Še pred mesecem dni je bil heroj. Union Olimpija je pred “pankrtsko” divjim Tivolijem ugnala CSKA, njen trener Memi Bečirovič pa je v zmagi odigral mitsko vlogo. Deset sekund pred koncem je pred očmi TV-avditorija narisal akcijo za zadnji napad. Nikogar ni motilo, da je Milič dobil žogo tam, kjer je ne bi smel; na vrhu rakete. MM je v 1:1 dvoboju z desne strani položil ob Matjažu Smodišu in zmaga je ostala doma. Zdelo se je, da je po drugi zmagi Olimpije v evrolige nad Memijem le še nebo.

Nekaj dni kasneje je v povprečni predstavi padel še Široki. Nato pa se je vse sesulo. Olimpija je v naslednjem mesecu dni izgubila evroligaške tekme proti Žalgirisu, Tau Ceramici in Virtusu (vsakič z black-outi v najmanj četrtini igre) ter dvoboje v ligi NLB proti Splitu in Partizanu. Skupno torej pet porazov zapored (le eden manj kot za 10 pik), saj so “zmaji” včeraj presenetljivo slavili v Zagrebu - seveda ne proti Ciboni.

Where did it go wrong for Memi? Resnici sta pri Olimpiji vedno dve. Prva je povezana z omejitvami v igralski selekciji, psiholosko (ne)pripravljenostjo, slabim tempiranjem forme in ”izbiranjem” tekem. Kaj od naštetega je Memijeva krivda? Ekipo je sestavljal tako, kot jo je lahko v danih okoliščinah (milijoni evrov dolgov): ekipo je zgradil okoli simbola Tivolija Marka Miliča, dodal nekaj obetavnih slovenskih in nekdanjih igralcev (Dragič, Hukič, Močnik, Rizvič, Begič) in privlekel še štiri poceni Američane ter Dončiča za razlaganje vicev v garderobi. V klubu sta bila od prej še Ožbolt in Zupan. Nič spektakularnega, a hkrati ekipa, ki lahko ob pravem pristopu zmeše štrene vsakemu  tudi v gosteh. Toda hkrati tudi mešanica, ki zveni obetavno le v primeru, če bi ob vsakem nastopu zgrizla parket. Pri vseh naštetih igralcih gre za fante, ki so lahko učinkoviti le znotraj strogo dodelanega (sagadinovskega) sistema desetih enakovrednih igralcev, ki jih trener redno rotira. Vsak je pogrešljiv in vsak lahko odloči tekmo. Temeljni motiv igralcev, ki pristanejo na takšno kolektivizacijo, začinjeno z urami in urami treninga, je, da jih lahko opazne predstave v Evroligi katalpultirajo v klub, ki plačuje oziroma plačuje bolje.

Prav motiv je temeljna razlika med sagadinovsko in današnjo Olimpijo. Sagadin je vedno izbiral golobradce, jih učil košarke in predvsem garanja, nato pa so se v rotaciji počasi profilirali v nosilce igre. V klub ni nikoli oziroma zelo redko vračal igralce, ki jih je spustil izpod svojih (this one is for you Boško Šrot) krempljev. Kako je danes? Poglejmo tri ključne igralce. Marku Miliču se vidi, da je že utrujen od nenehnega solo-reševanja tivolske barke in “usodnih” teke. Star je 30 let. Vse, kar si želi, je žoga pod koš, in pomagati dvema “scorerjema”.  Ne da se mu non-stop vleči voz in blata, še posebej, če mu pol ekipe ne priznava liderstva. Ve, da bo prej ali slej spakiral kovčke, saj ima na trgu že uveljavljeno ime, v Tivoliju pa je že zdavnaj dokazal in dosegel vse.

Goran Dragič? Ja, na trenutke blesti in vnaša energijo, a enostavno je v duši še vedno “streetballer” (ne le zaradi slabšega meta). Ima pogodbo s Tau Ceramico, kamor se bo vrnil, in bržkone meni, da se je dokazal že na evropskem prvenstvu. Problem je, ker igra basket, ki zahteva 130 odstotkov moči vsak večer… No go; prej ali slej bo moral nekaj narediti tudi na rutino. Ker se kuri, izgublja koncetracijo, zato je v Bologni zatajil v obrambi. Velika škoda, ker igra zadnjo sezono, v kateri lahko kaj s pogostimi treningi naredi tudi na svojem metu. V Španiji ga nihče ne bo čakal.

Jasmin Hukič? Ključen igralec tega moštva, pravzaprav edini z roko… A tekem nikoli ni dobival sam. Lahko da pet trojk, a sam nikoli ne bo povlekel moštva. Je uveljavljeno ime (lahko izbira klub v NLB ligi) in tipičen igralec sistema - ki ga v Tivoliju ni. On bo vedno odmetal svoje in to bo to. Kriviti ga za karkoli je brezveze.

Skratka, imamo torej tri nosilce igre, ki že imajo nagledane “izhode” in jim v Tivoliju ni treba dokazovati ničesar. Dva od teh ne želita več igrati za nacionalne reprezentance, ker sta svoje kao že dokazala. Tretji bi bil glavni, a bi se še malo igral ulično košarko. Se kdo čudi, zakaj ta trojka ne igra obrambe s krvavimi koleni in zakaj za sabo ni povlekla ostanka moštva? Ponavljam; ne trdim, da ne gre za zelo dobre igralce z mnogimi pozitivnimi osebnostnimi lastnostmi. A še zdaleč ne za zvezdnike. Zadnja zvezdniška trojka, ki jo je imela Olimpija, je Bečirovič-Udrih-Welsch. Dragič, Milič in Hukič pa v nobenem tujem klubu - z izjemo MM pred več leti po povratku iz ZDA - nikoli niso bili “go-to guys”.

Kaj lahko torej eventuelno zamerimo Memiju, razen, da igralcev, ki jih trenira, ne dela boljših, kar je “večna” naloga tivolskih trenerjev? Njegov izvirni greh je  - poleg Američanov (staro pravilo je, da nikoli ne imej v ekipi več kot dva, drugače gre ekipa k  vragu; pa trikrat premisli preden daš Amera na playa!!!) - vaško tempiranje forme. Točno tako, vaško. Olimpija je namreč danes tipična balkanska ekipa, ki se 120-posto napali proti uveljavljenemu imenu, ga celo premaga in se ji potem ne dvigne več cel mesec. “Zakaj pa bi se nam, če smo pa premagali CSKA!? Mi smo najboljši!” Ja, res je, da takšne zmage vlečejo folk v dvorane in mulce na basket, toda Memi bi moral ekipo stempirati na Virtuse, Splite itd. Tekmece, ki so v rangu Olimpije.  Če igralci-delavci pozabijo, da so kljub odmevni zmagi še vedno le igralci-delavci in ne igralci-mojstri, je propadla sezona zelo blizu. Če ne želijo igrati obrambe, je kriv trener. Če mu manjka avtoritete, je za to kriv sam; v katerem resnem klubu pa njegov predsednik javno poimensko pljuva igralce (Milič) po časopisih!? Ali pa je tudi Memi žrtev lastne mentalitete in se je raje pustil dva tedna trepljati po rami kot pa da bi svoje še bolj nagazil na treningu?

Aja, pozabil sem opozoriti še na drugo Olimpijino resnico. Zakaj se bojim se, da je tole začetek globlje krize v lj-basketu. Bliža še čas sezone, ko igralci začnejo negodovati zaradi neizplačanih plač. V povezavi s sanacijo Olimpije pa je ogromno neznank; kdo sploh trenutno rešuje Olimpijo? Janković? Vladajoča politika? Donatorji? Ali kar sam Rajgelj? Če, kako? Bo klub eno od bojišč vojne proti tajkunom?

Pa še en temen oblak je nad Tivolijem. V moštvo prihaja Boris Gorenc, še en over-30-letnik, ki se mu ni treba več dokazovati. Problem ni le, ker je Gorenc poln denarja, ampak ker je znan detonator moštva. Marko Tušek ve, kaj imam v mislih. Saj se spomnite, kako se je končalo, ko je na predpredzadnjem EP Gorenca polil s coca-colo.

Objavljeno pod šport, slovenija | | |