Sporazume o energetskem sodelovanju z Ukrajino, Azerbajdžanom in Kazahstanom, je evropska komisija podpisala v zadnjih dveh letih. Podoben sporazum je predlagala še Alžiriji in Egiptu. Pred dobrima dvema letoma je z balkanskimi državami sklenila pogodbo, na podlagi katere bo mogoče vključiti njihove energetske trge v evropski trg s plinom in naftnimi derivati. V pripravi je sporazum o energetskem sodelovanju z državami na območju Črnega morja in Kaspijskega jezera, EU je poglobila sodelovanje s kartelom proizvajalk nafte Opec, energetiko je uvrstila na dnevni red pogovorov z Afriko. V Bruslju ugotavljajo, da si EU lahko dolgoročno zagotovi varno in zanesljivo oskrbo z energenti le, če energetika postane del njene splošne zunanje politike, zato je ta tema na vseh rednih pogovorov na zunanjepolitičnem področju.

Richard Youngs, zunanji izvedenec Centra za evropske politične študije (CEPS) v Bruslju, kljub temu ugotavlja, da EU neučinkovito omahuje med trgi in geopolitiko. Po njegovih besedah je notranji trg podlaga za energetsko politiko EU s tretjimi državami, zaradi tega hoče svoja pravila uveljaviti tudi na trgih južnih in vzhodnih sosed. V dokumentu, ki je bil sprejet marca lani, med drugim piše, ugotavlja Youngs, da bi bilo napačno, če bi se preveč ozirali, od kod prihaja nafta, ker je oskrba EU odvisna od globalnega naftnega trga.

Septembra letos je komisija v novem svežnju energetske zakonodaje še predlagala, da bi morala energetska podjetja, ki hočejo investirati na področju energetike v EU, zagotoviti enako lastniško ločitev med proizvodnjo in prenosom, kot komisija želi uvesti v EU. Ta zahteva se nanaša predvsem na ruskega energetskega giganta Gazprom, zato so jo na komisiji že sami neuradno poimenovali Gazpromova klavzula. Po novem komisija od tretjih držav poleg sprejema tržnih pravil EU za področje energetike zahteva tudi prevzem načina lastniškega upravljanja podjetij.

This is conceived as being more than simply a free market model, but rather an apparently clear example of the EU reproducing its own constituent norms – now widely recognised as central to the EU’s international identity. It would be exaggerated to say that the aim is a wholesale export of the internal market, but the logic is to extend as many of its rules as are political and economically feasible outside EU structures. /…/ The EU’s basic goal is to extend the principles of the 1994 Energy Charter Treaty (ECT) successively to the different areas of the EU’s periphery, from Russia, through Central Asia and the South Caucasus, Ukraine, the Balkans and into the southern Mediterranean.

Ker Rusija zavrača energetsko listino, poskuša EU posredno doseči, da bi izvajala vsaj del njenih določb. Tudi v sporazumih in pobudah, ki jih je evropska komisija sklenila z drugimi državami in območji, je predvidena vzpostavitev trgov po evropskih pravilih. V novem programu EU za pomoč sredozemskim državam v obdobju od leta 2007 do 2013 je med prednostnimi nalogami financiranje povezave z evropskim plinskim trgom. Prevzem evropske energetske zakonodaje na Balkanu je povezan s pomočjo Svetovne banke. Azerbajdžan je EU po besedah komisarke za zunanje zadeve in sosedsko politiko uvrstila med države, ki jih “pokriva” sosedska politika, zaradi geostrateške lege in zalog energentov. Leta 2004 je EU objavila pobudo iz Bakuja, v kateri je predvideno, da bodo evropska komisija, države na območju Kaspijskega jezera in v Srednji Aziji oblikovale lokalne energetske trge in povezave med Kaspijsko regijo in Srednjo Azijo. Pobuda iz Bakuja je trgovski sporazum: EU bo zagotovila denar za razvoj in dograditev infrastrukture, Kaspijske in srednjeazijske države pa ji bodo v zameno zagotovile energijo. Podobno pobudo je evropska komisija pripravila tudi za države na območju Črnega morja, ugotavlja Youngs.

V strategiji za Afriko iz leta 2005 je med prednostnimi nalogami financiranje infrastrukture za povezavo podsaharske in severne Afrike. Oktobra lani je EU prvič med ključne prednostne naloge za dodeljevanje denarja iz Evropskega razvojnega sklada (EDF), v katerem je 23 milijard evrov, uvrstila energetsko sodelovanje.

Across these varied regions, diplomats insist that the internal market both defines the EU’s substantive approach to energy security and (in a classic case of spill-over) ensures that member states’ bilateral foreign policies are converging around a unified set of guiding principles. Policy-makers argue that the internal market leaves increasingly little room for marketdistorting bilateral deals. Reflecting the EU’s unique nature as an (intra-European) international body itself devising an (extra-European) international policy, its ‘external’ policy extends the nature of ‘internal’ cooperation already developed between member states. /…/ The Commission argues in its January 2007 Strategic Energy
Review that it is by opening up its own markets that the EU can best hope to gain FDI access to countries such as Russia. The breaking apart of national energy champions within Europe would make it harder for large non-European firms, like Gazprom, to negotiate their way into
dominant positions simply through a small number of bilateral deals.

Evropska politika se jasno razlikuje od ameriške, ki si energente zagotavlja z vojaško silo in partnerstvi od zahodne Afrike, Srednje Azije do Bližnjega vzhoda. V EU energetska politika ni del skupne varnostne in obrambne politike.

Zahteve EU po odprtju trga v tretjih državah temeljijo na slabih zgledih članic EU, ki v veliki meri svojih energetskih trgov še niso liberalizirale. Nekateri analitiki celo ugotavljajo, da se v EU vrača “ekonomski nacionalizem”, opozarja Richard Youngs. Francoska vlada je recimo preprečila sprejetje evropske zakonodaje, ki bi zagotovila večji pritisk na države članice in omogočila hitrejšo izvedbo reform. Ko je predsednik Nicolas Sarkozy poskrbel za združitev energetskih podjetij Suez in Gaz de France, je minister za evropske zadeve Jean-Pierre Jouyet povedal, da je to nov šampion, ki “predstavlja vizijo energetske politike v Evropi”. Septembra je evropska komisija predlagala lastniško ločitev proizvajalcev energije od prenosnih podjetij, čemur kar nekaj članic odločno nasprotuje, ker nočejo razbiti svojih elektro in plinskih gigantov, čeprav porabnikom vse bolj navijajo cene in so v Nemčiji ravnokar objavili, da so jih zalotili pri kartelnem dogovarjanju o cenah. Predvsem pa med državami članicami ni dovolj plinovodov in daljnovodov, da bi se nacionalni trgi lahko povezali v skupni evropski trg. Ker EU nima notranjega trga in ima premalo daljnovodov in plinovodov za povezave med članicami, se na zunanje energetske šoke ne more odzvati kot enotni trg in ne more izvajati enotne energetske politike.

Market-doubters also stress the differences between oil and gas markets, reiterating scepticism that the latter can develop the fungibility of international oil flows. They commonly warn that market deepening would mean increased price volatility, to the detriment of energy security.

V veliko članicah EU je varna in zanesljiva oskrba z energijo znotraj in zunaj Evrope še zmeraj skrb države. Njihove vlade se neposredno dogovarjajo z vladami proizvajalk dogovarjajo o povečanju proizvodnje za zagotovitev varnosti oskrbe. Tovrstnim dogovorom zgleda zaupajo bolj kot tržnim mehanizmom, ugotavlja Richard Youngs.

One European diplomat terms the EU model as one of “regulated liberalisation”; another as “a third way…between markets and geopolitics”, predicated upon “political dialogue and cooperation”. One of the EU’s particularly senior producer-state interlocutors observes that the EU is no less “egotistically geopolitical” than any other international actor, but seeks to dress its geopolitics in the finer cloaks of rules-based discourse.

Tudi večini dobaviteljic energentov odprtje trga ne diši. Podoben sporazum, kot ga je sklenila z Ukrajino, Azerbajdžanom in Kazahstanom, je EU že pred 18 leti ponudila državam izboznicam nafte na Arabskem polotoku in naletela na povsem gluha ušesa. Tam še zmeraj prevladujejo dvostranski sporazumi z Britanci in Francozi. Pogovori z Iranom temeljijo na zahtevah za zaprtje jedrskega programa, kljub temu je v prihodnjem letu predviden začetek gradnje plinovoda Nabucco, po katerem naj bi transportirali tudi iranski plin v EU in tako zmanjšali odvisnost poameznih članic od ruskega plina. Španci so z dvostranskim sporazumom z Alžirijo dosegli “prednostni status” pri oskrbi s plinom. Francozi so prav tako leta 2006 z Alžirijo podpisali nov dvostranski sporazum.

Rusija prav tako ni pripravljena sprejeti evropskih predpisov o liberalizaciji energetskega trga. To jim tudi ni treba, saj imajo energetske družbe iz večine članic, tudi slovenski Geoplin, z Gazpromom sklenjene dovstranske sporazume o dobavi plina. Azerbajdžan in Kazhstan sta tudi zavrnila uvedbo trga.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |