GOST RAZGLEDOV

Andrej Drapal
partner Pristopa
andrej.drapal@pristop.si

Popularna racionalizacija nevroze osemdestih let prejšnjega stoletja je bila: »Če se ti zdi, da te nekdo zasleduje, to še ne pomeni, da te res ne zasleduje«. Priznam, da se mi toži po tistih časih. Seveda se mi ne toži zaradi pogojev življenja, vključno z možnostjo zasledovanja, saj so ti pogoji danes neprimerljivi v vseh pogledih. So pa tudi neprimerljivi glede stanja duha – in po tem stanju se mi toži.

Če smo se takrat naslajali nad duhovito in natančno in pomenljivo poanto, lahko danes duhovno obupujemo nad psihotično zaslepljenostjo in duhamorno predvidljivostjo skandiranja: »Kje so centri moči!?«. Kako bedno patetično je iskanje teh centrov, naj ponazorim z lastno izjavo, da je celo hipoteza hobotnice ustreznejša reprezentacija realnosti. Ustreznejša in ne v celoti ustrezna zato, ker bi bila ustrezna samo hipoteza neskončne hobotnice, kot bomo videli v nadaljevanju.

Pred dnevi me je prijatelj Iztok Lajovic v dinamični debati o kreacionizmu oziroma »teoriji« inteligentnega designa na eni in darvinizmu oziroma evolucijski teoriji na drugi strani opozoril, da trenutna oblast, personalizirana v podobi Janeza Janše, v resnici s svojo držo in besedo izkazuje skrajni kreacionizem. Iztok, hvala za namig, ki ga v debati ni bilo mogoče razviti do konca. Tale mrka sobota, ki s svojo difuzno svetlobo sama zase dokazuje, da je moč disperzirana, pa kar kliče, da zaokrožim tezo, ki je, kot se bo upam izkazalo, dosti usodnejša, kot se zdi na prvi pogled.

Usodnost se skriva v dejstvu, da delamo hudo napako, če se ustavimo pri ugotovitvi kreacionistične podstati delovanja Janeza Janše. Miselna nevzdržnost tega trenutka naše realnosti se kaže v dejstvu, da je nenadoma politično nekorekten kakršenkoli namig o tem, da bi bilo teoretično mogoča misel o minimalni možnosti skoraj neverjetne zanemarljive možnosti, da bi iz ust ali izpod rok aktualnega predsednika vlade prišlo karkoli sprejemljivega. V takem kontekstu politične korektnosti prepoznavati psihotične dimenzije iskanja centrov moči, iskanja »tistega zadaj«, je sicer ustrezno, nikakor pa ne zadostno početje. (Kot je lepo napisal moj drugi danes citirani prijatelj, Vojko, je za mano samo radiator). Če smo v osemdesetih sanjali, da nas nekdo zasleduje in iz tega dejstva delali miselne eksibicionizme, je danes, kot je povedal že bivši bivši predsednik, konec sanj. V ortodoksni religiji kreacionizma ni več prostora za sanje – obstaja samo še diktat kreatorja, skritega boga, ki v svojem bistvu nedosegljiv, vleče poteze in s tem določa trajektorije naših usod. Kreacionistična pamet mora iz dejstva, da ga okoliščine nekoliko bolj tepejo, kot v preteklosti, da mu ugled merljivo pada, nujno sklepati, da je to pač posledica skritega centra moči, ali skritih centrov moči. Monoteizem ali politeizem nista zaradi različnega števila bogov nič različna – oba poganja isti miselni algoritem, ista psihoza demiurga ali demiurgov, ki se ukvarjajo z našimi usodami. Za trenutno pozicijo v tem duhu velja, da se še najbolj poigrava z usodo predsednika vlade.

Kot rečeno ni prav nobena posebna umetnost najti poteze kreacionizma in nezavedno realiziranje teorije inteligentnega designa pri prevladujočem diskurzu trenutne pozicije s predsednikom vlade na čelu. Problem je v tem, da se, če ostanemo v oceni na tej točki, sami realiziramo kot kreacionisti. Povedano drugače: s tem nehote predsedniku vlade pripišemo moč izjeme, izjemne moči, moči skrite kreacije; kreacije, ki jo seveda vidimo kot negativno, a vseeno kot kreacijo.

Ob tem bi opozoril na Dana Denneta in Richarda Dawkinsa, ki s kolosalnim naporom razkrivata neverjetno ukoreninjenost kreacionističnega mentalnega modela, ki žene tudi izpričane liberalce in celo »darviniste«, kot so Stephen Jay Gould. Očitno je prevladujoči algoritem človeške pameti na začetku tretjega tisočletja še vedno tako ranjen, da potrebuje opornico kreatorja. Lahko bi rekel tudi, da smo vsi pogosto preveč leni, da se ne bi v nemoči videti razsežnost povezav, zatekali v lagodje »centrov moči«. Tretja zahvala tega teksta gre torej Dennetu in Dawkinsu za zateženo doslednost čiščenja miselnih kanalov.

Pa pojdimo korak naprej v politično nekorektnost. Ko se zabavamo ob premierovem zaletavanju v centre moči v medijih in za mediji, mirno spregledamo, da se preimer spopada s sebi enakim, če ne celo večjim kreacionistom. Najlepše je to dokazal v argumentaciji svojega predloga za glasovanje o zaupnici, ko je poslancem in vesoljni javnosti pokazal dve shemi obvladovanja medijev iz dveh centrov, ki sta po logiki in celo grafično v celoti ponovili obrazec, ki ga obsesivno ponavljajo in dograjujejo mediji, kolikor dolgo se pač spomnim nazaj. Če bi se malo otročje pošalil, bi rekel, da so bili mediji prvi, ki so začeli težiti z iskanjem centrov moči, ki iz ozadja krojijo usodo ubogega davkoplačevalca in še bolj ubogega novinarja. Ker pa se ne šalim in skušam ne biti otročji, seveda ne morem reči, da so bili mediji prvi. Ker sploh ni pomembno, kdo je bil prvi. Ker je spraševanje o tem, kdo naj bi bil prvi, spet samo ponovitev psihotičnega iskanja demiurga. Ni važno, kdo je bil prvi – važno je, da ta algoritem, ta mem, kaže neverjetno sposobnost replikacije predvsem tudi v medijih. Repliciran je do te mere, da definira meje politične korektnosti. Ko se politična korektnost zlije s kreacionizmom moram, dragi prijatelji in znanci, reči odločen NE!

In kako druga stran, pa jo razumimo kot »medije«, ali pa kot »politično korektna stran« imenuje sedanjega predsednika: temni angel, princ teme - druga stran boga. Padli angel. Niti ne Lucifer, ker ta prinaša luč, ampak kar hudič, poosebljanje zla – in kar je za naš diskurz pomembneje: kar zadeva kreativno moč primerljiv z bogom, samo da z druge, negativne plati. Politična korektnost torej pripisuje nekomu ali nečemu sicer sprevrženo, ampak realno moč »skritega centra kreacije«. Zabavno pri vsej stvari je, da so trenutni politični korektneži predvsem tisti, ki se pripisujejo levim, liberalnim in tistim pozicijam, ki jim ni povšeči poseganje cerkve na civilna področja. Dragi moji: dajte najprej razčistiti s svojimi kreacionističnimi predpostavkami, potem se pa pogovarjajmo o cerkvi.

Situacija je generirala še en dokaz veljavnosti evolucijske teorije. Na prvi pogled je paradoksalno, da je na javni sceni opaziti bolj ali manj samo dve osebi, za katere bi politična korektnost stežka rekla, da sta politično nekorektna, ki nekreacionistično reflektirata dejanje in nehanje predsednika vlade. To sta že omenjeni Vojko Flegar in Marko Crnkovič. Drugi je dal svoji kolumni celo eklatantno darvinističen nadnaslov: vse me zanima, nič me ne briga. Točno za to namreč gre v evolucijski teoriji: šele, ko je množica (nesmiselnih) interakcij skoraj neskončna, se zgodi smisel. Smisel (briga) se zgodi zaradi skoraj neskončnih interakcij (zanimanja). Vojko nima takega naslova, ampak tako preprosto živi. Zato, ne da bi se posebej trudil, zoprno tečno proizvaja smisle. Na podlagi teh dveh primerov sicer ni mogoče zaključevati, dovoljeno pa si je želeti, da se sramežljivo, a vseeno, pojavlja nova polarizacija samorazumevanja, ki bo pometla s klasičnimi levimi in desnimi pozicijami.

In kaj je mentalni model tega darvinizma, ko sem že toliko opletal okoli mentalnega modela kreacionizma? Zapisal bom najbolj elementarno možno zgodbo zakonov evolucije in selekcije. Zgodba potrebuje pojasnilo, da jo je mogoče začeti kjerkoli; sam sem pač izbral en začetek, de facto pa se enako začne in konča tudi ob kateremkoli drugem vstopu in izstopu. Osebe, ki se pojavljajo v njej, so izmišljene, a zato nič manj realne. Druga upomba kot uvod v zgodbo je, da gre v resnici samo za majhen delček zgodbe. Če si sposodim revolucionaren Dennetov koncept »library of Bebel«, (Dennet si ga je sposodil od Jorgea Luisa Borgesa), bi bralca napotil, da si poskuša predstavljati, da gre za zapis zgodbe, ki predstavlja le delček, delčka strani v knjigi, ki je del knjižnice, v kateri so v multidimenzionalnem prostoru razvrščene vse možne knjige. V tej knjižnici obstaja knjiga, ki je popolnoma prazna. Obstaja knjiga Moby Dick, v kateri je napačno zapisana samo ena črka. Zraven nje je Moby Dick, ki ima napačno zapisano drugo črko. In tako naprej. Nekje najdemo tudi knjigo, ki vsebuje naslednji zapis, ki mu predhaja seveda »vastly« dolga (a ne neskončna) povezana predzgodba in enako »vastly« dolg (a ne neskončen) epilog.

Gospodarska družba Tapata je v širitvi svoje proizvodne dejavnosti sezidala prizidek tako, da se izplake iztekajo direktno v lokalni potok. To se je zgodilo zato, ker je bil odgovorni za okolje v času potrjevanja projekta na seminarju v Bruslju, projektant je pa v časovni stiski, ker je moral isti dan dokončati ponudbeni projekt za ogromen stanovanjski kompleks, to preprosto nalogo poveril mlademu praktikantu, ki je prejšnji večer spoznal novo punco, s katero se je zabaval malo predolgo v jutro in je mačkast pač zamočil. Ker so na Upravni enoti ravno v hudem plačnem sporu z Ministrom, je zdesetkana ekipa (zaradi gripe) v hudem precepu, kako hkrati rešiti zaostanke pri izdaji dovoljenj, zaradi česar jim grozi, da jim bo Minister pral možgane. Nezadovoljni uradnik potrdi gradbeno dovoljenje, zaradi česar ponorijo sosedje proizvodnje Tapata. Eden od njih je ob enem obisku upravne enote videl odhajajočega Ministra, in je o tem opozoril prijatelja z nacionalnega medija. Ta je na ponedeljkovem sestanku zaradi možnosti plačnega napredovanja in lastnega ega dogradil zgodbo s sumom, da je Minister najverjetneje pritisnil na UO glede gradbenega dovoljenja. Uredniku se zdi sled zanimiva. Ker nima v redakciji nikogar, ki bi imel kaj pojma o okoljskih vprašanjih, da nalogo raziskave zgodbe mlademu novinarju, ki naj se izkaže, pa bomo videli. Ta pokliče firmo Tapata, kjer pa dobi odgovor, da samo nimajo svoje PR službe, in da naj se obrne na lokalno agencijo, kjer bo vse izvedel. Ko pokliče tja, so sicer prijazni – ampak oseba, ki se predstavi kot Anja, se ne drži povsem dogovora, da mu bo odgovorila na vprašanja še isto popoldne, ker nikakor ne pride do informacij v podjetju Tapata, ker je vodja projekta širitve že zaključil svojo nalogo in je bil v okvirih programa krčenja stroškov premeščen v na mesto glavnega strojnika, zaradi česar je precej užaljen in nima namena razlagati nekaj, za kar ni več zadolžen. Ko Anja proti večeru končno dobi informacije, ji ob pisanju sporočila crkne računalnik, takoj nato pa ugotovi, da si ni zapisala številke novinarja, in ga ne more poklicat. Novinar je v stiski, saj nekaj mora napisat – in pač nekaj napiše, pri tem pa pozabi, da bi lahko poklical Ministra. Napiše članek, ki s prstom pokaže na Ministra, ki da je v zadnjem času sumljivo pogosto viden tudi z direktorjem firme Tapata, zaradi česar ni čudno, da ima tak avto. Ko minister naslednje jutro vidi članek, zaradi očitne laži ponori do te mere, da se ne zmeni za nežna opozorila svojih svetovalcev in toži medij in novinarja. To je seveda tudi za ostale medije dokaz, da je za tem dimom tudi ogenj in začenjajo povzemati in dograjevati zgodbo. Ministru, ki je s svojo ekipo v Bruslju in se mu itak upira, ukvarjati se z mediji, je navsezadnje še zadovoljen, saj se spomni, da je ob onem spornem obisku v resnici urejal službo za svojo sestro, in nekako sluti, da bi bilo še huje, če bi mediji izbrskali to zgodbo, ki se mu sicer ne zdi sporna, saj je sestra vrhunski strokovnjak, ampak nekako sluti, da bi težko prišel cel skozi medijsko obdelavo, ne glede na prepričevanje pravnika ministrstva, da s tem ni kršil nobenega zakona …

Mreža soodvisnosti akterjev neke družbe je skoraj neskončna v vseh svojih aktivnih povezavah. Aktivnosti v tej nevronski mreži se odvijajo v skladu s trenutnimi potrebami vsakega akterja te mreže in odzivajoč se na omejitve okolja, torej vseh ostalih akterjev. Velik del aktivnosti je racionalno gledano napaka oziroma napačna odločitev; napačno zaradi omejenega pogleda vsakega od akterjev. Iskati racionalni smisel odločitve vsakega akterja je podobna napaka kot misliti, da je zmagovalec turnirja v metanju kovancev zmagovalec zaradi neke svoje posebne moči ali znanja, ne pa zaradi naključja. Seveda zaradi naključja ni nič manj zmagovalec, ampak … Seveda ni mogoče reči, da akterji v opisani mreži nikoli ne delujejo v nasprotju z etičnimi in zakonskimi omejitvami. Napaka pa je misliti, da delajo tako zaradi velikega načrta. Tako delajo zaradi nekompetentnosti, stiske, nemoči, lenobe; z eno besedo: zaradi želje po preživetju s čim manjšo porabo energije. Kolikor je to seveda nesprejemljivo, je pa hkrati človeško. Nečloveško pa je v ozadju serije napak iskati zlega (ali dobrega) demiurga – podobno kot raziskovalci letalskih nesreč ne najdevajo vzroka za nesrečo v bogu, ampak seriji malih napak, ki zaradi naključij kulminirajo v katastrofi. Težko, ne pa nemogoče, je sprejeti, da je vzrok za zunanje učinke, ki se nam kažejo kot krecija inteligentnega oblikovanja posledica interakcije slepih, nesrečnih, omejenih … kreatur, pri čemer to velja za vse, ne glede na politično, stanovsko ali kako tretje razporejanje.

Ja. Darvinizem je v bistvu dolgočasen, kar sta septembra 1989 na kolokviju za kognitivno znanost MIT sicer povedala že Steven Pinker in Paul Bloom. V resnici ni le glavni sovražnik cerkveni ortodoksiji in aktualni oblasti, ampak predvsem tudi medijem ter politični korektnosti.

Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | | |