GOST RAZGLEDOV

mag. Mitja Gaspari
znanstveni svetnik na EiPF
mitja.gaspari@eipf.si

Privatizacija NKBM je glavni medijski in finančni dogodek zadnjih dni. Zdi se, da gre za svežo poslovno operacijo, ki ima v sebi veliko inovativnih rešitev in pomeni pomemben korak v sprostitvi vpliva države na upravljanje v bančnem sektorju. Vtis dodatno poudarjata predvsem delna skrivnostnost v objavi pomembnih dejstev o sami privatizaciji in nepričakovano veliko težav na začetku postopka. Zunanjega opazovalca tako presenetijo težave, ki si jih je prodajalec privoščil v pripravi te transakcije. Še posebej, če vemo, da je za velik denar najel pomembno mednarodno svetovalno hišo, ki naj bi ustrezno pripravila vse podrobnosti prodaje delnic tako široki publiki kot tudi poučenim kupcem.

Začnimo pri pravih težavah, ki so, zanimivo, bolj skrite očem javnosti kot tiste druge, navidezne. Prva med njimi je prav gotovo neizdelana oz.neobjavljena strategija razvoja te banke v naslednjem obdobju petih do desetih let. Ker to ni jasno, se lastniku ne zdi pomembno privatizacijo izpeljati z dokapitalizacijo, ampak prepušča problem kapitalske ustreznosti nejasno definiranim bodočim lastnikom, čeprav banka že danes potrebuje svež kapital iz povsem podobnih razlogov kot mnoge banke v tujini. Tveganja, ki prihajajo na kapitalske in finančne trge, bodo zahtevala od bank, ki se želijo hitro širiti, višjo kapitalsko ustreznost kot do sedaj. Za banke na finančnem obrobju, če govorimo o evrskem finančnem sistemu, je to še toliko bolj nujno. Temu je treba dodati, da ni jasno, ali želi banka ostati samo pomemben igralec na lokalnem trgu, ali ima ambicije, čeprav omejene, tudi v regiji. Če velja drugo, potem je struktura privatizacije brez strateškega partnerja poteza, ki bo povzročala v bodoče ustrezno prevrednotenje banke navzdol. Če ostaja ambicija samo na domačih tleh, pa ni jasno, kako poteka in kam gre konsolidacija z drugimi, hčerinskimi institucijami, predvsem Poštno banko in Zavarovalnico Maribor. Predvsem pa ti dve pomembni informaciji nista znani nepoučeni publiki, malim investitorjem.

Druga pomembna pomanjkljivost tega projekta je njegova časovna in strukturna nedefiniranost. Zakaj, če bi naj bila strategija jasna vsaj lastniku samemu, ni ustrezne in jasne definicije vseh potrebnih korakov, ki bodo pripeljali do deleža države, ki ga sama planira, tj. 25% in ena delnica že danes in kaj to pomeni za neinformirane male vlagatelje. Morda pa le ni tako kristalno jasno, kakšno vlogo naj bi imela banka v bodoče in bo o tem odločal čas in politične silnice, ko bo to bolj primerno. Iz tega je mogoče sklepati, da gre ta trenutek bolj za medijski dogodek, ki bistveno ne zmanjšuje vpliva sedanjega izključnega lastnika, a daje vtis skrbi za malega domačega vlagatelja in ponuja možnost »trgovanja« z interesi poučenih vlagateljev na račun optimalnega izplena skupne transakcije.

Ko pa gre za navidezne težave, pa so te povezane s stalnim spreminjanjem deleža prodaje malim investitorjem in nejasnimi pogoji za poučene institucionalne investitorje. Tu gre za navidezne težave zato, ker so izključno politične narave in pogojene z bližino parlamentarnih volitev (in izkušnjami hrvaške vlade s privatizacijo podobnih sistemov na Hrvaškem pred njihovimi parlamentarnimi volitvami) in iskanjem dodatnih volilnih glasov, kar je sicer legalno, ni pa nujno tudi legitimno. Zato se »subvencija« na ceno za male investitorje danes zdi kot ugodnost, ob letu osorej pa morda ne bo več tako atraktivna. In izbor poučenih investitorjev morda danes ni bistven, če bodo plačali »pošteno tržno« ceno, a lahko za banko postane usoden, če ne bo kmalu sledila t. im. druga faza privatizacije.

Namesto zaključka lahko rečem, brez veliko zlobe in nevoščljivosti, da ni nujno zlato vse, kar se sveti. Pa vseeno upam, da je ta pogled napačen in da bodo predvsem mali delničarji doživeli zgodbo o uspehu z nakupom teh delnic.

Objavljeno pod gost razgledi.net, gospodarstvo | | |