Ujetnik konstruirane realnosti ali kako Janez Janša verjame sam sebi
vojko, torek, 20. november 2007Diskurz predsednika vlade Janeza Janše ’se trga’ od realnosti in s tem izmika ‘normalni’ politični analizi. Če sem se pred slabega pol leta lahko še zabaval ob nastopu Toneta Jerovška na shodu republikanskega zbora (in kasneje v Odmevih na nacionalki), ko je razgrinjal časopise in prešteval članke ‘za’ opozicijo oziroma ‘proti’ vladi, se mi je ob sinočnjem dvournem monologu premiera v državnem zboru zazdelo, da spet sedim na zasedanju cekaja bosansko-hercegovske partije, ki leta 1986 razpravlja o mojih domnevno žaljivih, za bratstvo in enotnost škodljivih člankih, s katerimi sem v Delu, torej v ‘tujini’, črnil in blatil BiH. Janša, ki je hotel konstruirati realnost, kot da je postal ujetnik konstruirane realnosti.
Tam zadaj imam zbrano nekaj 100 objav laži po evropskih in svetovnih medijih. Če greste na spletno stran www.peticijeproticenzuri.com, brez ločil, je ta tekst objavljen v slovenščini in angleščini, objavljene so reakcije, ki so prišle na ta tekst na Društvo slovenskih novinarjev, eno od društev slovenskih novinarjev. Iz tega, kar se vidi na tej spletni strani, je razvidno, da je tako imenovano medijska cenzura v Sloveniji postala politična tema v nekaterih drugih državah članicah EU. Ta peticija je bila poslana v svet v času, ko se redakcija nevladne organizacije, skratka vsi, ki imajo karkoli opraviti z obveščanjem javnosti, pripravljajo na to, da predstavijo prihodnjo predsedujočo državo EU. Državo, ki bo vodila zvezo, unijo, ki šteje skoraj 500 milijonov ljudi, ki predstavlja globalnega igralca, ki je sogovornik Združenim državam, Kitajski, Indiji, Braziliji, večina od teh vrhov bo vodila Slovenija, ta država v naslednjem letu. Vse zanima kakšno je stanje v tej državi. V ta čas iskanja informacij v Sloveniji je preletela ta obtožba. In prišla je iz stanovskih vrst. Iz vrst tistih, ki so jim, seveda, ljudje, ki pripravljajo te prispevke v Sloveniji blizu. Vsak zaupa, zdravnik zaupa zdravniku, učitelj učitelju, novinar novinarju.
/…/
Če greste na spletno stran, ki sem jo prej navedel, če v tem času zadev niso že umaknili ali pa zreducirali, včeraj je še bilo, so tam odgovori različnih institucij, parlamentov, vladnih predstavnikov, ki so prejeli to peticijo, in tudi reakcije stanovskih novinarskih organizacij, ki so ta apel vzele zares, ker je uporabljen enak besednjak, kot ga uporablja opozicija v Belorusiji, iste kvalifikacije za slovensko Vlado, kot so uporabljene za režim v Belorusiji. Ni čudno, da je to povzročilo vznemirjenje. In to besedilo se je tudi preko evropske in drugih novinarskih organizacij razširilo po njihovih mrežah. V nekaterih državah ni lokalnega medija, ki ne bi dobil te peticije, seveda v njihovem jeziku prevedeno. In skoraj ni nikogar, ki bi to, ko zdaj piše o Sloveniji, izpustil. Nekateri so imeli s tem velike težave, veliko, ne veliko, ampak nekaj dopisnikov tujih časopisov je prišlo preverjat stanje, vendar pa je spet prišlo na Društvo novinarjev pa na Mirovni inštitut, pa na Fakulteto za družbene vede pa na Liberalno akademijo, kjer izrekajo enake očitke, in so dobili to enako potrditev. Seveda, bil bi nepošten, če ne bi povedal, da je med prvimi to peticijo podprl tudi še bivši oziroma še vedno formalni predsednik države, ki je na račun lastne države in lastne Vlade tudi v zadnjem času v tujih medijih izrekel enake očitke. In če je še nekdo, ki je skušal to preverjati in je dvomil v te obtožbe, prebral izjave gospoda Drnovška v londonskem Timesu, potem je dobil potrditev, da to drži. Torej, daleč od tega, da politika ne bi bila nič vmešana v te zadeve.
/…/
Mene so nekateri kolegi, predsedniki vlad iz socialističnih vrst opozorili, da se širi tudi preko političnih krogov enaka informacija v Sloveniji, kot je v tej peticiji oziroma kot je v oceni stanja Socialnih demokratov. Rekli so mi, da se seveda ne govori o oceni stanja Socialnih demokratov, govori se o novinarski peticiji, ker to zgleda bolj verodostojno. Ampak rok je tako zaključen. Neka politična stranka sprejme neko oceno, ki ne bi bila problematična, če bi zadeve razpravljali tukaj, soočimo mnenja, vidimo kje so konkretni primeri, zadeve popravimo, če gre res kje za problem. Ne. Ta zadeva je bila posredovana, kot stališče civilne družbe v tujino, in potem se politika, ki je najprej sprejela to oceno, sklicuje na stališče civilne družbe, ki je šlo v tujino, češ - novinarji v Sloveniji se pritožujejo, da je stanje takšno. Danes mislim, da je neka poslanska skupina v Evropskem parlamentu zanikala, da bi poslanec socialistov v Evropskem parlamentu kadarkoli govoril kaj takšnega. Tudi ga ni nihče obtožil, nihče ni govoril o Evropskem parlamentu. To je ravno tako, kot da bi jaz zanikal, da želi ta Vlada rehabilitirati Miloševića. Nihče ni tega predlagal. Jaz lahko to mirno zanikam. Ne želimo tega. Ni se pa to zanikalo iz tistih krogov, kjer se stvari dejansko širijo.
Da Janša razume svet kot zaroto je v knjižnem portretu s tem naslovom že leta 1995 ugotovila Spomenka Hribar. Prav tako ni nič novega, da Janša kritiko na naslov vlade, ja, sleherni javno izražen dvom, ali je tisto, kar počne vlada ‘pametno’, praviloma razume kot nekonstruktivni napad na vlado in nase osebno ali omalovažuje kot smešno, v ‘hujših primerih’ pa enači z blatenjem države in ga pripisuje pomanjkanju odgovornosti, če ne že domoljubja. Kakor je bil dolg, dolgovezen, ponavljajoč se in ‘notranje neurejen’, je bil Janšev včerajšnji nastop pravzaprav ‘koncentrat’ njegovega pogleda na svet, v katerem na vrvicah ‘ozadja’ opozicija uprizarja rotitveni ples v ritmu medijskih tam-tamov. Ni ga namreč dogodka, nastopa ali članka, ki ga Janša pripisal avtonomni volji in presoji akterja, še Boško Šrot je v Janševi optiki zgolj (poslušni) član SD, pa Borut Pahor ali Gregor Golobič, kaj šele posamični novinar ali cela 570-glava, hm, najbrž čreda podpisnikov. In ni ga dosežka te vlade, ki ga ‘ozadja’ ne bi ukazala spregledati in ne ‘ozadja’, ki ga premier ne bi zmogel razkrinkati, zaradi česar zdaj njegova spletna stran postaja medij.
Povzetek rezultatov dela Vlade RS 2004-2007
Prikaz ekonomskih kazalcev in ocen Slovenije
V Janševem svetu medijska podoba resničnosti ni del resničnosti, ampak nasprotno - resničnost je del medijske podobe resničnosti. Da je bil sinoči premier razočaran, hudo razočaran, ker ga je podprla ‘le’ koalicija, opozicija pa se ni niti distancirala od svojih ‘zlodel’, nisem razumel kot taktično pozo ali grožnjo z nadaljevanjem ‘izrednih razmer’, ker pač ‘te vlade ne bo nihče izsiljeval’. Janša me je od minulega torka uspel prepričati, da verjame v to, kar govori.
30 odzivov na “Ujetnik konstruirane realnosti ali kako Janez Janša verjame sam sebi”
- 1 Pingback on november 20th, 2007 at 12:47
Vojko, saj se zavedaš, da je tole čista politična propaganda levice in da ni niti malo povezana z resničnostjo, ne?
Ko ti človek govori, da je medijska hegemonija težava je paranoičen. Ko ti s statistiko in klipingom (zelo lepa uporaba orodij za vsakogar, ki jih razume) dokaže, da ima prav - tedaj pa ima težave z realnostjo in se mu postavlja diagnoze?
Predpostavimo, za potrebe izpostavljanja težave tvojega prispevka, da v Sloveniji obstaja leva medijska hegemonija in to tako močna, da ima celo predsednik vlade težave s prebijanjem njene ignorance in enoumja?
Povej, na kakšen način bi se ti kot predsednik vlade tega lotil, da ne bi bil paranoičen, če sploh? Vprašaj kolega Jožeta, zakaj je bilo javno mnenje tako zelo proti njegovim reformam in ali je bila to posledica njegove popolne nekompetentnosti pri njihovem predstavljanju?
Jaz mislim, da ne. Mislim, da imamo čisto realno težavo in prvi korak da jo rešimo je, da si jo priznamo.
V glavah ali ne - ko pošljem sporočilo za javnost ven ga nihče ne objavi; ko ga pošlje Liberalna akademija ga objavijo vsi. Od ustanovitve Libertarnega kluba naprej.
Paranoja? Ne. To je realnost. Ki jo pač nekateri občutimo, drugi pa je ne - ker vam vse objavijo, ker ste “na pravi strani”.
Tako pač je in ne vem, zakaj bi moral biti imenovan za paranoika, če to realnost preprosto izpostaviš takšno, kot je.
Zakaj vsi ti napadi, če le poveš resnico in jo celo dobro argumentiraš?
Kaj je narobe z ljudmi, ki jih to spravi v nepopisen bes in začnejo tistim, ki to počnejo postavljati diagnoze?
“ko pošljem sporočilo za javnost ven ga nihče ne objavi; ko ga pošlje Liberalna akademija ga objavijo vsi”
LOL hvala, polepšal si mi dan
Zdi se mi gospod Štih, da tudi vi potrebujete svojo diagnozo - oz. vam jo le še posatvili niso. Glede na to kar sem prebral na vašem blogu - pismo županu v zvezi s sobotnimi demonstracijami jo slejkoprej zaslužite. Vsekakor se rajši ne poskušajte na kakšnih volitvah, ker vam vnaprej povem, da tak način komunikacije kot jo imate vi vam lahko prinese le toliko glasov kot npr. Moniki Piberl… Gospod Damjan govori vsaj iz lastnih izkušenj - in ga spoštujem, ker je poskusil in spoznal da s paranoiki, ki se zelo javno, in zelo očitno razgaljajo, res ni mogoče delati in tudi ničesar doseči…
Tomaž,
tudi, če je vse kar praviš res, se to ni zgodilo po predsedniških volitvah. Če se mu to dogaja tri leta, zakaj reakcija zdaj? Predsedovanje EU? Strah pred parlamentarnimi volitvami? Trditev, da se zdaj bistveno bolj blati Slovenijo v tujini kot pred pol leta, enim letom ali petimi leti, je kompletna bedarija, ki jo kupujejo samo še JJjevi najzvestejši verniki. Se ti zdi štetje pro in kontra klipingov merodajna statistika? Če JJ določi kaj je resnica, so lahko v določenem trenutku vsi novinarji proti njemu in to oblikuje njegovo “statistiko”.
Btw: Tvoj spisek levičarskih novinarjev je enostavno preveč podobne ideja tisti, ki jo je imel Joseph McCarthy v ‘40ih. Na njegovem spisku so bili tudi Orson Welles, Arthur Miller, Charlie Chaplin,…
To “metodologijo” štetja pro in kontra (vladnih in reformnih) klipinških zapisov sta leta 2005 “prinesla” Frane Adam in Matej Makarovič (Aragon). S Šušteršičem sva to “metodologijo” zaradi hude ohlapnosti in dopuščanja pristranosti v presoji, kaj je kontra in kaj za (odtenki!), sicer takoj diskreditirala, toda pri velikem šefu je očitno vžgala, če jo še danes tako s pridom uporablja.
Tomaž,
ker po tvoji oceni nekdo, ki, recimo, ni podpisal »peticije 570« in ne »protipoziva 30« k profesionalnosti in etiki, ki ni član društva novinarjev in ne član nedavno ustanovljenega ZNP, ki ni član novinarskega sindikata in pred tremi leti ni bil za novinarsko stavko, ne more niti po naključju biti preprosto nekdo, ki piše, kar misli, ampak je lahko zgolj politični propagandist levice, ti v izogib čakanju na odgovor predlagam ogled filmov Good Night and Good Luck ali All the President’s Men ali Nixon.
Gospoda Štiha sicer ne poznam osebno, ampak glede na to, da člane Društva novinarjev zmerja s fašisti, podpisnike peticije zoper cenzuro s komunističnimi agitpropovci, dokazano politično “korumpirane” novinarje pa postavlja za zgled profesionalnosti, menim, da je zadnji, ki lahko tukaj pridiga o verodostojnosti slovenskih novinarjev.
Sem šel malo brat njegove komentarje - in še pred Janšo je zapisal, da sedaj pač poteka vojna z novinarji, v kateri se ne izbira sredstev. Semper fi, doh.
Peticija 570 napisana in poslana ekskluzivno v tujino je petokolonaško dejanje par exellance. Zaupnica mi je izbistrila sliko političnega dogajanja pri nas.
Napadi ad hominem na Tomaža, ki je samo napisal, da njemu in članom libertarnega kluba cenzurirajo, kvečjemu potrjujejo, da ima prav.
Tudi označevanje novinarjev, ki ne podpirajo peticije in so pozvali k profesionalnosti in ne podpirajo peticije, za provladne, pa tudi pove veliko o podpisnikih peticije.
Po drugi stran pa je zanimivo, da nikjer po internetu in blogih ni videti člankov teh novinarjev, ki bi bili cenzurirani, je pa veliko pritoževanja čez pisanje, ki jim ni všeč. Toliko o tem, kdo je tisti, ki krši medijsko svobodo in kdo je tisti, ki želi omejevati to svobodo.
“Napadi ad hominem na Tomaža, ki je samo napisal, da njemu in članom libertarnega kluba cenzurirajo, kvečjemu potrjujejo, da ima prav.”
eno je cenzura, drugo je dejstvo, da izjava za javnost anonimneža, ki se gre neko krožkarstvo, pač ni newsworthy. Medijsko pozornost se da zaslužiti na dva osnovna načina: postaneš pomemben, znan, cenjen, uveljavljen politik, žogobrcač, profesor,… ali pa si montiraš tretjo joško. Ne bi zdaj razpravljal katera možnost se mi zdi pri tš-ju bolj primerna, ker so to storitve, ki jih običajno zaračunavam.
Se je pač potrebno za tak status malo potrudit, kajne, kar bo znal kak JPD še kako potrditi. On ne rabi pošiljat sporočil za javnost, njega novinarji sami poiščejo. Le zakaj.
Bobu bob. V Sloveniji imamo levičarsko medijsko hegemonijo, ki smo jo podedovali iz prejšnjega sistema. Novinarje so postavili v totalitarnem sistemu zaradi njihovih korektnih stališč in kritičnosti; lustracije ni bilo in svoj “kulturni kapital” (pod navednicami) so ti prenesli na novi rod.
Včeraj je POP kritiziral Sanaderja, ki da “neetično” uporablja tuje državnike (kar je neizmerno pomembno za Slovenke in Slovence); A-Kanal pa Sarkozyja, ki da je Napoleon, ki da raje izgublja denar s stavko, kot da bi ga razdelil delavcem. Ministrstvo za resnico oz. “interpersonalna matrica 571 novinarjev” se internacionalizira in ljudstvu kaže, kdo je “res slab”.
Peščica, ki na fašizem in enoumje opozarja ne potrebuje diagnoze (…s strani tistih, ki bi s foucalta uporabili za analizo prav čisto vsega, le samega sebe ne). Potrebujejo jo ljudje, ki malikujejo prijeme, ki so bankrotirali pol zemljine krogle in povzročili smrt sto milijonov “za dobički hlastajočih sovražnikov delavstva in plehkih materialistov”.
Ne pravim, da Janša levičarske medijske hegemonije ne zlorablja za politične cilje. Toda kot nekdo, ki mu je manj kot obstoj Janeza Janše pomembna ampak alternativa Janezu Janši se ne bom pretvarjal, da levičarske medijske hegemonije ni in ne bom fašistični apologet.
Preprosteje povedano - napad na levičarsko medijsko hegemonijo in na fašizem novinarjev ni “zavezništvo z Janezom Janšo”. Je kritika realnosti. Precej pogumna kritika realnosti.
Mnogim ni jasno, da bi bilo veliko lažje kritizirati Janšo in pihati z mediji v isti rog.
Gregor Golobič in reforme? Bivši glavni kadrovnik v politično nadzorovanih podjetjih in privatizacija?
Generalni sekretar LDS ki si med vladavino LDS ni mogel privoščiti najemnine in je stanoval v stanovanju z neprofitno najemnino. Trisobnem. V centru Ljubljane. In ga nato kupil od davkoplačevalcev po diskontu. Pod pretvezo, da je v njem že najemnik. On.
Gregor Golobič, ki govori o proticiklični politiki za katero je imel ne eno, ne dve, ne tri, celo pet ne, ampak deset priložnosti in je Slovenijo prevzel s proračunskim presežkom; zapustil pa s strukturnim proračunskim primankljajem in bankrotirano pokojninsko blagajno?
Deklarativno nadblokovski “novi” politik, ki v resnici obstaja zgolj kot anti-pol Janeza Janše?
Kaj združuje levico? Vizija? Skupni sovražnik. Njihova koalicija je interesno celo bolj pisana od LDS, potem, ko nihče ni verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče. Sindikati so njihova poulična divizija. In ti ljudje naj bi bili alternativa? Reformna alternativa? Tistih reform, ki zahtevajo največje žrtve od njihovih ključnih podpornikov? Ki režejo v njihove interese?
Ne bom postavljal diagnoz. Skromno ugotavljam, da jaz tu nisem tisti, ki je nor.
Verjetje predsednika vlade v (samo)njegov prav je pozicija, ki jo je JJ izpeljal do absurda. Zaupnico vlade je naprtil opoziciji in ne koaliciji. Preverjal je opozicijo?! Njegov dislektični pogled na celotno zgodbo je presenetil celo njegove najbližje. Na trenutek se mi je zdelo, da tudi mediji niso točno vedeli zakaj gre. V tem primeru jim niti ne zamerim ker je vse skupaj bilo, milo rečeno, zmedeno. A natančno premišljeno.
Na trenutke se zdi, kot da je general z vojsko, samo vojne pa ni in ni. Torej, jo narediš v slogu srednjeveškega vladarja sam.
Nicollo Machiavelli
str. 77 Dober vladar mora, kadar ima le priložnost, zvijačno zanetiti kako sovražnost, da potlej ko jo zatre, njegova veličina še zraste.
@Tomaž Štih
moja diagnoza je, da smo vsi nori, razen ti.
Vojko, lepo je in pohvala za to, da si navedel dobesedne citate. Nasprotno pa v medijih in na spletu prevladujejo Golobičeve manipulacije in njihove izpeljanke polpismenih, ki na primer izjavo “rezultati so slabi” spreobračajo v “volivci so slabo glasovali”.
Ob zadnjih dogodkih v zvezi z vlado JJ se sprašujem, kako je mogoče, da se včerajšnji ideološki vzorci tako vztrajno ohranjajo na naši medijski sceni »a i šire«, ne glede na moralni kolaps komunizma vsepovsod po svetu? Odgovor je seveda večplasten, na kratko pa se glasi: zato ker ima pojem »levo« v Sloveniji povsem specifičen naboj. Levičarstva tradicionalno ne dojemamo v smislu socialne pravičnosti a hkrati tudi odgovornosti za lastna dejanja, delovne etike ipd. Mainstream dojemanje levičarstva označuje ubijalska mešanica balkanstva in nostalgije po samoupravljanju – torej: egalitarizem no-matter-what, fovšija, predvsem pa nereflektirana simpatija do tekovin in NOB napočez, hkrati pa skoraj nagonski odpor do česarkoli ne-levega. To stanje duha se je vzpostavljalo 6 desetletij, začenši s povojnimi poboji, ki so odstranili notranje sovražnike, ostale pa navdali s strahom, čemur je sledilo še 45 let pranja možganov, proti koncu seveda bolj subtilnega. S tem je bila družba kot celota na nek način zlorabljena in »posiljena«, kar seveda ni moglo ostati brez posledic za kolektivno psiho. Najkrajše bi njeno današnje stanje opisal s Stockholmskim sindromom, poistovetenjem žrtve in storilca. Od tod tudi večina razlik, ki današnjo Slovenijo ločijo od bolj normalnih družb in nenavsezadnje tudi od družb, ki so po podobnih doživetjih uspele iti skozi katarzo.
Spričo povedanega se zdi medijski bias samoumeven. Nikakršne manipulacije levih centrov moči z mediji ni, saj sploh ni potrebna – pristranost medijev je povsem spontana. Povsem logično se tudi zdi, da komunistični režim v Sloveniji nikoli ni doživel načelne obsodbe kot zločinski, kot npr. na Češkem, kjer komunizem ni bil avtohton, ampak »na srečo« prinešen na konicah bajonetov. Logično se zdi, da nikogar ne motijo Titovi trgi, Kardeljeve ploščadi in Kidričevi spomeniki, v imenu letališča Jožeta Pučnika pa vidijo zaaroto desničarjev. Logično se zdi, da je bila izvolitev ne-leve vlade leta 2004 le trenutna aberacija javnega mnenja, ki bo 2008 za dolgo časa spet odpravljena. Nenavsezadnje, logično se zdi, da neki Jelinčič lahko reče »še premalo smo jih pobili« in dobi 20% glasov.
Nisem optimist.
Paradoksalno je, da ravno JJ uporablja orto komunistične metode. On se zateka k notranjemu sovražniku, temnim silam, centrom odločanja. On daje zaupnico opoziciji?!
Z karakterizacijo levice se strinjam na točki, da posvečeni levi SD predstavlja vse samo deklerativno. Dejanja so vse prej kot to. Na tej točki je JJ imel prav kar je povedal Pahorju. In tudi lepljiv kontekst je bil ustrezen.
Morda je danes bogokletno misliti, da je tudi komunizem bil refleksija nečesa. Zgodovina se ni začela z letom 1940. Zablode in norosti komunizma so evidentne in obsojanja vredne. Vendar se rehabilitacije predkomunističnih slaboumnikov in grešnikov, ne more zgoditi samo zato ker se je za morilcem našel še drug morilec. Tega narod ne sprejme in tudi politika ne. Zakaj pa ta vlada, ki je 100% opravilna ne sprejme teh stališč in obsodb! Ker vedo, da jih bo ljudstvo sunilo v rit še preden bodo sunili v rit sami sebe.
Vsakič ko RKC poskusi z raznimi Rožmani in podobnimi se ljudstvu zatakne kost v grlu. Saj res da spomin bledi, vendar zbledi pa ne. Ker tudi desnica ne zna drugega kot kopanja po kosteh in njihova prihodnost je v pogledu nazaj. Ljudje pa potrebujemo rešitve danes, za današnje probleme, da o jutrišnjih raje ne govorim.
kr1, to je pa odlična analiza! Odlična. Kot je v svoji knjigi zapisal gospod Mrkaić, ta družba ne bo normalna dokler ne bo njen zadnji član z gnusom pljunil na lik in delo zločinskega diktatorja Josipa Broza Tita. Seveda marsikdo misli drugače. Kr1 pa je dobro razložil, zakaj.
vojko, ko ravno talaš diagnoze naokrog, odgovori na preprosto vprašanje: Ali je vlada v Sloveniji izvaja medijsko cenzuro ali ne?
“Mainstream dojemanje levičarstva označuje ubijalska mešanica balkanstva in nostalgije po samoupravljanju – torej: egalitarizem no-matter-what, fovšija, predvsem pa nereflektirana simpatija do tekovin in NOB napočez, hkrati pa skoraj nagonski odpor do česarkoli ne-levega.”
Se strinjam. Ampak za večino levičarjev zgoraj navedeno stereotipno dojemanje ne velja. Predvsem se uporablja v raznih debatah zato, da se nasprotnike neoliberalizma diskreditira kot sogovornike z namigi na njihove domnevne totalitarne instinkte. Da povzamem: k izkrivljeni podobi levice prispevajo predvsem nestrpneži na desni, ki levičarjem podtikajo ideje iz komunistične kamene dobe.
“Kot je v svoji knjigi zapisal gospod Mrkaić, ta družba ne bo normalna dokler ne bo njen zadnji član z gnusom pljunil na lik in delo zločinskega diktatorja Josipa Broza Tita.”
Seveda, in po tem zločincu trenutno najbolj pljuvajo tisti, ki so za časa njegove zločinske diktature zgradili hiše z zastonj pufi, prav tako tisti zagrizenci, ki so v prejšnji oblasti pod Jazbinškom legalizirali na črno postavljene bajte in kupovali po 10 jurjev takratnih mark stanovanja starih mam na zalogo.
Sedaj pa vsem tukaj sodelujočim veleumom in ekonomskim filozofom postavljam povsem preprosto vprašanje: kako naj si dandanes družina z dvema povprečnima OD zagotovi približno normalno eksistenco?
S polno ritjo ni težko srati…
Kdor ni kdaj na svoji koži občutil oziroma doživel zaprtost dostopnosti v slovenski medijski prostor, ta seveda lahko ob Janševih analizah nonšalantno zamahne z roko, češ da gre zgolj za “janšistično” paranojo. Toda komur se je kdaj zgodilo, da je hotel na v enem od slovenskih dnevnikov(pri meni gre za reginalne Primorske novice) objavljeno kritiko na svoj račun odgovoriti, pa je naletel pri uredništvu na vztrajno zavračanje, potem ve, da ne gre samo za preganjavico.
Sama sem se odločila pravico iskati - iz trme in zaradi principa - tudi na sodišču, pa mi ne prva ne druga stopnja nista dali prav, sklicujoč se na uredniško avtonomijo pri odločanju, kaj bo/ne bo objavljeno! Kot da na sodišču o medijskih pravicah, ki naj bi jih državljani imeli v demokratičnih družbah, ne bi bili slišali še nikoli… Najbrž tudi zares niso, ampak so ostali še pri ta starem, “da ima partija” (beri ta močnejši) vedno prav, o pravicah posameznika pa, dajte no, važen je kolektiv, skupnost -kakšne medijske pravice posameznika neki!
Svojo izkušnjo z dostopnostjo (beri nedostopnostjo) v lokalni medij ter s poskusi cenzuriranja lokalne oblasti (takrat še “postkomunistične” oz. Združene liste oz. Socialnih demokratov ali kaj že so ali bi hoteli biti v svojem kamaleontski preobrazbi) v majhen lokalni časopis sem želela obelodaniti v javnosti preko nekaterih drugih nacionalnih medijev (Sobotna Priloga Dela, RTV SLovenija - Studio city, POP TV, “neodvisno” Media watch…), a brezupno, kajti očitno cenzorsko poseganje leve opcije za medije ni bilo zanimivo…
Kako tile, ki sedaj kričijo, da jih cenzurirajo, da oblast posega v njihovo svobodo in neodvisnost ipd. razumejo svobodo tiska? Ne tako, da bi si prizadevali za višjo stopnjo svobode tiska, za širjenje dostopnosti v mediski prostor za čim več različnih menj, za višanje stopnje prpfesionalnosti, za samoomejevanje novinarskega dela, ki bi slonelo na etiki - ne, njihov cilj je ohranjanje svobode tiska samo za nekatere, za tiste, ki so se izoblikovali po vzoru novinarja kot družbenopolitičnega delavca. Drugi pa naj bodo lepo tiho! Takšno je tole razumevanje svobode velikega dela novinarjev, ki so sodili in še sodijo bolj v rang “agitpropovcev”, ki etiko prikrajajo svojim interesom in ideologiji.
Bušman, da ne bo pomote: če v tej deželi ne bi 60 let vladali zločinski komunisti, bi bil odgovor na tvoje vprašanje bistveno bolj preprost kot je. Poglej čez mejo v Avstrijo ali Italijo - ima tam družina z dvema povprečnima OD težave z normalno eksistenco?
Ne vem, bušman. A jih ima v Sloveniji? In lastništvo stanovanja sploh ni pogoj za normalno eksistenco. Dvosobno stanovanje v Mariboru lahko najameš za 400 evrov.
Kolin, seveda lahko najameš stanovanje v Mariboru za 400 EUR, verjetno se v Idriji dobi še kaj ceneje.
In nikjer nisem izpostavljal lastništva nepremičnine kot predpogoja za normalno eksistenco.
Pri severnih ali zahornih sosedih z povprečno plačo seveda ni težav, samo tam tudi ne vzdržuje 0,5mio (govorim na pamet) ljudi celotne države.
Beduin,
“Poglej čez mejo v Avstrijo ali Italijo - ima tam družina z dvema povprečnima OD težave z normalno eksistenco?”
Kolikor vem imajo tudi zahodni sosedi kar velike probleme, sestavljati mesec z mesecem. Ima po gornji navedek en vsebinski problem - definicijo “normalne” eksistence. Eksistenca ne pomeni v vseh treh deželah isto oz. isti sklop.
Bušman,
v Italiji je splošno znano, da z “modrimi” avtomobili sestavijo kolono iz Rima do Barcelone ( če ne celo do Madrida). In definicija “povprečne plače” pri njih niti ne obstaja - enkrat letno navadno objavijo podatke, koliko denarja potrebuje štiričlanska družina na mesec na osnovi enakega seznama družinskih stroškov po posameznih večjih mestih.Razlike med “severom” in “jugom” so velike.
Se pa strinjam z poanto med vrsticami - če bi Slovenija ( po številu prebivalcev) imela enako število birokratov kot Mestna občina Milano (notranji krog mesta ima približno enako število prebivalcev) bi ….. pa da ne bluzim, saj bi se takoj našel nekdo z novo idejo, kako potegniti denar iz moje denarnice ….
PKJŽ
A propos Mrkaičevega “umja”, kdaj da bo ta družba očiščena, bi se bilo dobro spomniti na izjavo poglavarja neke vasi/države/stranke: “Pri nas ni več ljudožercev. Včeraj smo zadnjega pojedli.” Simpatični populizem bi moral za razmišljujočega vendarle imeti kake omejitve. Za simpatični populizem je tudi značilno, da nedvoumno dejstvo, da trenutno pozicijo poganja mentalni model psihotične paranoje internalizira tako daleč, da se obnaša kot citirani poglavar. Bojim se, da bomo zaradi lagodnosti, ki jo ponuja ta simpatični populizem čez nekj let brali podobne prijaznosti, samo subjekt napada (telo ljudožerca) se bo drugače pisalo.
Gospod Andrej Drapal, ko tako nalahno opletate sociopsihološkimi diagnozami, vam zastavim eno preprosto vprašanje: ali je bil Josip Broz Tito zločinski diktator ali ne?
Smo dobri diagnostiki - to velja za večino področij, manjka nam konkreten odgovor kako. Pa naj se pogovarjamo o inovativnosti oz. podjetnosti slovenskega znanja (vsi vemo, da ga nimamo, oz. ta tisto malo ne prenesemo v produkte z znanjem temveč uvažamo poceni delavce z juga za betoniranje in uničevanje, v zadnjih letih ekološko relativno najbolj uničene države v EU) ali o temi, ki jo komentiramo. Pri tem pa se lahko strinjamo ali ne, kdo je sedaj levak in kdo anti-levak (levičar). Trmasto in maščevalno vsak za svojim. Ali je vlada, ki jo iammo danes desna? Halo? A mi lahko kdo pere možgane o veleizdaji naroda s strani RKC in belih, ali o povojnih eksekucijah rdečih? Demokracija - tudi imeti svoje mnenje je demokracija. Vsako osebno mnenje pa je pristransko (bias, torej na osebni ravni). Naprej? Tako, kot sedaj s farskimi občinami in kralji na Betajnovi v njih (nobeden noče videti korupcije na lokalni ravni, ki je šele pravi turbo socializem, pa sedi tam ljudskost, ki najbolj od vsega mrzi boljševizem, čeprav seveda nima pojma o čem govori)? Vprašanj za naprej, neskončno.
JJ se je po 3 letih izkazal za nekompetentnega premiera, saj ni sposoben učinkovitega administrativnega upravljanja države. In je nesposoben tudi kot politični lider Slovenije. Njegova histerična opereta v parlamentu kaže, da ne izhaja iz temeljni demokratični načel, ampak da politiko razume kot osebno oblast in oblvadovanje vsega. Močne emocije, šibek racio, defekten karakter. Janša mora iti, desnica pa si mora čim prej dobiti kompetetnega liderja.
Me zanima ali bodo ”levi” vrnili RTV nazaj ”civilni družbi”, ko so tako skakali po JJ ko je končno definiral kdo bo odločal o tam kaj naj bo na TV.
Če se prav spomnim so se trudili glasovati proti in na ves glas kričati kako bo RTV samo se oglaševalni medij za JJ.
Naj jih kdo vpraša, pred volitvami, ali bi obljubili vrniti RTV plačnikom naročnine.