Dr. Tomc analizira psihološki značaj predsednika vlade kot, da gre za strokovnjaka na podorčju psihologije. Svojo ceno ne podkrepi z neizpodbitnimi dejstvi, ampak jo poda v kontekstu nepreverljive resnice. Na isti mah obračuna še z celotno koalicijo in ji pripiše osebno odvisnost od “velikega” vodje. Najverjetneje se, za dr. Tomca, ta odvisnost kaže v številnih grožnjah koalicijskega partnerja po izstopu in izgubljenih glasovih koalicijskih poslancev, ki ne podpirajo vladnih predlogov. Zanimiva je tudi kritičnost dr. Tomca do avtoritarnega vodenja predsednika vlade. Na drugi strani,pa avtor prispevka brez zadržkov podpre kandidata za Ljubljanskega župana, katerega način vladanja je močno primerljiv z vladanjem predsednia vlade (pritiski na šolstvo ob maturi sina, “prispevki” mestni občini, pritiski na živilsko industrijo). Dr. Tomc svojega župana ne obtožuje stalnega kujanja, da je za neuresničitev velikih projektov kriva vlada, čeprav je ta, v smislu pravične razdelitv denarja, dala tistim, ki ga imajo manj.

Zanimiva je tudi politična raven analize. Vsak se bo strinjal, da je kritika v demokraciji spodobna, zaželjena, potrebna…. Ampak ne moremo trditi enako za eklatantne laži in politično diskreditacijo, kot je bila pobuda novinarjev! Ti niso pisali peticij, ko se je zgodil primer Petek, tudi niso povzdignili glasu, ko se je odvila afera Ranc? Bitka “svobodnega” tiska se izvaja na okopih Janeza Janše! Kljub “velikim” posegom vlade v medije, pa v teh bralci ne vidimo pretirane hvale sedanje oblasti. Časopisne stolpce zapolnjujejo teme o inflaciji, SOVI, interpelacijah, nesposobnosti itd. Nekorektna je tudi primerjava primera Beneške komisije z akcijo novinarjev. V primeru Beneške komisije je šlo za pravno pomoč pri pravnem vprašanju. Primer ni bil internacionaliziran in ni bil poslan na 300 naslovov po vsej Evropi. Poleg tega (dr. Tomc se tega več ne spomni!), pa je prav to dejanje, Bajukove vlade, sprožilo plaz kritik o blatenju države v tujini medtem, ko teh kritik ob še hujšem primeru ni!?!
Dr. Tomc tudi očita “desničarjem” oblastiželjnost in vidi politično krizo, za ketero je kriv predsednik vlade. Instrument zaupnice vlade je zagotovljen z ustavo in drugimi zakonskim akti. Je legitimno orodje v demokratičnem svetu in poznamo številne primere v svetu, kjer predsedniki vlad preverijo podporo v parlamentu. Posebej, ko gre za primere velikih projektov. Ob vseh motivih za ravnanje predsednika vlade, ki jih niza avtor prispevka, pa manjka neslednji motiv oz. razlaga: ob medijskem linču sedanje vlade in razumevanje rezultata refernduma, kot dejanje nezaupnice vladi, predsednik vlade preprosto ponudi svoj odstop! A je to mogoče? Najverjetneje NE! Saj ni v skladu z oceno dr. Tomca o oblastiželjnih “desničarjev”. Seveda v preteklosti takih zaklučkov, ob referendumih o trgovini in umetni oploditvi, v našem medijskem prostoru nismo delali!

Od dr. Tomca bi človek pričakoval več, saj gre za sociologa, ki bi moral biti sposoben treznejše analize družbe. Njegova retorika je napadalna, agresivna, žaljiva! Prav taka, kot jo očita nasprotni strani. Zato bom zaključil, da so pa njegove intelektualne sposobnosti omejene z ideološkimi okvirji.

Alojz