta…

Trg v kmetijstvu je danes oxymoron. Kmetje vs. drzava - dogovorna ekonomija!

@igor
Ja, dokazati oligopolne rente je težko. Recimo pa, da je na ta način, kot ga prikazujem in s totalnim informacijskim inputom, poznavajoč tehnološka razmerja in cenovne spremembe, ocene rent mogoče tudi dovolj strokovno izvesti. Vprašanje seveda ostaja, ali UVK tovrstne analize izvede (naroči) in to nato ko se cenovni premiki že zgodijo, ali pa se vzpostavi stalni sistem nadzora. Sam sem bolj za slednje. Na nek način sem videl to v ZDA, kjer kmetijsko ministrstvo ima dovolj jasne informacije, kako se reže pogača po celotni agroživilski verigi. V Evropi teh informacij ni na voljo, ne le pri nas. Predstavljam si zelo preprosto, da če imamo inštitucije, ki dnevno opravljajo monitoring ekonomije in kmetijstva(UMAR, KIS), bi to lahko počeli neodvisno tudi na tem področju ter poročali javnosti, kakšno je stanje. To je stalna strokovna naloga v rangu 100.000 evrov. Veliko, vendar prihranki za potrošnike in prispevek k transparentnosti trga bi bil neizmeren. Nekaj podobnega imamo v kmetijstvu z modelnimi kalkulacijami ter ekonomskim računom, ki so se uveljavili kot ključni mehanizem nadzora nad stanjem, kjer ne lobisti, ne politiki in uradniki ne morejo po svoje krojiti resnice.

@Anika
Ja, industrijalizacija kmetijstva je imela precej negativnih posledic in jih še ima. Razviti so s svojo izdatno “pomočjo”, velikokrat delali več škode kot koristi. Še največ je utrpela Afrika, kjer je tradicionalno kmetijstvo uničeno, nadomeščeno pa z monokulturnim gospodarjanjem brez velikih ekonomskih in socialnih koristi za lokalno prebivalstvo. So pa tudi dobre zgodbe, kot so nekatere regije v Indiji, Kitajskem. Kakorkoli, problem lakote se ne rešuje, ampak zaostruje. Brez novih biotehnoloških postopkov tega problema ne bomo rešili na svetovni ravni in Evropa ima tu svojo odgovornost. Industrijalizacija kmetijstva pa je tudi prispevala k učinku tople grede ter pregrevanju. Torej, velik izziv človeštva je, kako kombinirati gospodarski razvoj in varstvo okolja, ali kakor pravi naš kolega Buckwell, kako dosegati prehransko in okoljsko varnost. Velik izziv za vse, predvsem pa za Skupno kmetijsko politiko. Sprejeti moramo tezo, da so kmetje in gozdarji tudi upravljalci s površinami in okoljem, ter da s pridelavo hrane imajo poleg ekonomskih tudi okoljske in prostorske učinke in odgovornost. Seveda to ne sme biti izgovor za novi protekcionizem, ampak za usmerjanje razvoja po principu korenčka in palice.

@jože
Vemo, kaj je bilo in kaj je problem z živilsko industrijo. Šlepali so se na zaščiti kmetijstva in zaostali v razvoju. Pristop in soočenje s konkurenco jih je presenetil. Imaj problem z ekonomijo obsega, svoje (morda le navidezne) višje kakovosti ne znajo vnovčiti. Tale jesenski manever, ni tako slučajen in mi diši po precej usklajeni akciji politike in kapitala. Predvsem je problem, da so v tem “popravljanju krivic” šli predaleč. Zato sem se tudi oglasil. Delovati morajo po istih pogojih kot konkurenca v sosednjih državah, predvsem pa se dvigniti v konkurenčnosti nad raven sosedov. In to sploh ne bi smelo biti tako težko, v regiji namreč prevladuje korporativistični pristop. Primanjkuje pa podjetniške vzpodbude, razvijanje novih proizvodov, izkoriščanja tradicionalnih elementov v proizvodnji “nove” hrane. Razvoj je precej omejen. Že nekaj časa prodajam idejo, da bi lastniki živilske (Istra Benz, KD, Kadi, kmetje,…) morali skupaj z državo izgraditi poseben raziskovalno-razvojni inštitut, ki bi integriral biotehnologijo, tradicijo, promocijo… Na Irskem sem videl tudi tehnološki park, kjer so financirali razvoj raznoraznih idej v živilstvu, ter tako vzpodbujali inovacije. Mi imamo komparativne prednosti v živilstvu! Jemo še zmeraj boljšo hrano v primerjavi z večino evropskih držav (ta je subjektivna, pa vendar…). Dejstvo je tudi, da lastniki ne dobijo dovolj dobrih managerjev za to branžo, ki praviloma ne daje visokih donosov. Zakaj jih ne kupujemo drugje? Prav tako bi morali še bolj poudarjati sledljivost in izkoriščat vertikalno integriranost. Prve ideje so tu in to sorazmerno uspešno (Vipavski pršut, nekateri programi v perutninarstvu). Torej, pobuda države bi se morala premakniti iz tihe podpore oligopolnim rentam (to počnejo tako, da so zbili pogajalsko moč trgovcev) k krepitvi podjetniške inciative in tudi prestrukturiranju. Torej, če odgovorim na tvoje vprašanje: sem za več konkurence, vendar tudi več podpore prestrukturiranju in to predvsem prestrukturiranju v glavah…

Vemo, da je bilo veliko študij narejenih tako na Kmetijskem inštitutu, Biotehniški fakulteti in na Inštitutu za ekonomska raziskovanja, ki so opozarjala na to. Pa vendar je vstop v EU še vedno tako šokiral živilce. Živilci so hudo trpeli zadnji dve leti zaradi hujše tuje konkurence ter povišanja vstopnih stroškov. Letošnje leto pa pač izkoriščajo, da si za nazaj popravijo svoj relativni položaj.

Kaj zdaj? Naj se nam smilijo ali jih je potrebno “priviti”? Krivi so pred vsem sami, ker so udobno živeli v času zaščite. Kako jih lahko privijemo, da ne bomo kot potrošniki še enkrat več plačevali višjih cen kot bi jih lahko v primeru njihove večje konkurenčnosti?

Nimam pametnega odgovora, razen logike, ki jo je Janković striktno uveljavljal pri svojem odnosu do dobaviteljev ali kot jo tuji kupci zahtevajo od naših proizvajalcev komponent - znižanje dobavnih cen vsako leto za nekaj odstotkov. Z Laškim prevzemom Mercatorja je prišlo do preloma te prakse, ki jo je najlepše ilustrirala izjava ASK, da je treba prekiniti s tem nehumanim stiskanjem dobaviteljev (po spominu). Imela je v mislih verjetno samo prenizke rabate za Laško in Union, vendar je logika očitno delovala tudi za druge dobavitelje. No, pa smo dobili inflacijo…