Paranoja
jože p. damijan, torek, 20. november 2007Prejšnji večer nas je vrnil nazaj v obdobje socializma, ki se je z nekaj flashbacki pojavilo še leta 1994 in 2000. Vrnilo nas je v obdobje permanentnih izrednih razmer ter zlobnih notranjih in zunanjih sovražnikov. V obdobje »sveta kot zarote«. V obdobje paranoje. Paranoje enega človeka. Ki jo vsiljuje preostalima dvema milijonoma ljudi.
Sem mislil in upal, da se bo Janez Janša v tem mandatu naredil kot politik. Uresničilo se mu je vse, kar si je tako dolgo želel. Končno je postal prvi in edini voditelj države, dobil je v roke vse vzvode oblasti, ki predsedniku vlade v demokraciji pritičejo (in si zraven vzel še nekaj nedopustnih). Morda je dobil še več, kot si je kdaj želel. Dobil je priložnost voditi EU, Evropo, drugo svetovno velesilo. Res sem pričakoval, da bodo državniški opravki v Berlinu, Londonu, Bruslju, Pekingu… iz njega naredili politika evropskega formata in evropske širine. Politika tipa danskega premiera Rasmussena ali luksemburškega Junckersa.
Toda ne, prvi porazi v demokratičnem boju, so iz Janše izvabili njegov prvinski duh. Svet kot zaroto in njegov večni boj proti njemu. Včeraj nam je insceniral uradni začetek tega boja. Začetek predvolilne kampanje za parlamentarne volitve 2008 v pogojih na pol izrednih razmer. Polje in razmere, kjer se najbolje znajde in vedno lahko dobi svojih 15 – 20% glasov. Zanimivo, če bi deloval kot umirjen politik evropskega formata, kot denimo avgusta – septembra 2004 ali kot včasih Janez Drnovšek in danes Borut Pahor, bi lahko prišel na 30% volilne podpore. Toda za to očitno nima živcev, karakterja in genov. Škoda. Res mi je hudo za njega. Res mi je žal, da se vedno znova, ko mu skoraj uspe, spet vrne nazaj. V boj z lastnimi sencami. V paranojo.
Ampak žal mi je tudi nas, ki bomo te izredne razmere morali živeti in prenašati naslednjih deset mesecev. Kaj hudiča smo tako hudega naredili našemu predsedniku vlade?! Ne ljubimo ga dovolj, pravi.
Rešitvi sta torej samo dve. Prvič, dragi opozicionalci, če se že ne morete prisiliti v brezpogojno partnerstvo do predsednika vlade, pa dajte predčasno končati s tem izrednim stanjem. Zberite pogum, prepričajte Desus in vložite konstruktivno nezaupnico.
Če tega ne zmorete ali nočete, nam preostane samo še ena varianta. Da predsednika vlade res začnemo absolutno ljubiti in ga brezrezervno podpirati. Vsi. Tako ljudstvo in opozicija kot mediji. Naj vsak izmed nas sam pri sebi potlači vsakršne grde misli o tej vladi ali njenem predsedniku. Opozicija pa naj neha s tem otročjim nagajanjem v parlamentu in tožarjenjem v tujini. Mediji pa, prosim, za božjo voljo, nehajte grdo poročati o njem. Nehajte objavljati njegove slike, posnete iz čudnih kotov in s čudnimi sencami v ozadju. Poročajte samo še o državniških zadevah te vlade, o njenih uspešnih obiskih po regijah ter o odpiranju avtocestnih odsekov, ki se bodo začeli dogajati v letu 2008. Naj si vsak misli, kar hoče, ampak naj to prihrani zase. Prosim vas, tako nam bo vsem bolj lepo v naslednjem letu. Ko bo prišel čas volitev, bomo pa že povedali svoje. Če nam ne vzamejo volitev, seveda.
Jaz bi rad samo čisto v miru živel in delal, brez teh izrednih razmer in prenosov iz parlamenta.
Slovenci smo lahko še veseli, da je bil na obisku na Kitajskem. Če bi bil v Kambođi, bi se nam lahko zgodilo, da bi vsi starejši nad 10 let, ki smo “okuženi” z neprvilno miselnostjo, končali s polivinilastimi vrečkami na glavi.
Sedaj pa malo resnosti. Ali kdo verjame, da bo Slovenija v času predsedovanja lahko skrila, da je njen predsednik vlade duševno bolan človek? Ali so stranke (seveda z izjemo SDS) pripravljene tvegati in nositi odgovornost za tempirano bombo, ki se ji reče predsednik vlade?
Ker imajo “pomladne” stranke 45 sedežev v 90-članskem parlamentu, je govoričenje o konstruktivni nezaupnici zgolj akademska razprava. Opozicija ni enotna in, dokler je tam SNS, upam da nikoli ne bo. V Takih razmerah je ponujanje konstruktivne nezaupnice zgolj slepilni manever in opozicijske stranke ravnajo modoro, ko se za to ne zmenijo in ne trošijo svoje energije v projektih, ki so obsojeni na propad.
Je bilo poročanje medijev o reformah, ki si jih sam predlagal objektivno ali pristransko?
Tomaž,
se strinjam, tudi meni se je zdela večina poročanja o reformah skrajno nenaklonjena in tendenciozna. Sem že enkrat napisal, da verjetno precej zaradi tega, kdo jih je predlagal in ne zaradi vsebine. Če bi jih predlagala leva opcija, bi bil odpor zelo verjetno bistveno manjši.
Toda tako pač je in to je treba vzeti v zakup, ko se lotiš takih projektov. In zaradi tega ne začneš “tepsti” novinarjev, se iti vojne proti medijem ali jih iti kapitalsko prevzemat oz. spravljat pod svojo neposredno kontrolo. Ker je škoda za demokracijo večja od koristi, ki jih to prinese. JJ-ju sem to ogromnokrat povedal in protestiral (denimo glede zakona o RTV, primera Mercator-Delo) ter poskušal pokazati, da na ta način v tej “bitki” ne more zmagati. In da če zmaga, to ni več demokratična Slovenija. Poskušal sem mu dopovedati, da naj bo raje prijazen in odprt do medijev, ker je to edini način, da si pridobi na dolgi rok njihovo priljubljenost. Če dobro delaš, te slejkoprej vzljubijo ali vsaj nehajo napadati. Dal sem mu tudi primer njegove “ovčje podobe” v obdobju avgust - december 2004 in posledičnega bolj naklonjenega oz. manj negativnega poročanja.
Pa ga nisem prepričal.
Medijski podobi reform je najbolj škodilo to, da so se v javnosti povezale s podobo Mrkaića in njegovim vsakotedenskim pljuvanjem po komurkoli že v lokalnem bulvarskem tisku.
Se pa strinjam z Damijanom, da bi bil odpor manjši, če bi reforme predlagali “levičarji”. Golobič jih bo speljal z veliko manj odpora, pa še Mrkaića lahko angažira, ki bi s svojim globokim opravičilom razžaljenim lahko veliko naredil za promocijo reform, ki so mu tako pri srcu.
Če nadaljujem s mislijo g. Kolina…začne dobro, ko je ocenil, da je za propad reform kriva KOMUNIKACIJA….po moje bi lahko reforme predlagali tudi levičarji, vendar če bi začeli najprej s zmerjanjem kao “vi slovenčki bebasti, sami ne veste kaj je dobr za vs, vam bom zdej jest povedu, vi pa da ste sam tih pa poslušate”. bi ga verjetno najprej po gobcu, pa če mu je ime Kučan, Drnovšek al pa Golobič… torej bi mogoče pri načinu komuniciranja najprej vzeli uno domačo : lepa beseda lepo mesto najde…
Jože, v 90% se strinjam s tabo.
Prevzemati medije je bila neumnost za katero je Janša plačal gospodarsko ceno.
Za neizvedbo reform plačujemo z inflacijo, pa čeprav se noben novinar tega ne potrudi zapisati. Da sta poglavitna krivca nefleksibilna struktura trga in javna poraba - da ste oboje predvideli - in da ni kratkoročnega zdravila za zdravljenje obojega.
Po drugi strani - ti si bil prijazen in odprt do medijev. So te vzljubili? Se ti zdi, da je danes boljše? Zato, ker govorip in delal tako kot sindikati in levica. Bolj, ko se jim boš približeval, bolj te bojo vzljubili. Toda, to ni osvojitev medijev. To je podreditev medijem.
Slovenija potrebuje medijsko konkurenco. Največ, kar lahko vsak politik naredi za medijsko svobodo v državi je, da prispeva za nov časopis in novo televizijo. To je miselnost, ki jo je po moje smiselno promovirati. Ne sprijaznjenje z obstoječim stanjem.
“Največ, kar lahko vsak politik naredi za medijsko svobodo v državi je, da prispeva za nov časopis in novo televizijo.”
Svoj lasten denar. Da ne bi kdo napačno zastopil.
Tomaž,
saj zato pa imamo Razglede, ki bodo nekoč VELIK neodvisen medij.
Odlično je, da boste velik medij. Samo milo prosim, nikoli več nobenega neodvisnega medija. Dovolj mi jih je.
Gospod Damijan, k čemu naj prispeva razprava o Janševi obsedenosti z mediji kot notranjim sovražnikom? Bomo prišli do kakšnega novega spoznanja? Medijske (pa tudi vaše) obsedenosti z Janšo? Naredite sebi in vsem nam uslugo in pustite to.
Strinjam se z zapisanim v komentarjih, da mora reforme predlagati leva opcija. No, v resnici raje kar pozabimo na to. Janša mora čimprej spoznati, da v SLO javnem mnenju nima šans, je pa dober za lansiranje nepriljubljenih tem. Ker je on že itak nepriljubljen, si vsaj ne skvari imidža tako kot bi si ga kak Pahor.
Za medijsko konkurenco, za kar se zavzema gospod Štih, pa v Sloveniji ni pravih pogojev. Interes za to je preveč abstrakten. Poleg tega Slovenci bolehamo za množično psihozo in v takšnih pogojih je nastanek kakršnekoli resne kvalitete bolj slučaj kot resna možnost.
Okuženi smo z ideologijo vtisa.
Ugotovimo lahko le, da je Slovenska družba na psu in da ni nobenih resnih možnosti, da bi bilo kdaj bolje. Vsak, ki je mislil drugače, je slej kot prej odstopil
“Bolj, ko se jim boš približeval, bolj te bojo vzljubili. Toda, to ni osvojitev medijev. To je podreditev medijem.” Globoka, lahko usodna resnica!