Cene električne energije za gospodinjstva so bile za vlado vse do prvega julija letos eden glavnih mehanizmov za zaviranje inflacije. Vlada je tako elektriko za gospodinjstva podražila le, če ji je to “dovoljevala” inflacija. Kako organizirati konkurenco na trgu z električno energijo za gospodinjstva, kako nasploh elektroenergetski sektor bolj učinkovito organizirati in kako preprečiti monopol in zlorabo prevladujočega položaja na trgu, oblasti do zdaj ni zanimalo. Poleg cen, ki so ustrezale njihovim inflacijskim ciljem, so vlade v elektrodistribucijskih podjetjih poskrbele samo še, da so na vodilna mesta imenovale ljudi, ki so jim politično ustrezali. Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Primorska in Elektro Gorenjska so namreč v približno 80-odstotni državni lasti.

Država ima v Elektru Ljubljana in Elektru Gorenjski po 79,5 odstotka delnic, v Elektru Celje in Elektro Primorska ima skupaj s Kapitalsko družbo po 81 odstotkov delnic, v Elektru Maribor pa 80,7 odstotka delnic. Zanimivo je, da ima v Elektru Gorenjska 3,2 odstotka delnic Pivovarna Laško, ki je po mnenju predsednika vlade eden od glavnih povzročiteljev inflacije. Prek svojih povezanih in prijateljskih družb Radenska, Center naložbe, Perutnina Ptuj, Probanka imajo Laščani tudi med 5 in 10 odstotkov delnic Elektra Maribor. Infond holding pa ima v lasti 1,7 odstotka delnic Elektra Ljubljana. Center Naložbe je največji lastnik Infonda holdinga, ta pa Pivovarne Laško. Ob tem ni nepomembno, da te družbe, zlasti pa Center naložbe, postajajo vse pomembnejši lastniki družb v elektrogospodarstvu.

Kljub formalnemu odprtju trga imajo elektropodjetja še zmeraj zelo podobno razdeljen trg, kot so ga imela pred 20 leti. Elektro Ljubljana ima največ odjemalcev, ker obvladuje osrednjo Slovenijo in Dolenjsko, Elektro Maribor in Elektro Celje si delita Štajersko, Pomurje in Koroško, Primorcem električno energijo dobavlja Elektro Primorska, Gorenjcem pa Elektro Gorenjska. Prav tako še zmeraj poslujejo podobno kot pred 20 leti, zaradi zahtev iz evropskih predpisov so samo ločila računovodstva za dobavo električne energije podjetjem in za dobavo električne energije gospodinjstvom, dejavnost upravljanja z distribucijskim omrežjem pa so prenesla na javno podjetje Sodo.

Konkurenco pri dobavi električne energije gospodinjstvom bi lahko zagotovili le novi ponudniki, podobno kot jo je recimo na trgu mobilne telefonije zagotovil zasebni ponudnik oziroma so jo novi ponudniki zagotovili pri povezavah na internet. Ti si nove naročnike pridobivajo predvsem z nižjimi cenami in drugimi akcijami. Druga možnost za vzpostavitev konkurence med elektrodistribucijskimi podjetji pa je njihova privatizacija oziroma prodaja delnic, ki jih ima v lasti država, različnim zasebnim investitorjem. Pri tem pa je treba paziti, da ti investitorji niso povezane osebe in v kupoprodajnih pogodbah bi morala vlada zagotoviti klavzule, ki bi preprečile ponovitev madžarskega scenarija, kjer so si tuji kupci elektropodjetij izposlovali, da jim je država zaradi omejitev pri dvigovanju cen energije pokrivala izgube.

Vprašanje je tudi, v kakšnem stanju je omrežje, čeprav so do letos elektrodistributerji na podlagi omrežnine, ki je del računa za elektriko in jo plačujemo vsi porabniki električne energije, pobirali kar lepe zneske za njegovo vzdrževanje in obnavljanje. V Ljubljani so mrki menda kar pogosti, precej uporabnikov ima zaradi slabih daljnovodov še zmeraj slabo napajanje. Upati je, da bo javno podjetje Sodo, ki je v državni lasti, bolje skrbelo za omrežje.

Precejšnja ovira za vzpostavitev konkurence med elektrodistributerji je tudi, da tudi na trgu na debelo ni konkurence. Na voljo je le elektrika od holdinga Slovenske elektrarne, ki v svojih hčerinskih družbah pridobi večino domače energije, hkrati prodaja še 60 odstotkov slovenske polovice elektrike iz JE Krško in je povrhz glavni uvoznik. Drugi največji veletrgovec je Istrabenz, ki pa elektriko raje izvaža v Italijo in na ta račun dobro služi. Ker ni pogojev za konkurenco, novih ponudnikov ni na vidiku.

Vlada o tem, da bi poskrbela za več konkurence in prek nje dosegla znižanje cen, očitno ne razmišlja, sicer gospodarski minister dobaviteljev ne bi pozval k družbeni odgovornosti, vladni urad za makroekonomske analize in razvoj ne bi pohitel z ugotovitvijo, da za podražitev ni razlogov, ravnokar imenovani vršilec dolžnosti direktorja urada za varstvo konkurence Jani Soršak pa ne bi k sklepu o imenovanju dobil še zahteve, naj nemudoma preveri, če elektrodistributerjem lahko dvig cen prepreči z dokazi o kartelnem dogovarjanju o predvideni podražitvi elektrike.

Glede ukrepov na področju napovedanih hkratnih podražitev so na Umarju povedali, da “je na potezi Urad RS za varstvo konkurence. Smiselno bi bilo, da država kot največji lastnik podjetij oceni upravičenost napovedanih podražitev z vidika stroškovne strukture poslovanja elektrogospodarstva”, so dodali. Če primerjamo cene oskrbe z električno energijo med posameznimi evropskimi državami v standardih kupne moči, ugotovimo, da so bile julija naše cene povsem na evropskem povprečju, je pojasnil /vršilec dolžnosti direktorja Umarja Boštjan/ Vasle. V Sloveniji smo letos zabeležili dvig cen električne energije za gospodinjstva, in sicer za 6,2 odstotka, kar je k inflaciji prispevalo nekaj manj kot 0,2 odstotni točki.

Ti posegi so legitimni in potrebni, a ne dovolj, da bi porabniki dolgoročno imeli na voljo kakovostno, konkurenčno in bolj njihovim potrebam prilagojeno ponudbo električne energije.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | | |