Med 15 tisoc lobisti, ki delajo v evropski cetrti v Bruslju, jih kar veliko prezi na vsako besedo, ki jo izrecejo ali napisejo ljudje, ki o kmetijskih zadevah odlocajo na evropski komisiji.

Pri SKP se stalno dogaja ideološki spopad med konzervativci (neto prejemnice EU, interesna predstavništva kmetov, kmetijsko birokracijo) in reformisti (neto plačnice, nevladne okoljske in karitativne organizacije in WTO). V tem spopadu nikoli ne gre za substanco: odgovor na vprašanje, zakaj in kakšno kmetijsko politiko sploh rabimo, ampak gre za večni spopad za prerazdelitev proračunskega denarja, v katerem vedno zmaga pragmatizem, to je ohranitev obsega denarja ob korekcijah mehanizmov.

Morda gredo spremembe v pravo smer: deregulacija, večji poudarek razvoju podeželja, toda ne dajejo tistega, kar evropski potrošnik hoče: zdravo hrano, primerno okolje in bogato krajino, pač javne dobrine in eksternalije povezane s kmetijstvom.

Predlagane spremembe so bolj obliž na rane, kot pa resna terapija. Pod krinko všečnih sprememb, kot bogati ne bodo dobili toliko, torej ne tisti veleposestniki, zelo veliki, kot tisti, mali, ki si naredijo svoj golf ali pašnik za konje, se ohranja osnovna mantra SKP: ohraniti subvencije za večje (sorazmerno bogate) družinske kmetije v severozahodnem delu EU (pas ob severnem morju pobere večino subvencij).

Namreč, ko komisarka izpostavlja vprašanja britanske kraljice in golf kluba, si zabija cvek v koleno. To pomeni, da prizna, da so subvencije zgolj za kmete, ter da sploh ne gre za javne dobrine. Iz vidika le teh in eksternalij, je vseeno kdo jih zagotavlja, samo da potrošnik in davkoplačevalec dobita svoje: varno hrano (tudi več ekološke), prehransko varnost, varstvo okolja, kulturne krajine ohranitev biodiverzitete.

Problem SKP je Evropska komisija, ki prikriva prave cilje in dolgoročne vizije EU, ter posredno in neposredno prizna, da ji gre zgolj za pomirjanje kmetijske interesne sfere… Kot v vseh evropskih zadevah primanjkuje evropsko integrativne vizije: politični pragmatizem ueber alles…