Ampak - kot lepo ugotavlja Benjamin - v praksi to ob sedanji ozaveščenosti politikov ne gre. Na tej stopnji razvoja politične zavesti in kulture bodo naši politiki (katerekoli barve) vedno poskušali zlorabiti svoj lastniški vpliv. najdejo se celo takšni kot so Gregor Gomišček, ki celo iskreno verjamejo, da lahko s svojim “znanjem” aktivno pomagajo pri upravljanju Heliosa, Triglava ali Krke, denimo. Andrej, verjamem, da tudi tvoji kameradi (mladinci iz SD) že komaj čakajo na svoje stolčke v podjetjih, ki so si jih že med seboj razdelili. Samo še zmagati morate.

Torej ne samo politična izprijenost ampak tudi naivni aktivizem nekaterih posameznikov ne dopuščajo tega, da bi se država umaknila v vlogo (portfeljskega) lastnika, upravljanje podjetij pa prepustila profesionalcem (nadzornikom in menedžerjem).

Zato je treba prodati vsa podjetja in najti bolj prave lastnike. Takoj!

Problem ni v drzavne, portfeljskem lastnistvu in vlecenju dividend, ampak v aktivnem upravljanju firm, kjer celo nima vecine; kdo je postavil vse nadzornike v Krki?

Da, se strinjam. A pogoj za to je, kot bolj ali manj velja za finsko družbo: promiskuitetnost (splošna in še posebej politike vs. gospodarstva) ne, socialnost da! Anika

Razprava “zasebno vs. javno” je stara toliko, kot je stara moderna ekonomija od Adama Smitha naprej in ze od takrat je tudi vec ali manj znano, kje ima drzava pomembno vlogo in, kje naj raje da mir. Vendar pa je ekonomska realnost v realnem zivljenju pac povezana z drugimi realnostmi in ena od teh je politicna. In, ce je temu pac tako, namrec, da zelijo imeti politiki tudi vpliv na gospodarstvo, si je treba pogledati primere, ki kazejo, da je tudi lastnistvo drzave lahko uspesno in kaksni so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da je temu lahko tako. Na Finskem, recimo, ima drzava zelo pomembni lastniski delez v Nokii, vendar pa jo samo upravljanje in kadrovanje kaj dosti ne zanima - kar jo kot lastnico zanima, so cim vecje dividende. Vendar, ja, za kaj takega je treba imeti dovolj, predvsem, racionalnega razmisleka ter postaviti pred vrata vsakega politicnega vojscaka, ko rabi sluzbo - pa naj je se tako vneto financiral lepljenje predvolilnih plakatov.
Osebno se nagibam v smer iskanja in optimiziranja mesanih sistemov; to so namrec obicajno potem tudi resitve, s katerimi ekonomska teorija sicer ni vedno najbolj zadovoljna, vendar pa peljejo v voz - v casu - naprej.

V Nemčiji je pa problem varstva konkurence, ne pa to, da trg ne bi deloval. Nemčija ima podobne težave kot Slovenija na trgu telekomunikacij - državi ni preveč v interesu, da bi varovala konkurenco, ampak raje varuje glavnega monopolista.

Zato ne gre prezreti, da, kakor potrebujejo »kapitalisti« »komuniste«, (kreacionisti evolucioniste) tako velja tudi obratno. Gre za dve plati istega novčiča in to dobesedno in ju poganja pohlep. Greed is good, pravijo. Kaj pa žene pohlep? Pohlep žene zavist. Zavist je izgovor za pridobitev/prilastitev ne glede na »ceno« tistega dodatnega presežnega novčiča, za katerim »hrepenijo« oboji, ki naj bi jim šele omogočil užitek - zaradi tiste »ekonomije užitka« - ki jo poganja zavist zaradi utvare o presežnem užitku Drugega, kar pa je seveda jalova zadeva. Sam užitek je nemogoča zadeva, ker se je »tisto« dogajalo ali se bo dogajalo vselej zgolj v preteklosti ali prihodnosti, nikoli pa tukaj in zdaj, in ga ustvarja in poganja zgolj misel na užitek: vselej je srečanje spodletelo, in prav zato je najbolj uspešno, tako da se zadeva lahko ponavlja in nadaljuje v nedogled. Večno ponavljanje istega …Ali gre za histerike? Kaj pa strast? Strast je tukaj in zdaj in je slast, za kar je potrebna velika mera energije, da zmoremo pozornost biti tukaj in zdaj, tako moremo biti ustvarjalni; strast je ustvarjalna, užitek je posnemanje. Užitek in sla, zavist in pohlep spadajo v domeno eshatologije, bodisi religiozne bodisi ideološke – to je v odlaganje »blagostanja in sreče« - (uživanja) - v nedoločeno prihodnost, izhajajoč iz neke imaginarne čudovito čudežne preteklosti.
In še: oboji, kreacionisti in evolucionisti (kapitalisti in komunisti) prej ko slej naletijo na neubesedljivo, na tisto nekaj kar se ne da simbolizirat, na odsotnost ali prisotnost nečesa, Tistega neubesedljivega, brezimenega, brezimnega, neimenujočega neimenovanega, na Stvar: prvi čakajo na Razodetje, drugi na slučaj/smisel. Zato jo najbolje odnese(mo)jo tisti, ki nam za tisti »presežen« novčič ni mar, in tisti, ki ugotovimo, da: kar je, je. In odmahnemo z Wittgesteinom: »O čemer se ne da govoriti, o tem je treba molčati«, kar pa seveda ne pomeni, da ne bi smeli razpredati in tkati tkanine – tekst(a)ila in najdevati v tem neznansko ugodje …. in radost. Dobrodošli!

Mimogrede. Zavist in pohlep (pretežno) poganjata zlasti avtomobilsko industrijo in prodajo avtomobilov (in kozmetično industrijo, seveda). Če vzamemo, da je povprečna moč avtomobilov (če se ne motim) tam okoli 80 konjskih moči, potem je pred vsakim avtom, v katerem sedi recimo tudi samo en človek/voznik vpreženih 80 konjev. Ali si lahko predstavljamo, koliko krme je dnevno potrebno za 80 konjev? Pa saj avtomobile poganja »nafta«. Že res. A energija je ena. In dejstvo je, da to »dnevno« energijo oziroma konjsko krmo za 80 konjev »pokurimo« recimo po maksimalno prevoženih 80 km vožnje. Gre za eksplozijo energije in zato se tudi avtomobilski motorji imenujejo eksplozivni z notranjim izgorevanjem … No, zdaj, ko bomo gorivo pridobivali iz »hrane« - žitaric - , bo to še bolj nazorno … in hrana in »nafta« se bosta dražili … in inflacija je posledica razvrednotenja vseh vrednosti … najprej moralnih in nato denarnih … A ne glede na vse povedano, pravijo, da se je izkazalo, da so tatovi koristni za blaginjo vseh. Tatovi namreč nakopičeno bogastvo na enem mestu s tega mesta prenesejo na drugo mesto in ga razširijo med več ljudi. Ko ta skupina ljudi doseže določeno stopnjo bogastva, pridejo večji tatovi in postopek se ponovi. Dokler nimamo cele države blagostanja in pridejo še večji tatovi in se polastijo cele države itd., dokler ne pride zadeva spet na izvor, do Babilonije (Irak, Iran) – tam se za trenutek ustavi, dokler se ne začne nov krog kopičenja – primarne akumulacije, če hočete, morda na drugem mestu in začne se nov krog, nova epohe … Anika