GOST RAZGLEDOV

dr. Gregor Tomc
predavatelj na FDV v Ljubljani
gregor.tomc@fdv.uni-lj.si

Politična kriza, za katero je povod dal Peterletov poraz na predsedniških volitvah, je razvnela politične strasti v državi. Opazujemo jo lahko na osebni in na politični ravni.

Na osebni ravni je razkrila infantilen značaj predsednika vlade. Spominja na otroka v peskovniku, ki se začne po prihodu drugih otrok kujati, ker ni več v središču pozornosti. Joka se, ne dovoli drugim, da bi se igrali z njegovimi igračami in zahteva od mame, da ga odpelje domov. Res klavrno spričevalo za človeka, o katerem smo si do zdaj lahko mislili marsikaj, nikoli pa, da je nezrel. In kaj si lahko mislimo o drugih članih koalicije, tako v demokratski kot v drugih strankah? Sodeč po enoumnem ponavljanju Janševe mantre o tem, kako jih nihče ne mara lahko sklepamo, da se je v koaliciji oblikovalo razmerje osebne odvisnosti od velikega vodje. Na osebni ravni spominjajo ti ljudje na trop prestrašenih ščenet, ki jim vlada oblasten otrok. Na osebni ravni je politična kriza predvsem komična.

Na politični ravni, kjer se odloča o stvareh javnega pomena, ki zadevajo vse nas, pa dobi kriza tudi bolj neprijetne razsežnosti. Politične stranke na oblasti razumejo kritiko svojega dela, ki prihaja iz medijev in iz vrst opozicije kot nekaj spornega. Še več, ta kritika naj bi onemogočala normalo delovanje vlade. Ljudje, ki nam trenutno vladajo, razumejo internacionalizacijo naših političnih problemov kot izdajo domovine. Kje smo že zadnjič slišali takšne kritike opozicijskega delovanja? V avtoritarnem samoupravnem socializmu! Predstavniki koalicijskih strank drugačna mnenja prikazujejo kot laži. Živijo v črno-belem svetu, v katerem ni prostora za drugačna mišljenja, ampak je treba vsa mnenja uravnotežiti po njihovo. Vse to kaže, da imajo Janša in njegovi težave s sprejemanjem in spoštovanjem demokratičnih pravil politične igre. V demokraciji je kritika, bolj ali manj spodobna, bolj ali manj načelna, bolj ali manj tehtna, nekaj najbolj vsakdanjega. V demokraciji se ne more nihče postaviti v vlogo arbitra, ki bo odločal o tem, katere kritike so sprejemljive, o čem je dovoljeno razpravljati s tujci, katera mnenja so še dovolj blago zveneča za ušesa predsednika vlade.

Oseba in politična raven krize sta med seboj prepleteni. Janša seveda ni edini, ki je bil v bivšem režimu član komunistične partije in v njej (konkretno v njenem mladinskem podmladku) politično dejaven. Bil pa je eden redkih, ki je to počel iz prepričanja. V poznih 70. in 80. letih so namreč ljudje stopali v partijo predvsem iz oportunizma, ne pa iz ideološkega prepričanja. Janša je v partiji deloval zato, ker se je to ujemalo z njegovim avtoritarnim značajem. Zato je bil zanj kot prepričanega vernika prehod v demokracijo veliko bolj težaven kot za komuniste iz oportunizma. Kot oseba z avtoritarnimi nagnjenji je oblikoval tudi svojo – po osebnih merah ukrojeno – politično stranko, utemeljeno na osebni odvisnosti od njega kot velikega vodje.

Nekateri analitiki iščejo v zadnjem ravnanja predsednika vlade nek racionalen motiv – sicer hazardersko obnašanje, za katerim pa se vseeno skriva neka premetenost. Tako naj bi šlo po mišljenju enih za poskus discipliniranja koalicijskih partnerjev. Po mnenju drugih naj bi šlo za obupan poskus, da bi spremenil vztrajno padanje priljubljenosti njegove vlade. Spet tretji pravijo, da Janša zgolj išče alibi za bližajoče neuspešno vodenje EU. Vsi ti in še drugi motivi so seveda možni, vendar pa to ne spremeni temeljnega dejstva, da se je predsednik vlade tega lotil na skrajno čuden in nespreten način. Če hočeš obrezati bonsaj, se dela verjetno ne boš lotil z motorno žago.

In kako utemeljuje svoj politični izpad sam predsednik vlade? Zakaj je izzval politično krizo v državi? Največkrat pravi, da zato, ker nekateri pripadniki civilne družbe (mediji) in politične opozicije (SD) izdajajo domovino, jo ovajajo pred tujci. To njega in njegove ministre boli, predvsem pa jim jemlje dragoceni čas za vodenje države, ko morajo tujcem pojasnjevati, da pri nas ni tako grozno kot v Belorusiji. Recimo, da mu verjamemo. Iz tega lahko sklepamo, da Janša ne bi nikoli na ta način izdal domovine oz. da bi povzdignil svoj glas proti vsem, ki bi kaj takšnega počeli. Pa poglejmo, če je to res. Ko je bil Janša v prejšnjem tisočletju še v opoziciji, je zbral 40.000 podpisov za razpis referenduma o volilni zakonodaji. Na referendumu je predlog SDS za večinski volilni sistem dobil največ glasov, ne pa tudi večine. Ustavno sodišče, ki mu je takrat predsedoval Peter Jambrek, je naložilo državnemu zboru, da večinski volilni sistem uzakoni. Toda državni zbor se je odločil drugače – uzakonil je proporcionalni volilni sistem. Do tu je še vse lepo in prav.

Leta 2000 pa so za krajši čas prišli na oblast desničarji in se odločili, da ta čas izkoristijo za izdajo domovine. Odločili so se namreč, da naše notranje zagate z volilnim sistemom internacionalizirajo. (Besedo izdaja bi sam raje napisal v narekovajih, ker v sodobnem globaliziranem svetu internacionalizacija notranjih problemov neke države ne razumem kot izdajstva. Za izdajo v pravem pomenu gre le po mišljenju tistih, ki še vedno delujejo s pozicije nacionalizma 19. stoletja in slovenska desnica žal sodi med njih.) Vendar pa pri izdaji naroda leta 2000 niso sodelovali nekakšni predstavniki civilne družbe ali opozicije ampak najvišji predstavniki oblasti, na čelu s predsednikom vlade Bajukom in notranjim ministrom Petrom Jambrekom. Slovenijo so namreč ovadili Beneški komisiji, organu Sveta Evrope (gre za nekakšen servis za države s pomanjkljivo pravno kulturo, največkrat iz vzhodne Evrope, na primer za Ukrajino ali Albanijo). Najvišji predstavniki oblasti so nas na ta način umestili med države, kakršna je Belorusija. Pustimo ob strani dejstvo, da je Beneška komisija ugotovila, da je pobuda slovenske desne vlade brezpredmetna (referendumska pobuda mora biti skladna z ustavo, uvedba proporcionalnega sistema ni v nasprotju z demokratičnimi standardi v Evropi), ker to ni predmet našega razmišljanja. Je pa za našo zgodbo pomembno, kako se je na izdajo domovine leta 2000 odzval Janez Janša. Ni se. Pobudo je podpiral. Ko je to ustrezalo njegovim političnim interesom, ga ni izdaja rodne grude prav nič motila. Iz tega lahko sklepamo, da tudi danes uporablja argument domoljubja predvsem kot sredstvo v boju s političnimi zoprniki.

Politična kriza, ki jo je sprožil hud poraz Peterleta na predsedniških volitvah kaže na nezrel značaj predsednika vlade, na osebno podrejenost vseh v vladajoči koaliciji velikemu vodji ter na avtoritarne tendence aktualne slovenske politične desnice. Pokazalo se je, da zaenkrat še ni zmožna kompetentno vladati državi, da za kaj takšnega enostavno ne premore zadostnega intelektualnega potenciala.

Upam, da vlada zaradi mojega teksta ne bo dokončno odstopila. Če pa bo, Janši sporočam, da mi tudi na kraj pameti ne pade, da bi ga zamenjal na položaju predsednika vlade.

Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | | |